Arhitektura Indonezije odraža raznolikost kulturnih, zgodovinskih in geografskih vplivov, ki so oblikovali Indonezijo kot celoto. Osvajalci, kolonizatorji, misijonarji, trgovci in pridelovalci so prinesli kulturne spremembe, ki so močno vplivale na sloge in tehnike gradnje.
Po vsem arhipelagu se je razvilo veliko indonezijskih ljudskih hiš. Tradicionalne hiše in naselja več sto etničnih skupin Indonezije so izjemno raznolika in vsa imajo svojo specifično zgodovino. Hiše imajo družbeni pomen v družbi in kažejo na lokalno iznajdljivost v svojem odnosu do okolja in prostorske organizacije
Tradicionalno je bil najpomembnejši tuji vpliv Indija. Vendar pa so kitajski, arabski in evropski vplivi prav tako igrali pomembno vlogo pri oblikovanju indonezijske arhitekture. Verska arhitektura se razlikuje od avtohtonih oblik do mošej, templjev in cerkva. Sultani in drugi vladarji so gradili palače. V indonezijskih mestih obstaja znatna zapuščina kolonialne arhitekture. Neodvisna Indonezija je bila priča razvoju novih paradigem za postmoderno in sodobno arhitekturo.
Tradicionalna ljudska arhitektura
Etnične skupine v Indoneziji so pogosto povezane s svojo značilno obliko rumah adat.Dawson (1994), p. 10 Hiše so v središču mreže običajev, družbenih odnosov, tradicionalnih zakonov, tabujev, mitov in religij, ki povezujejo vaščane. Hiša predstavlja glavno središče za družino in njeno skupnost ter je izhodišče za številne dejavnosti njenih prebivalcev.Dawson (1994), p. 8 Vaščani gradijo svoje domove sami ali pa skupnost združi svoja sredstva za stavbo, zgrajeno pod vodstvom mojstra gradbenika in/ali tesarja.
Večina indonezijskih ljudstev ima skupne avstronezijske prednike,The Oxford Companion to Architecture, Volume 1, p. 462. tradicionalni domovi Indonezije pa imajo več značilnosti s hišami iz drugih avstronezijskih regij. Najzgodnejše avstronezijske strukture so bile skupne lesene dolge hiše na kolih, s strmimi strehami in težkimi dvokapnicami, kot je razvidno na primer iz rumah adat skupine Batak (sorodne avstronezijske etnične skupine) in tongkonan ljudstva Torajan. Različice načela skupne dolge hiše najdemo med ljudstvom Dayak na Borneu, pa tudi med ljudstvom Mentavai.
Norm je konstrukcijski sistem iz stebrov, tramov in preklade, ki prenaša obremenitev neposredno na tla z lesenimi ali bambusovimi stenami, ki niso nosilne. Tradicionalno se namesto žebljev uporabljajo čepni in utorni spoji ter leseni količki. Naravni materiali – les, bambus, slama in vlakna – sestavljajo rumah adat.Dawson (1994), p. 12 Tradicionalna hiša Omo sebua ljudstva Niasa ima konstrukcijo iz stebrov, tramov in preklade s fleksibilnimi spoji brez žebljev, nenosilne stene pa so značilne za rumah adat.
Tradicionalna bivališča so se razvila kot odziv na vroče in vlažno monsunsko podnebje Indonezije. Kot je običajno po vsej jugovzhodni Aziji in jugozahodnem Pacifiku, je večina rumah adatov zgrajenih na kolih, razen na Javi in Baliju. Gradnja hiš na tleh omogoča vetriču, da ublaži vroče tropske temperature; dvigne bivališče nad odtok meteorne vode in blato; omogoča gradnjo hiš ob rekah in robovih mokrišč; ščiti ljudi, blago in hrano pred vlago in mokroto; dvigne bivalne prostore nad komarje, ki prenašajo malarijo; in zmanjša tveganje za suho gnilobo in termite.Dawson (1994), pp. 10–11 Ostro nagnjena streha omogoča, da močan tropski dež hitro odteče, veliki previsni napušči pa preprečujejo vdor vode v hišo in zagotavljajo senco v vročini. V vročih in vlažnih nizkoležečih obalnih regijah imajo lahko hiše veliko oken, ki zagotavljajo dobro navzkrižno prezračevanje, medtem ko imajo v hladnejših gorskih notranjih območjih hiše pogosto veliko streho in malo oken.
Primeri
Med pomembnejše in značilnejše rumah adat spadajo: Rumoh Aceh, najveličastnejše tradicionalne hiše v Acehu. Bataška arhitektura (Severna Sumatra) vključuje hiše jabu v obliki čolna ljudstva Toba Batak z dominantnimi izrezljanimi zatrepi in dramatično preveliko streho, ki temeljijo na starodavnem modelu. Minangkabauji iz Zahodne Sumatre gradijo Rumah Gadang, značilne po več zatrepih z dramatično navzgor usmerjenimi grebeni. Domovi ljudstev Nias vključujejo hiše poglavarjev omo sebua, zgrajene na masivnih železnih stebrih z visokimi strehami. Ne le, da so skoraj nepremagljive v nekdanjih plemenskih vojnah, ampak tudi fleksibilna konstrukcija brez žebljev zagotavlja dokazano potresno odpornost. Rumah Melayu so tradicionalne malajske hiše, zgrajene na kolih na Sumatri, Borneu in Malajskem polotoku. Za regijo Riau so značilne vasi, zgrajene na kolih nad vodnimi potmi. Za razliko od večine ljudskih domov v jugovzhodni Aziji javanske tradicionalne hiše niso zgrajene na kolih. Bubungan Tinggi s strmimi strehami so veliki domovi banjarejskih kraljev in aristokratov v Južnem Kalimantanu. Tradicionalni balijski domovi so zbirka posameznih, večinoma odprtih struktur (vključno z ločenimi strukturami za kuhinjo, spalne prostore, kopalnice in svetišče) znotraj visokega vrtnega posestva. Sasaki na Lomboku gradijo lumbung, riževe hleve zgrajene na pilotih s streho iz klobukov, ki so pogosto bolj značilni in dovršeni kot njihove hiše. Dajaki tradicionalno živijo v skupnih dolgih hišah, zgrajenih na pilotih. Hiše lahko v dolžino presežejo 300 m in v nekaterih primerih tvorijo celo vas. Toraje na višavju Sulavezi so znane po svojih tongkonanih, hišah zgrajenih na pilotih, ki jih zasenčijo masivne dvokapne strehe s pretiranim naklonom. Rumah adat na Sumbi imajo značilne slamnate strehe z "visokim klobukom" in so obdane z zavetnimi verandami. Papuanski Dani tradicionalno živijo v majhnih družinskih posestvih, sestavljenih iz več okroglih kolib, znanih kot honai, s slamnatimi kupolastimi strehami.
Upad Število rumah adatov se po vsej Indoneziji zmanjšuje. Ta trend izvira iz kolonialnega obdobja, ko so Nizozemci tradicionalno arhitekturo na splošno imeli za nehigienično in za arhitekturo, ki temelji na tradicionalnih verskih praksah, ki so jih Nizozemci imeli za dvomljive.Nas, p. 348 Kolonialne oblasti so začele s programi rušenja in tradicionalne domove nadomestile s hišami, zgrajenimi z uporabo zahodnih gradbenih tehnik, kot so opeka in strehe iz valovite pločevine, z vgradnjo sanitarnih prostorov in boljšim prezračevanjem. Tradicionalni obrtniki so bili prekvalificirani v zahodnih gradbenih tehnikah.Nas, p. 347 Od osamosvojitve indonezijska vlada še naprej promovira »rumah sehat sederhana« ('preprost zdrav dom') namesto rumah adatov.Transformation of Building Form: Development of Traditional Dwelling of the Ngada, Central Flores Island – Toga H Pandjaitan
Izpostavljenost tržnemu gospodarstvu je gradnjo delovno intenzivnih rumah adatov, kot sta bataška hiša in joglo, naredila izjemno drago (prej so vasi sodelovale pri gradnji novih domov) za gradnjo in vzdrževanje. Trdi les ni več brezplačen vir, ki bi ga po potrebi nabirali v bližnjih gozdovih, ampak je zdaj na splošno predrag. Velika večina Indonezijcev zdaj živi v generičnih sodobnih stavbah namesto v tradicionalnih rumah adatih.
Hindujsko-budistična arhitektura
Na vrhuncu velikih indonezijskih hindujsko-budističnih kraljestev med 8. in 14. stoletjem je bilo na Javi zgrajenih več pogosto velikih in dovršenih verskih struktur (znanih kot candi v indonezijščini). Najstarejši ohranjeni hindujski templji na Javi so na planoti Dieng. Domneva se, da jih je bilo prvotno kar 400, danes jih je ostalo le 8. Strukture Dieng so bile majhne in relativno preproste, vendar se je arhitektura znatno razvila in le 100 let pozneje je drugo kraljestvo Mataram zgradilo kompleks Prambanan blizu Yogyakarte; velja za največji in najlepši primer hindujske arhitekture na Javi. Borobudur, budistični spomenik, ki je na seznamu svetovne dediščine, je zgradila dinastija Sailendra med letoma 750 in 850 n. št., vendar je bil kmalu po dokončanju zaradi zatona budizma in prenosa oblasti na vzhodno Javo opuščen. Spomenik vsebuje ogromno število zapletenih rezbarij, ki pripovedujejo zgodbo, ko se človek vzpenja v zgornje nadstropje in metaforično doseže razsvetljenje. Z upadom kraljestva Mataram pred letom 929 n. št. je Vzhodna Java postala središče verske arhitekture z bujnim slogom, ki odraža šivaistične, budistične in javanske vplive; fuzija, ki je bila značilna za religijo po vsej Javi. Arheologi običajno razlikujejo med bolj monumentalnim osrednjejavanskim slogom in manjšim in bolj razpršenim vzhodnojavanskim candijem, čeprav je Candi Badut v vzhodnojavanskem mestu Malang primer osrednjejavanskega templja, zgrajenega zunaj tega območja.
Čeprav se je opeka v indonezijski klasični dobi do neke mere uporabljala, so jo obvladali graditelji Majapahita z uporabo malte iz vinskega soka in palmovega sladkorja. Templji Majapahita imajo močno geometrijsko kakovost z občutkom navpičnosti, doseženim z uporabo številnih vodoravnih črt, pogosto s skoraj art déco občutkom za poenostavitev in proporce. Vpliv Majapahita je danes mogoče videti v ogromnem številu hindujskih templjev različnih velikosti, razpršenih po Baliju. V vsaki vasi je mogoče najti več pomembnih templjev, pa tudi svetišča, celo majhne templje, ki jih najdemo v večini družinskih domov. Čeprav imajo skupne elemente s svetovnimi hindujskimi slogi, so slogovno v veliki meri edinstveni za Bali in veliko dolgujejo obdobju Majapahit.
Balijska arhitektura vsebuje številne elemente starodavne hindujsko-budistične arhitekture, večinoma pa so dediščina arhitekturnih vplivov Majapahit. Med drugim so paviljon bale, stolp Meru, vrata paduraksa in candi bentar. Hindujsko-budistična arhitektura je bila večinoma zgrajena med 8. in 15. stoletjem, čemur je sledila tradicija v balijski arhitekturi. Vendar pa je bila tipična starodavna javanska hindujsko-budistična arhitektura vir navdiha in je bila poustvarjena v sodobni arhitekturi. Na primer, cerkev Ganjuran v Bantulu v Yogyakarti vsebuje hindujsko svetišče v slogu candi, posvečeno Jezusu.
Islamska arhitektura Čeprav je bila verska arhitektura v Indoneziji zelo razširjena, se je najpomembnejša razvila na Javi. Dolga tradicija verskega sinkretizma na otoku se je razširila tudi na arhitekturo, ki je spodbujala edinstvene javanske sloge hindujske, budistične, islamske in v manjši meri krščanske arhitekture.
Ljudska arhitektura mošej
Do 15. stoletja je islam postal prevladujoča religija na Javi in Sumatri, dveh najbolj naseljenih indonezijskih otokih. Tako kot hinduizem in budizem pred njim sta bila nova religija in tuji vplivi, ki so jo spremljali, absorbirani in na novo interpretirani, pri čemer so mošeje dobile edinstveno indonezijsko/javansko interpretacijo. Takrat so javanske mošeje veliko oblikovnih značilnosti prevzele od hindujskih, budističnih in celo kitajskih arhitekturnih vplivov. Na primer, niso imele vseprisotne islamske kupole, ki se v Indoneziji ni pojavila vse do 19. stoletja, imele pa so visoke lesene, večnivojske strehe, podobne pagodam balijskih hindujskih templjev, ki so še danes pogoste. Številne pomembne zgodnje mošeje so se ohranile, zlasti vzdolž severne obale Jave. Med njimi sta Mesjid Agung v Demaku, zgrajena leta 1474, in mošeja Menara Kudus v Kudusu (1549), katere minaret naj bi bil stražnica prejšnjega hindujskega templja. Javanski slogi mošej so posledično vplivali na arhitekturne sloge mošej v sosednjih državah, med drugim na mošeje v Kalimantanu, Sumatri, Molukih, pa tudi v sosednji Maleziji, Bruneju in južnih Filipinih. Mošeja Sultan Suriansyah v Banjarmasinu in mošeja Kampung Hulu v Melaki na primer kažeta javanski vpliv.
Na Sumatri stare mošeje v minangkabauskih deželah Zahodne Sumatre prikazujejo lokalno tradicijo ljudske minangkabau arhitekture. Primer vključuje staro mošejo Bingkudu v okrožju Agam in tudi mošejo Lubuk Bauk v Batipuhu v Zahodni Sumatri.