Pogodba o Danski zahodni Indiji (, ), uradno Sporazum med Združenimi državami Amerike in Dansko za prepustitev Danske zahodne Indije (, ) je bila mednarodna pogodba o prenosu lastništva takratne kolonije Danska vzhodna Indija v Karibih med Dansko in Združenimi državami Amerike v zameno za 25 milijonov USD v zlatu ( milijonov USD v ) in ustavitev ameriških ozemeljskih teženj po Grenlandiji. Dogovor, sklenjen leta 1916, je pomenil eno zadnjih trajnih ozemeljskih širitev ZDA. Ozemlje je zdaj znano kot Deviški otoki Združenih držav.
Zgodovina Ozadje Dva od otokov, ki so tvorili kolonijo, sta bila v danski lasti od 17. stoletja, St. Croix pa od leta 1733. Do sredine 19. stoletja je kolonija cvetela na račun trgovine in proizvodnje ruma ter sladkorja s suženjsko delovno silo. Proizvodnja sladkorja je po tistem zašla v težave zaradi vzpona pridelave sladkorne pese. Sužnji so bili osvobojeni leta 1848, vendar sta zemlja in trgovina ostali pod nadzorom belcev in potomci sužnjev so živeli v pomanjkanju. Od 1850. let dalje je prinašala kolonija vedno manj dobička in vse dražje ji je bilo vladati iz Evrope.
V sklopu pogajanj po porazu v drugi dansko-pruski vojni leta 1864 je Danska ponudila otoke v zameno za ozemlje Južne Jutlandije (Schleswig), toda pruske vlade ponudba ni zanimala.
Tik pred izbruhom ameriške vojne so se Združene države Amerike začele zanimati za otoke kot možno lokacijo pomorskega oporišča v Karibih. Po koncu vojne, 24. oktobra 1867, je danski parlament ratificiral pogodbo o prodaji dveh otokov za 7,5 milijona USD. Vendar pa ameriški Senat pogodbe ni ratificiral zaradi pomislekov glede pogostih naravnih nesreč in političnega spora med predsednikom Andrewom Johnsonom in Kongresom, zaradi katerega je Johnsonu grozil impičment.
Pogajanja so se nadaljevala leta 1899 po zaslugi neuradnih diplomatskih prizadevanj Danca Walterja Christmasa. 24. januarja 1902 je ameriška vlada podpisala sporazum o prenosu lastništva otokov za vsoto 5 milijonov USD. To pogodbo je obstruirala opozicija v enem od domov danskega parlamenta, zato ni bila ratificirana do roka. Novo pogodbo sta strani sklenili junija 1902 in podaljšali rok ratifikacije za eno leto. Predloga zgornji dom danskega parlamenta spet ni potrdil. Nasprotovala mu je predvsem konzervativna stranka Højre z obrazložitvijo, da pogodba ne predvideva referenduma o tej zadevi med prebivalstvom in da jim ne zagotavlja ameriškega državljanstva ali oprostitve carin na izvoz sladkorja v Združene države. To je ustavilo dogovarjanje.
Pogajanja (1915–16) Maja 1915 je Dansko obiskal D. Hamilton Jackson, predsednik sindikata in aktivist na otokih, ter govoril z voditelji države o vedno hujših socialnih razmerah na otokih. To je pomagalo prepričati večino v danskem parlamentu, da se mora danska oblast na otokih končati. Dodatno je položaj spremenila prva svetovna vojna. Odnosi med Nemčijo in ZDA so se slabšali zaradi nemške podmorniške vojne in ameriško vlado je začelo skrbeti, da bo nemčija po zavzetju Danske poskušala dobiti nadzor nad otoki. Po Monroejevi doktrini bi bilo to nesprejemljivo.
Danska vlada je bila prepričana, da mora otoke prodati zaradi dobrobiti prebivalcev in svoje varnosti, pa tudi, da mora biti transakcija opravljena preden ZDA vstopijo v vojno, da ne bi bila sprejeta kot kršitev danske nevtralnosti. Maja 1915 je takratni danski zunanji minister Erik Scavenius poslal ameriški vladi sporočilo, da meni, da bi morali biti otoki prodani ZDA. Uradno ni dal ponudbe, je pa v sporočilu namignil, da bi na ameriški predlog bila prodaja mogoča.
29. oktobra 1915 je uspelo ameriškemu notranjemu ministru Robertu Lansingu ponovno odpreti pogajanja. Da bi ohranili dansko nevtralnost, so potekala v popolni tajnosti do avgusta 1916. Vse govorice, ki so pricurljale v medije, so danski politiki kategorično zanikali. Arhivska gradiva kažejo, da je Lansing med pogovori namignil, da bi lahko ameriška vojska zavzela otoke v primeru neuspeha pogajanj in s tem preprečila, da bi prišli pod nemški nadzor.
Leta 1916 sta se strani dogovorili o ceni 25 milijonov USD. ZDA so sprejele tudi dansko zahtevo po deklaraciji, da ZDA ne bodo nasprotovale vladi Danske pri širitvi političnih in gospodarskih interesov na celotno Grenlandijo. Kljub ozemeljskim zahtevam po severu Grenlandije na osnovi raziskav Charlesa Francisa Halla in Roberta Pearya je ameriška vlada sklenila, da je nakup pomembnejši, posebej zaradi bližine Panamskega prekopa.
V času sklenitve pogodbe kolonija ni vključevala otoka Water, ki ga je Danska že leta 1905 prodala zasebnemu ladjarju East Asiatic Company. Podjetje je leta 1944, med nemško okupacijo Danske, prodalo otok Združenim državam.
Ratifikacija thumb|Lansing izdaja poroštvo za kupnino Pogodbo sta 4. avgusta 1916 v hotelu Biltmore v New Yorku podpisala danski minister Constatine Brun in ameriški notranji minister Robert Lansing.39 Stat. 1706; 7 Bevans 56. Ameriški senat jo je potrdil 7. septembra 1916. Na danskem je 14. decembra 1916 potekal referendum o tem vprašanju in 22. decembra je pogodbo ratificiral še danski parlament. Ameriški predsednik Woodrow Wilson jo je ratificiral 16. januarja 1917. Ratifikacije so formalno izmenjali v Washingtonu 17. januarja 1917. 25. januarja je Wilson izdal razglas o pogodbi, 9. marca pa še danski kralj Kristijan X.
31. marca 1917 je danski minister Constatine Brun od Lansinga prejel poroštvo za 25 milijonov dolarjev v zlatu. Na Danskem sicer prodaja ni doživela opaznejšega odziva, saj so ljudje obravnavali danska ozemlja v Karibih kot investicijo, ne kot del države (kljub temu, da so jih imeli v lasti več kot dvesto let).
Opombe
Sklici
Viri
Kategorija:1916 v politiki Kategorija:Mednarodni sporazumi Danska zahodna Indija Danska zahodna Indija