Poyningsov zakon (angleško Poynings’ Law) ali Droghetski statut, kasneje imenovan "Zakon, da se v tej deželi ne sme sklicati noben parlament, dokler zakoni niso overjeni v Angliji", je bil zakon, ki ga je sprejel irski parlament leta 1494 in je določal, da se irski parlament ne more sestati, dokler njegovega predlaganega zakonodajnega predloga ne odobrijo irski lord namestnik, tajni svet in angleški monarh. V 18. stoletju je bilo na Irskem čezenj veliko pritožb, zato je bil z ustavo iz leta 1782 spremenjen in z akti unije iz leta 1800 razglašen za brezpredmetnega. Z Zakonom o reviziji statuta Irske iz leta 1878 je bil razveljavljen.
Ozadje Irski parlament je sklical sir Edward Poynings v vlogi lorda namestnika (podkralja) Irske. Na ta položaj ga je imenoval angleški kralj Henrik VII. kmalu po koncu razdiralne vojne dveh rož. Parlament, ki je bil sklican, da bi Irsko ponovno podredil angleški kroni, je 1. decembra 1494 razglasil, da bo odslej podrejen angleškemu parlamentu. Sklep je pomenil začetek neposredne vladavine Tudorjev na Irskem, čeprav se je moral Henrik VII. v naslednjih nekaj letih zanašati na staroangleško irsko plemstvo. Poyningsov zakon je bil glavna ovira za poznejše politične skupine, ki so si prizadevale za samoupravo na Irskem. Med njimi sta bili najpomembnejši konfederacija katolikov v 1640. letih in domoljubna stranka Henryja Grattana konec 18. stoletja. Obe sta si prizadevali za razveljavitev Poyningsovega zakona. Zakon je ljub temu ostal v veljavi vse do leta 1782, ko je ustava irskemu parlamentu podelila zakonodajno neodvisnost.
Sklici
Viri
. . . .
. .
.
Kategorija:Leto 1494 Kategorija:Zgodovina prava Kategorija:Zgodovina Irske Kategorija:Zgodovina Anglije