Ana Salmič, znana tudi kot Anka Salmič, slovenska kmetica, ljudska zdravilka in pesnica, * 29. maj 1902, Gorenja vas pri Leskovcu, † 2. september 1969, Novo mesto.
Otroštvo
Rojena je bila v slovenski družini 29. maja 1902 v Gorenji vasi pri Leskovcu. Njena mati je bila kmetica kajžarica Franca Hočevar, njen oče pa kmet kajžar Jožef Salmič. Imela je osem bratov in sester. Njena družina je bila zelo revna. V šolo je hodila pet let. Čeprav si je želela nadaljevati šolanje, si njeni starši zaradi revščine tega niso mogli privoščiti. Veliko je brala knjige, predvsem poezijo. Zelo rada je prebirala Gregorčičevo poezijo, zato so jo doma včasih klicali kar Simon Gregorčič. Že kot otrok je pela melodije po lastnih besedilih. Prve pesmi je zapisala pri sedemnajstih. Delo
Medvojno obdobje Po koncu šolanja je začela delati kot dninarica na okoliških kmetijah. S tem se je preživljala do starosti. Leta 1925 je bila njena pesem pod psevdonimom objavljena v katoliški dekliški reviji Vigred. Istega leta je nameravala odpotovati v Kanado za zaročencem. Ko je bilo že vse urejeno, je dobila sporočilo, da je umrl v nesreči v rudniku. Pokojnemu ženinu je napisala veliko pesmi. Da bi omilila bolečino, je odšla v Zagreb k neki družini za gospodinjsko pomočnico. Ko jo je nekajkrat gospa zalotila pri sestavljanju pesmi, jo je vedno karala, da pesnenje ni za deklo. Čez nekaj let se je vrnila nazaj v domače kraje. Sedemindvajsetletna je leta 1929 rodila sina edinca. Kot nezakonsko mater so jo sovaščani zaničevali in zasmehovali, zato je držala zase in, ko ni bila na dnini, čas preživljala sama s sinom v sobi. V samoti je pogosto pesnila. Napisala je tudi nekaj zgodb. Pesmi je pošiljala v revije in časopise, kjer je niso poznali. Tako so bile njene pesmi, in nekaj zgodb, objavljene v Kmečki ženi, Ženskem svetu, Jadranski straži, Koledarju Mohorjeve družbe in Vigredi. Pogosto se je za pesmi, ki jih je napisala, domislila tudi melodije. Te so namesto nje zapisali drugi, saj not ni poznala. Ukvarjala se je tudi z zdravilstvom. Leta 1940 je v samozaložbi izdala zbirko svojih pesmi Cvetje z neobdelanih gredic. Druga svetovna vojna Leta 1940 je nacistična Nemčija okupirala Jugoslavijo, pod katero je takrat spadalo Slovensko ozemlje. Naslednjega leta so Anko Salmič s sinom in nekaterimi sovaščani iz Krškega nacisti odpeljali v taborišče v Nemčijo. V taborišču je kljub težkim okoliščinam nadaljevala s pesnenjem in tolažila rojake. Izmišljevala se je pravljice in povesti in jih pripovedovala zaprtim otrokom. Pisala je tudi igre in recitacije za zaprto mladino.
Povojno obdobje sličica|231x231_pik|Anka Salmič leta 1967 Septembra 1945 se je s sinom in preživelimi sovaščani vrnila v domovino. Ko so prišli do železniške postaje na Jesenicah je z drugimi izseljenci ob pogledu na Triglav zapela pesem Hrepenenje po domovini, ki jo je napisala in uglasbila v taborišču. S sinom se je vrnila na Krško in se preživljala z kmetovanjem. Leta 1967 je izšla zbirka njenih pesmi o medvojnem obdobju Iz črnih dni pregnanstva. Poznejše življenje in smrt Na stara leta se je preselila k sinovi družini v Leskovec pri Krškem, kjer je živela do smrti. Pazila je na vnuke, ko sta bila sin in snaha v službi in pesnila ob večerih. Še vedno se je ukvarjala z zdravilstvom. Veliko navdiha za svoje pesmi je dobila v gozdu. Umrla je 2. september 1969 v novomeški bolnišnici.
Zapuščina Knjiga z naslovom Moja pesem njene prej še ne objavljene poezije je izšla v Krškem leta 1995. V Leskovcu pri Krškem, kjer je preživela zadnjih deset let, je po njej poimenovana ena glavnih ulic Ulica Anke Salmič.
Biblografija
Cvetje z neobdelanih gredic (poezija, 1940) Iz črnih dni pregnanstva (poezija, Krško, samozaložba, 1967) Moja pesem (poezija, Krško, G. Vahčič-Jakopin, 1995)
Sklici
Opombe
Kategorija:Rojeni leta 1902 Kategorija:Umrli leta 1969 Kategorija:Slovenski kmetje Kategorija:Slovenski zdravilci Kategorija:Slovenski pesniki