Henrik II. Gisingovec (, , ), ogrski plemič iz rodbine Gisingovci, gospod velikaš na prelomu iz 13. v 14. stoletje, * 1250, † 1310
Od osemdesetih let 13. stoletja je širil svoj vpliv na Zgornjo Slavonijo in postal eden od tako imenovanih oligarhov, ki so de-facto vladali svojemu gospostvu neodvisno od monarha. Po izumrtju rodbine Árpádovcev je sodeloval v dinastičnih bojih. Do takrat je pod svojo oblast pridobil Južno Podonavje.
Trikrat je bil ban Slavonije (1290–1291, 1293, 1301–1310) in mojster zakladnik ali upravitelj zakladnice (1302–1305). Po njegovi smrti je Karel I. Ogrski leta 1316 premagal njegova sinova in ukinil njuno provinco. Henrik Gisingovec je bil preko svojih dveh sinov prednik plemiških družin Tamási in Herceg de Szekcső .
Družina Henrik II. se je rodil v mogočni in bogati družini Gisingovcev, ki izvira iz (klana) Héder, kot najmlajši sin mogočnega gospoda Henrika I. Gisingovca. Njegovi starejši (pol)bratje so bili Nikolaj I.,in Ivan – ki sta bila prav tako povzdignjena na visoke položaje v času pokojnih Árpádov – in Peter, škof v Veszprému od leta 1275 do umora leta 1289. Henrik II. naj bi bil veliko mlajši od svojih bratov (torej se je verjetno rodil v drugi polovici 1250-ih); v zapisih iz tistega časa se je prvič pojavil šele leta 1278, več kot desetletje po prvi omembi svojih bratov, ki so takrat že izvajali aktivno politično in vojaško dejavnost. Poleg tega so ga v najzgodnejših dokumentih, kjer je bilo omenjeno njegovo ime, imenovali tudi "Herke", kar je nekakšna pomanjševalnica. Zgodovinar Zsoldos meni, da se je Henrik II. rodil iz morebitne druge poroke svojega očeta.
Pred letom 1280 se je Henrik med letoma 1270 in 1272 poročil z neznano hčerko uglednega plemiča Mojsa (II.) Dáróija, ogrskega palatina. Splošno sprejeto akademsko stališče je, da je bila žena palatina Mojsa II. (Henrikove tašče) v sorodstvenem razmerju z dinastijo Árpádovcev, kraljevo hišo Ogrske prek kraljice Elizabete Kumanske, zato je Henrik zaradi svoje poroke postal član daljnega sorodstva Árpádovcev. Poleg tega je bila njegova svakinja Elizabeta žena Nikolaja Poka. Mojs je umrl okoli konca leta 1280. V svoji oporoki je Henriku podaril grad Gordova (Grdjevac) in okoliška posestva v Slavoniji. Iz njunega zakona so se rodili trije otroci; Starejši sin in dedič Janez je bil prednik vplivne družine Tamási iz 15. stoletja, medtem ko je bil Peter "vojvoda" prvi član družine Herceg de Szekcső. Njegova hči je bila zaročena s Turchom (Turchus), članom beneškega sorodstva ogrskega kralja Andreja III. Poleg tega je zgodovinar Pál Engel trdil, da je bil Nikolaj Gisingovec, győrski škof, nezakonski sin Henrika, vendar je bolj verjetno, da je bil prelat namesto njega nezakonski sin Henrikovega brata Ivana.
Upornik proti monarhom Henrik I. Gisingovec, pomembna osebnost obdobja tako imenovane "fevdalne anarhije", je bil septembra 1274 ubit v bitki pri Fövenyju. Njegovo moč in bogastvo v zahodnem Podonavju sta v veliki meri podedovala njegova dva starejša sinova, Nikolaj in Ivan, ki sta si leta 1279 razdelila dediščino in najdragocenejše posesti. Henrik II. je bil iz pogodbe izključen, omenjeni so bili le njegovi vinogradniki, ki so jim bili dodeljeni določeni vinogradi v županijah (grofijah) Mošon in Bratislavi. Henrik II. je od bratov prejel zemljišča v Slavoniji nekje pred letom 1279, med neenakomerno delitvijo; njegova prva posestva so ležala v Varaždinski županiji (grofiji), v severozahodnem delu province. Tam je domnevno od začetka imel v lasti gradove pokojnih "Farkašov Zagorskih", vključno s Krapino. Kasneje so v posest njegove veje pripadle tudi utrdbe grad Belec, grad Kostel pri Pregradi, grad Vrbovec (Klenovec Humski) in grad Oštrc, vendar čas in okoliščine njihove pridobitve niso znani. Iz teh zemljišč in gradov na jugozahodnem vogalu kraljestva je Henrik II. v naslednjih desetletjih razširil svoj vpliv na ozemlje, ki mu je pred tem vladal Joahim Gutkeled med rekama Dravo in Savo (imenovano Slavonia superior, »Zgornja Slavonija«), in je do izumrtja dinastije Árpádovcev leta 1301 veljal za najmočnejšega gospoda v regiji. Na primer, pridobil je gradova Sušica (kasneje Szentgyörgy, današnji Đurđevac na Hrvaškem ) in Koprivnico (Kapronca) v Križevški županiji (grofiji). Med družinsko delitveno pogodbo se Nikolaj in Ivan nista odpovedala možnosti širitve v Slavonijo, oba sta imela v provinci tudi posesti in gradove (na primer, Plošćica je bila v lasti Ivana, ki jo je kasneje pridobil Henrik). V sporazumu v Dubici 20. aprila 1278 so si Gisingovci in Babonići razdelili interesne sfere v Slavoniji. Henrik in njegovi bratje so se odpovedali ozemeljskim zahtevam z vseh območij južno od reke Save (Slavonia inferor, "Spodnja Slavonija") v korist Štefana Babonića in njegovega klana, ki je hkrati priznal oblast Gisingovcev severno od reke. Henrik II. Gisingovec je imel popoln nadzor nad regijo, kjer niti tuji trgovci niso bili varni. Leta 1279 je beneški dož Jacopo Contarini od palatina Matije II. Čáka zahteval odškodnino za zaplembo blaga nekega trgovca Blandija Rogerja s strani Henrikovih vojakov.
Od osemdesetih let 13. stoletja je Henrik II. pomagal svojim starejšim bratom pri politični usmeritvi in ciljih, da bi v zahodni Ogrski ustanovil koherentno teritorialno provinco, neodvisno od monarha, mladega Ladislava IV. Ogrskega. Izkoristili so kaotične razmere, ki so bile značilne za Ladislavovo vladavino, in trije bratje Gisingovci v začetku leta 1281 v različnih obdobjih plenili posestva zagrebške škofije. Zaradi tega jih je zagrebški škof Timotej marca 1281 izobčil. Med kraljevim pohodom proti Ivanu Gisingovcu na prelomu med letoma 1283 in 1284 je Henrik pomagal svojemu bratu. Ker Ladislav ni uspel, so Nikolaj, Henrik in škof Peter vdrli v južno Podonavje in marca 1284 skupaj napadli in oblegali škofovsko mesto Pécs. Naslednje leto, ko je Albert I., avstrijski vojvoda, po seriji plenilskih in roparskih napadov vodil svoje sile proti Ivanovi provinci in nameraval oblegati grad Bernstein (danes Avstrija), je Ivan poiskal pomoč pri Nikolaju, Petru in Henriku, ki so zbrali vojsko 1000 mož. alt=A coat-of-arms, depicting a star and a marten|desno|sličica|Grb Slavonije Po umoru Ladislava IV. julija 1290 so bratje Gisingovci sprva podpirali novega monarha Andreja III. v njegovih zunanjih prizadevanjih zaradi svojih kratkoročnih interesov, da bi si povrnili gradove in posesti, ki so jih izgubili po vojni vojvode Alberta proti družini leta 1289 (tako imenovana "güsingški spopad"; ). Toda Gisingovci so Andreja za svojega kralja priznali le nominalno. Ko je državni zbor jeseni 1290 odredil vrnitev posesti, ki so bile nezakonito zasežene, njihovim zakonitim lastnikom, je Andrej pozval Henrika, naj vrne nekatera določena zemljišča lokalnim plemičem v Slavoniji, vendar je ta to zavrnil. Henrik je zamenjal svojega brata Ivana in je bil okoli julija/oktobra 1290 imenovan za bana Slavonije. Dostojanstvo je imel do naslednjega leta, ko so Gisingovci poleti 1291 sodelovali v kraljevem vojaškem pohodu proti Avstriji in prisilili vojvodo Alberta, da je umaknil svoje vojaške enote iz mest in trdnjav, ki jih je osvojil dve leti prej, od katerih so jih mnoga držali Gisingovci pred njihovo osvojitvijo. Henrik je bil skupaj s svojimi brati prisoten med mirovnimi pogajanji v bližini Pressburga (današnje Bratislave na Slovaškem). Vendar pa se je po sklenitvi Hainburškega miru avgusta 1291, ki je določal uničenje trdnjav, ki jih je Albert zasegel Gisingovcem, Henrikova družina obrnila proti kralju in Henrik je nekje po oktobru 1291 skupaj z bratoma izgubil položaj na kraljevem dvoru. Po zatrtju njunega odprtega upora proti Andreju leta 1292 sta bila Nikolaj in Henrik previdno pripravljena na spravo z monarhom, medtem ko je Ivan ostal trmast in brezvesten uporniški oligarh. Henrik je bil februarja 1293 ponovno imenovan za bana Slavonije.
Andrej III. se je februarja 1296 poročil z Nežo, hčerko avstrijskega vojvode Alberta. Nato je Andrej s podporo svojega tasta avgusta 1296 sprožil novo vojno proti Gisingovcem. Medtem ko so avstrijske čete oblegale nekatere gradove Ivana Gisingovca, je nadškof Lodomer brata izobčil. Henrikov položaj v naslednjih letih ni znan, umaknil se je v svojo provinco in ni sodeloval v Ivanovi protikraljevi dejavnosti, ki je ostal (nominalni) podpornik zahtev Anžujcev. Henrik je v 1290-ih pogosto plenil zagrebško škofijo in njen kraj potrjevanja, čazmski kapitelj. Zato je škof Mihael Bő zaprosil za zaščito in sprejel suzerenost Baboničev nad svojo škofijo. Henrik Gisingovec je konec leta 1297 sklenil mir s škofom in škofijo, ki je trpela zaradi nenehnega vojskovanja, predal utrdbi Garešnica in Garič (današnja Garešnica oziroma Podgarič). Henrikovi napadi so se zgodili približno v istem času (leta 1296), ko je Andrej III. sprožil še en kraljevi pohod proti Ivanu Gisingovcu, kar kaže na to, da je Henrik v tistem času podpiral bratovo politično usmeritev.
Po njegovi izvolitvi je proanžujski nadškof Gregor Bicskei marca 1299 Ivana in Henrika odvezal izobčenja. Vendar sta Nikolaj in Henrik prisegla zvestobo Andreju III. in se poleti 1299 udeležila državnega zbora. Nato so delegati Henriku zaupali posredovanje med nadškofom Gregorjem Bicskeijem, ki je našel zatočišče v Ivanovem gradu, in njegovimi proandrejevskimi sufragani. Za razliko od njih je bil Ivan med tistimi mogočnimi gospodi, ki so Karla II. Neapeljskega spodbujali, naj pošlje svojega vnuka, 12-letnega Karla Roberta, na Ogrsko, da bi postal kralj. Vendar sta se s prihodom mladega pretendenta poleti 1300 tako Ivan Gisingovec kot Matija III. Čák kmalu pobotala z Andrejem, kar je preprečilo Karlov uspeh. Andrej III. naj bi poleti 1300 sklenil fevdalno pogodbo z baroni: Matija Čák in Ivan Gisingovec (ki je bil po Nikolajevi smrti najstarejši član družine) sta postala "večna" palatina, Andrej pa je sprejel njuno suzerenost na njunih provincah, ta privilegij pa sta prejela tudi dva najmočnejša kraljeva privrženca, Amadej Aba in Štefan Ákos. Hkrati sta bila Henrik Gisingovec in Ladislav Kán imenovana za trajna bana Slavonije oziroma vojvodo Transilvanije, s čimer je priznal njuno prevlado nad dodeljenimi ozemlji. Da bi posvetili pobot, je bila Henrikova "zelo prijazna" hči zaročena s Turchom, vnukom Albertina Morosinija, strica kralja Andreja po materini strani, kot je v svojem pismu septembra 1300 zapisal italijanski odposlanec in trgovec Petrus de Bonzano.
Med medvladjem Andrej III. je umrl 14. januarja 1301. Z njegovo smrtjo je izumrla dinastija Árpádovcev. Njegova smrt je povzročila obdobje medvladja, ki je trajalo sedem let, v katerem so se za ogrski prestol borili različni kandidati – Karel Anžujski, Venčeslav Češki in Oton Bavarski. Ogrska je razpadla na približno ducat neodvisnih provinc, vsaki od njih je vladal močan gospodar oziroma oligarh. Med njimi je Matija Čak prevladoval v severozahodnih delih Ogrske (ki danes tvorijo zahodna ozemlja današnje Slovaške), Amadej Aba je nadzoroval severovzhodna ozemlja, Ivan in Henrik Gisingovca sta vladala Podonavju in severnim delom Slavonije, Jakob Borsa je prevladoval v Potisju, Ladislav Kán pa v Transilvaniji. Iz province Slavonije je Henrik Gisingovec postopoma širil svoj vpliv na jugovzhodno Podonavje (njegova žena je izvirala od tam) in se tako izognil interesni sferi drugih dveh vej svoje družine; Na primer, pridobil je gradove Somogyvár, Döbrököz, Dombóvár in Kőszeg (Batina) v regiji. Poleg banskega statusa Slavonije (1301–10) je Henrik od leta 1301 služil kot ispán županij (grofij) Somogy in Tolna ter županij (grofij) Baranja in Bodrog od leta 1304 do svoje smrti. Pred tem je te funkcije opravljal Eyza iz muslimanskega rodu. Henrika sta papež Klemen V. in Boso, generalni prior kartuzijanov, v svojih pismih leta 1307 oziroma 1308 imenovala »dux« in » princeps «, kar je odražalo Henrikovo ambiciozno in suvereno moč v provinci Slavoniji. Kot ban je Henrik v kovnici Virovitica koval svoj srebrnik, okrašen s kunami, imenovan » denarius Herricy bani « ali » banalis Verocensis «.