Ivan Gisingovec (, , v starejših zgodovinskih virih tudi Ivan Németújvári (, , ), orgski plemič na prelomu iz 13. v 14. stoletje, * 1245, † 5. april 1308
Leta 1281, med letoma 1287 in 1288 ter od leta 1302 do 1307 je bil palatin, leta 1275 ban Slavonije, od leta 1284 do 1285 in leta 1290 ter upravitelj zakladnice leta 1276 in 1291.
Izhajal je iz mogočne rodbine Gisingov, njegovo kariero pa je zaznamovala vrsta uporov in kršitev zakona proti kraljevi oblasti. Kot eden od tako imenovanih oligarhov je ustanovil provinco v Zahodni Transdonavski, ki je ležala na meji med Madžarsko in Avstrijo, in do 1280-ih let dejansko neodvisno od monarhov vladal z okrožjem Győr, Sopron, Moson, Vas in Zala. Poleg uporov na Madžarskem je vodil vojne tudi z Avstrijsko vojvodino. Zaradi plenjenja in ropanja štajerskih provinc so ga avstrijske kronike poimenoval "pohlepni volk". V času fevdalne anarhije je običajno igral vlogo "kraljetvorca". Na primer, trikrat (1278, 1287, 1290) je na prestol povabil Andreja Benečana proti vladajočemu Ladislavu IV. Ogrskemu. Sprva je podpiral Andreja III. po njegovem prihodu na prestol, a se je od leta 1292 obrnil proti kralju in postal privrženec pretendenta, Karla Martela, vojvode Salerna . Po izumrtju dinastije Árpádovcev leta 1301 je izdal tudi Anžujsko dinastijo in igral pomembno vlogo v kasnejši vojni za nasledstvo kot privrženec Venčeslava, nato Otona.
Družina Ivan (tudi Janez) se je rodil v 1240-ih letih v bogati in vplivni rodbina Gisingov, ki je izvirala iz <i id="mwMg">rodu</i> (klana) Héder, kot eden od štirih sinov mogočnega gospoda Henrika I. Gisingovca. Njegovi bratje so bili Nikolaj I., Henrik II . – ki sta bila prav tako povzdignjena na visoke položaje v času pokojnih Arpádov – in Peter, škof v Vešprému od leta 1275 do njegovega umora leta 1289.
Iz poroke z neidentificirano plemkinjo se mu je rodilo troje otrok. Njegov najstarejši sin je bil Gregor, ki je pred smrtjo leta 1297 opravljal nekaj manjših položajev. Za seboj je pustil dva sinova, Nikolaja III. in Andreja, ki sta leta 1308 podedovala Ivanovo bogastvo in posesti. Ivan je imel tudi neimenovano hčer, ki se je poročila z nekim Dominikom, družinskim članom svojega očeta. Ta Dominik se je leta 1298 boril v bitki pri Göllheimu. Nekateri zgodovinarji so ga enačili z Dominikom Čákom. V visoki starosti se je v 14. stoletju rodil Ivanov mlajši sin Janez "Volk"; po njegovem padcu na Ogrskem se je vključil v avstrijsko plemstvo in postal prednik družine Bernstein (ali Pernstein). Ivan je imel tudi nezakonskega sina Nikolaja, ki se je rodil leta 1282 iz zunajzakonske zveze. Nikolaj je bil od leta 1308 do 1336 škof v Győru.
Zgodnja kariera Ivan Gisingovec se v zapisih takratnega časa prvič pojavi marca 1265, ko je skupaj z očetom Henrikom in bratom Nikolajem sodeloval v bitki pri Isaszegu. Med državljansko vojno med Bélo IV. Ogrskim in njegovim sinom, vojvodo Štefanom, je bil Ivanov oče odločen podpornik kralja in je vodil kraljevo vojsko proti vojvodi. Vendar je Štefan dosegel odločilno zmago nad očetovo vojsko, Henrik Gisingovec in njegova dva sinova pa so bili ujeti. Zmagovalec Pousa Tengerdi je po spopadu vklenjenega ujetnika Ivana Gisingovca predstavil na Štefanovem vojvodskem dvoru. Gisingovci so bili ujetniki in po bitki pri Isaszegu je bil Béla IV. prisiljen sprejeti Štefanovo oblast v vzhodnih delih kraljestva. 23. marca 1266 sta oče in sin potrdila mir v samostanu Blažene Device Marije na 'Zajčjem otoku', Henrik in njegova dva sinova pa so bili skupaj z drugimi izpuščeni iz ujetništva.
Štefan V. je po očetovi smrti maja 1270 zasedel ogrski prestol. Kraljeva sestra Ana se je odzvala tako, da je zasegla kraljevo zakladnico in pobegnila na Češko. Več magnatov in Bélovih najbližjih svetovalcev ji je sledilo in zapustilo Ogrsko, vključno s Henrikom Gisingovcem, ki je Otokarju II. izročil Gising (Kőszeg), Bernstein (v Avstriji) in druge gradove vzdolž zahodnih meja. Hkrati je Ivan Gisingovec češkemu kralju izročil tudi svoja "dva gradova, imenovana Štrigova " (danes Hrvaška ), ki sta lbila v grofiji Zala. Henrik in njegova sinova so naslednji dve leti preživeli v izgnanstvu na Otokarjevem dvoru v Pragi. Njihov odhod je povzročil vojno med Ogrsko in Češko, ki je trajala do sklenitve Bratislavskega miru julija 1271. V skladu s pogodbo je Štefan V. obljubil, da ne bo pomagal Otokarjevim nasprotnikom na Koroškem, Otokar II. pa se je odpovedal gradovom, ki so jih on in njegovi privrženci imeli na Ogrskem. Kraljeve vojske so kmalu ponovno zavzele Gising (Kőszeg), Bernstein in druge trdnjave vzdolž zahodne meje Ogrske. Ivana Gisingovcac je po zapisu v Steirische Reimchronik Otokar med izgnanstvom povišal v viteza.
Henrik Gisingovec se je s sinovi po Štefanovi smrti poleti 1272 vrnil iz Češke na Ogrsko. Na prestol je stopil njegov desetletni sin Ladislav IV. Med njegovo mladoletnostjo so se številne skupine baronov med seboj borile za vrhovno oblast. Prispeli Henrik Gisingovec je brutalno umoril Ladislavovega bratranca Bélo Mačvanskega, edinega odraslega moškega člana dinastije Árpádovcev. Gisingovci so sklenili zavezništvo z Gutkeledskimi in Geregyejskimi ter tako tvorili eno od dveh glavnih baronskih skupin (v drugi sta prevladovala klana Čák in Monoszló). Ivanov oče je postal ključna osebnost v zgodnji fazi tako imenovane fevdalne anarhije. Ko je Henrik razširil svojo prevlado v kraljevem svetu, je Ivan od septembra 1272 do marca 1273 (s kratko prekinitvijo novembra 1272) služil kot ispán grofije Zala – kjer so večinoma ležala njegova začetna posestva. V tej vlogi je februarja 1273 sodeloval pri zasebnih madžarskih vpadih v Avstrijo in Moravsko, Otokarjevega kraljestva, skupaj z Matejem Čákom, Denisom Pécom, Joahimom in Amadejem Gutkeledom. Ivan je bil vpleten v spopade proti Štajerski in Koroški. Po obleganju Fürstenfelda se je Matej Čák obrnil proti Koroški, medtem ko je Ivan poveljeval svojim četam na Štajerski. Njegova vojska je oblegala Waltersdorf in Scenleurench. Nato je Ivan med junijem 1273 in septembrom 1274 deloval kot ispán grofije Šopron. V povračilo za madžarske vpade so Otokarjeve čete aprila 1273 napadle obmejna območja Ogrske. Zavzele so Gjur in Sombotel ter oropale zahodne grofije. Kraljevi svet je poslal Joahima Gutkeleda in Ivana Gisingovca, da bi ponovno zavzela grad Gjur. Gisingovci so avgusta sodelovali tudi v bitki pri reki Laa. Vendar je Otokar II. jeseni 1273 izvedel uspešen povračilni napad in ponovno zavzel številne trdnjave, vključno z Gjurom in Šopronom. Ivan in Nikolaj Gisingovca sta vodila majhno vojsko, ki je prečkala reko Moravo in napadla češko enoto pri Marcheggu. Tam sta neuspešno oblegala grad. Kot ispán grofije Šopron je Ivan organiziral obrambno linijo proti vdornim silam. Poveljeval je kraljevi pomočni vojski, ki je pomagala braniti grad Kobersdorf (Kabold). Ivan, ki se je, da bi pridobil čas, dvobojeval proti trem vitezom, vključno s Henrikom Pfanberškim, je uspešno obranil Kapuvár () z uničenjem jezu na reki Váh in poplavljanjem okolice. Nato se je boril v Perestegu in Lósu ter nadlegoval vdorno češko vojsko s taktiko udari in pobegni. Neuspešno je poskušal ponovno osvojiti Šopron iz rok čeških čet. Ivan je bil prisoten tudi pri obleganju Gjura.
Ivan je za kratek čas izgubil vpliv po bitki pri Fövenyju konec septembra 1274, ko je Peter Čák premagal združene sile Gisingovcev in Gutkeledov. Henrik Gisingovec je bil ubit, vendar sta njegova sinova Nikolaj in Ivan uspela pobegniti z bojišča in umakniti svoje čete na obmejna območja med Ogrsko in Avstrijo. Nato sta Peter Čák in mladi Ladislav IV. jeseni 1274 zbrala vojsko proti posesti Gisingovcev; njihove čete so vkorakale v zahodno Ogrsko in plenile posesti bratov. Nikolaj in Ivan sta se zabarikadirala v gradu Stadtschlaining (v današnji Avstriji). Kraljeva vojska je oblegala trdnjavo, vendar je zaradi prihajajoče zime ni uspela zavzeti. Zahvaljujoč njegovim ambicioznim in brezvestnim sinovom je družina Gisingovcev preživela smrt svojega družinskega voditelja.
Močan baron
Upor proti Ladislavu IV. Kljub nasilnim dejanjem proti monarhu so si Gisingovci ponovno pridobili vpliv in prevzeli oblast do pomladi 1275, ko je Nikolaj postal Palatin, Ivan pa je bil imenovan za bana Slavonije, sprva skupaj z Nikolajem Gutkeledom, kasneje pa samostojno. V tej vlogi je bil Gisingovec odgovoren za ozemlje med reko Dravo in Kapelami, medtem ko je Gutkeled upravljal jadransko obalo (dostojanstvo hrvaškega bana se je od takrat pojavilo v Kraljevini Ogrski). Ivan Gisingovec je izgubil svoje dostojanstvo do jeseni 1275, ko so Čakovi ponovno prevzeli položaje v kraljevem svetu. Nato je skupina Čakov sprožila obsežno vojaško kampanjo proti posestvom Gisingovcev in Gutkeledskih; Medtem ko je Ugrin Čák pri Fövenyju napadel sile Joahima Gutkeleda, je Peter Čák plenil in opustošil ozemlje vešprémske škofije, ki jo je vodil škof Peter Gisingovec, Ivanov brat. Joahim Gutkeled in Gisingovci so okoli 21. junija 1276 na zborovanju baronov in plemičev v Budimu ponovno odstranili svoje nasprotnike z oblasti. Ivan je v tem času postal upravitelj zakladnice, Nikolaj pa se je drugič povzpel na položaj ogrskega palatina. Poleg tega je bil Ivan tudi ispán ispánata Bánya (Árkibánya), ki je ležal na ozemlju grofije Nitra. levo|sličica|Srednjeveško obzidje gradu Gising (Kőszeg), ki je bil po letu 1279 v lasti Ivana in njegovih potomcev