Operacija Morsko pršenje () je bil tajni eksperiment biološkega vojskovanja Vojne mornarice Združenih držav Amerike iz leta 1950, v katerem so bakteriji Serratia marcescens in Bacillus globigii razpršili nad zalivskim območjem San Francisca v Kaliforniji z namenom ugotoviti, kako ranljivo je mesto, kot je San Francisco, za napad z biološkim orožjem. Obstajajo ugibanja, da je eksperiment morda prispeval k eni smrti in najmanj desetim obolenjem.
Vojaški preizkus Z 20. septembrom 1950 in do 27. septembra je Vojna mornarica Združenih držav Amerike z ladje ob obali San Francisca pršila obe vrsti bakterij. Na podlagi rezultatov meritev na 43 lokacijah po mestu je vojska ugotovila, da je koncentracija bakterij tolikšna, da skoraj vseh 800.000 prebivalcev mesta vdihnilo vsaj 5.000 delcev. To je znotraj območja kužnosti za antraks.
Obolenja
11. oktobra 1950 je enajst prebivalcev poiskalo pomoč v Stanfordski bolnišnici v bližini San Francisca z zelo redkimi in resnimi okužbami sečil. Čeprav jih je deset okrevalo, je Edward J. Nevin, ki je bil pred kratkim operiran na prostati, tri tedne kasneje umrl zaradi okužbe srčne zaklopke. Izbruh okužb sečil je bil tako nenavaden, da so zdravniki s Stanforda o njem poročali v medicinski reviji. Druge bolnišnice v mestu o podobnem porastu primerov niso poročale, vseh 11 žrtev pa je imelo okužbe sečil po medicinskih posegih, kar kaže na to, da bi vir okužb lahko bil znotraj bolnišnice. Po sprostitvi Serratia marcescens se je v San Franciscu prav tako povečala pojavnost pljučnice, vendar vzročna povezava ni bila dokončno dokazana.
Ne obstajajo dokazi, da bi vojska pred razpršitvijo bakterij po regiji obvestila zdravstvene oblasti. Zdravniki so se kasneje spraševali, ali bi bil eksperiment lahko odgovoren tudi za okužbe srčnih zaklopk v istem obdobju ter za resne okužbe, opažene med intravenskimi uživalci drog v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.
Zaslišanja senatnega pododbora
Leta 1977 je pododbor ameriškega senata za zdravje in znanstvene raziskave izvedel vrsto zaslišanj, na katerih je ameriška vojska potrdila obstoj tega in vrsto drugih preizkusov biološkega vojskovanja. Predstavniki vojske so v svojem pričanju omenili izbruh pljučnice, vendar so zatrjevali, da je kakršnakoli povezava z njihovimi eksperimenti povsem naključna. Vojska je poudarila, da nobena druga bolnišnica ni poročala o podobnih izbruhih in da je vseh 11 žrtev imelo okužbe sečil po medicinskih posegih, kar nakazuje, da je bil vir okužb v bolnišnici.
Tožba Leta 1981 so preživeli družinski člani Nevina vložili tožbo proti zvezni vladi, v kateri so zatrjevali malomarnost in odgovornost za smrt Edwarda J. Nevina ter finančno in čustveno škodo, ki jo je zaradi zdravstvenih stroškov utrpela Nevinova žena.
Nižje sodišče je odločilo proti njim predvsem zato, ker ni bilo dokazano, da so bakterije, uporabljene v preizkusu, odgovorne za Nevinovo smrt. Družina Nevin se je pritožila vse do Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, ki pa je zavrnilo razveljavitev odločitev nižjih sodišč.Secret Testing in the United States, The American Experience "In the event, the courts ruled against them, the main reason being that the plaintiffs could not prove that the bacteria used in the test were the same as those that killed Mr. Nevin."Judge's Decision Expected Soon in California Germ Warfre [sic] Case, New York Times, (April 15, 1981)
Podobni primeri
Seve bakterije Serratia marcescens sta v kombinaciji s fenolom in simulantom antraksa ameriška in britanska vojska razpršili tudi nad južnim Dorsetom v okviru poskusov DICE, ki so potekali med letoma 1971 in 1975.
Na zaslišanjih senatnega pododbora leta 1977 je vojska razkrila, da so bila med letoma 1949 in 1969 testiranja bioloških agensov izvedena 239-krat. V osemdesetih eksperimentih je vojska uporabila žive bakterije, za katere so njeni raziskovalci tedaj menili, da so neškodljive. V drugih primerih so uporabili inertne kemikalije, ki so simulirale bakterije. V petdesetih letih 20. stoletja so vojaški raziskovalci razpršili Serratia nad Panama Cityjem in Key Westom na Floridi, pri čemer ni bilo znanih obolenj. V petdesetih letih 20. stoletja so vojaški raziskovalci razpršili cinkov kadmijev sulfid, znan povzročitelj raka, nad Minnesoto in drugimi zveznimi državami ameriškega srednjega zahoda, da bi ugotovili, kako daleč se delci širijo v ozračju. Delce so zaznali več kot 1600 km stran v zvezni državi New York. Seve Bacillus globigii, ki velja za neškodljivega, so med drugim sprostili v San Franciscu, New Yorku, Washingtonu, D. C., in vzdolž Pennsylvania Turnpike. Leta 1966 so vojaški raziskovalci v New Yorku v podzemni železnici razširili različico Bacillus subtilis Niger, ki je prav tako veljala za neškodljivo, tako da so na tire v postajah v Midtown Manhattanu spuščali žarnice, kontaminirane z bakterijami. Bakterije so se razširile kilometre daleč po celotnem sistemu podzemne železnice. Vojaški uradniki so v poročilu iz januarja 1968 zaključili: »Podobni prikriti napadi s patogenim povzročiteljem bolezni v času največje prometne obremenitve bi lahko izpostavili veliko število ljudi okužbi in posledičnim obolenjem ali smrti.« V tajni sprostitvi Bacillus globigii maja 1965 na washingtonskem letališču in avtobusnem terminalu družbe Greyhound Lines je bilo več kot 130 potnikov izpostavljenih bakterijam in so v dveh tednih po navideznem napadu potovali v 39 mest v sedmih zveznih državah.
Sklici
Glej tudi
Neetični poskusi na ljudeh v Združenih državah Amerike Program Združenih držav Amerike za biološko orožje
Nadaljnje branje
Kategorija:Oborožene sile Združenih držav Amerike Kategorija:Biološko orožje Kategorija:1950 v znanosti