Palais de la Cité (), ki je na otoku Île de la Cité na reki Seni v središču Pariza, je pomembna zgodovinska stavba, ki je bila rezidenca francoskih kraljev od 6. stoletja do 14. stoletja in je od takrat središče francoskega pravosodnega sistema, zato se pogosto imenuje Sodna palača (Palais de Justice). Od 14. stoletja do francoske revolucije je bil sedež pariškega parlamenta. Med revolucijo je služil kot sodišče in zapor, kjer je bila zaprta tudi Marija Antoaneta in drugi zaporniki, ki jim je sodilo revolucionarno sodišče. Od začetka 19. stoletja je bil sedež Tribunal de grande instance de Paris, pariškega pritožbenega sodišča in kasacijskega sodišča. Prva od teh se je leta 2018 preselila na drugo pariško lokacijo, medtem ko drugi dve jurisdikciji od leta 2022 ostajata v Palais de la Cité.
Palača je bila v mnogih stoletjih večkrat zgrajena in prezidana, tudi po velikih požarih v letih 1618, 1776 in 1871. Njeni vidni srednjeveški ostanki so Sainte-Chapelle, mojstrovina gotske arhitekture in Conciergerie, zgodnja 14. stoletja, ki je služil kot zapor od 1380 do 1914. Večina njegovih drugih sedanjih stavb je bila prezidana od poznega 18. do začetka 20. stoletja. Conciergerie in Sainte-Chapelle se lahko obišče skozi ločena vhoda.
Zgodovina Rimsko cesarstvo in zgodnji srednji vek Arheološka izkopavanja so na otoku Île de la Cité odkrila sledi človekove prisotnosti od leta 5000 pr. n. št. do začetka železne dobe, vendar ni dokazov, da so keltski prebivalci, Parižani, uporabljali otok za svojo prestolnico. Julij Cezar je leta 53 pr. n. št. zabeležil srečanje z voditelji Parizijev in drugih keltskih plemen na otoku, vendar tam niso našli nobenih arheoloških dokazov o Pariziiih.de Parseval and Mazeau (2019), p. 2 Ko pa so Rimljani v 1. stoletju pr. n. št. osvojili Pariz, se je otok hitro razvijal. Medtem ko je bil forum in največji del rimskega mesta, imenovan Lutecija, na levem bregu, je bil velik tempelj na vzhodnem koncu otoka, kjer je danes stolnica Notre Dame. Zahodni del otoka je bil stanovanjski in je bil kraj palače rimskih prefektov ali guvernerjev. Palača je bila galo-rimska trdnjava, obdana z obzidjem. Leta 360 našega štetja so rimskega prefekta Julijana Odpadnika njegovi vojaki razglasili za cesarja Rima, medtem ko je bival v mestu.
Od 6. stoletja so merovinški kralji uporabljali palačo kot svojo rezidenco, ko so bili v Parizu. Klodvik I., frankovski kralj, je živel v palači od leta 508 do svoje smrti leta 511. Kralji, ki so mu sledili, Karolingi, so svojo prestolnico preselili v vzhodni del svojega cesarstva in Parizu posvečali malo pozornosti. Konec 9. stoletja, po vrsti vpadov Vikingov, ki so ogrozili mesto, je kralj Karel Plešasti dal obnoviti in okrepiti obzidje. Hugo Capet (941–996), pariški grof, je bil 3. julija 987 izvoljen za francoskega kralja in je prebival v trdnjavi, ko je bil v Parizu, vendar so on in drugi kapetinski kralji v mestu preživeli malo časa in je imel druge kraljeve rezidence v Vincennesu, Compiègneu in Orléansu. Uprava in arhivi kraljestva so potovali kamor je šel kralj.
Visoki srednji vek
Zgodnje kapetinsko obdobje Na začetku rodbine Kapetingov je francoski kralj vladal le nekaj večjemu ozemlju, kar je današnji Île-de-France; vendar so s politiko osvajanja in medsebojnih porok začeli širiti svoje kraljestvo in spreminjati staro galo-rimsko trdnjavo v pravo palačo. Robert Pobožni, sin Huga Capeta, ki je vladal od leta 972 do 1031, je v Parizu bival pogosteje kot njegovi predhodniki. Trdnjavo je obnovil predvsem zato, da bi zadostil zahtevam svoje tretje žene, Konstance Arleške, po večjem udobju. Robert je okrepil staro obzidje in dodal utrjena vrata; glavni vhod je bil najverjetneje na severni strani. Obzidje je obdajalo pravokotnik dolžine 130 metrov in širine 110 metrov. Znotraj obzidja je Robert zgradil Salle de Roi, sejno sobo za Curia Regis, zbor plemičev in za kraljevi svet. Zahodno od te stavbe je zgradil lastno rezidenco, chambre de Roi. Nazadnje je zgradil kapelo, posvečeno svetemu Nikolaju.
Nadaljnje dodatke je naredil Ludvik VI. s pomočjo svojega prijatelja in zaveznika Sugerja, opata bazilike Saint-Denis. Ludvik VI. je dokončal kapelo svetega Nikolaja, porušil stari stolp ali donžon v središču in zgradil ogromen nov donžon ali stolp, Grosse Tour, širok 11,7 metra ob dnu, s stenami debelimi tri metre. Ta stolp je obstajal do leta 1776.
Njegov sin Ludvik VII. Francoski (1120–1180) je povečal kraljevo rezidenco in dodal oratorij; spodnje nadstropje oratorija je kasneje postalo kapela sedanje Conciergerie. Vhod v palačo je bil v tistem času na vzhodni strani, na Cour du Mai, kjer je bilo zgrajeno veliko slavnostno stopnišče. Zahodna točka otoka je bila spremenjena v obzidan vrt in sadovnjak.
Filip II. Avgust Filip-Avgust (1180–1223) je posodobil kraljevo upravo in namestil kraljeve arhive, zakladnico in sodišča v Palais de la Cité, nato pa je mesto, razen v kratkih obdobjih, delovalo kot prestolnica kraljestva. Leta 1187 je v svoji palači sprejel angleškega kralja Riharda Levjesrčnega. Sodni zapisi kažejo na ustanovitev novega uradnega položaja, concierge, ki je bil odgovoren za upravljanje nižjih in srednjih sodišč v palači. Po tem položaju je palača pozneje dobila ime. Filip je tudi zelo izboljšal zrak in okolico palače, tako da je dal blatne ulice okoli palače tlakovati s kamnom. To so bile prve tlakovane ulice v Parizu.
Ludvik IX. in Sainte-Chapelle Vnuk Filipa Avgusta, Ludvik IX. Francoski (1214–1270), kasneje znan kot Sveti Ludvik, je zgradil novo svetišče znotraj obzidja palače, da bi pokazal, da ni le francoski kralj, ampak tudi voditelj krščanskega sveta. Med letoma 1242 in 1248 je Ludvik na mestu stare kapele zgradil Sainte-Chapelle za hrambo svetih relikvij, ki jih je leta 1238 pridobil od guvernerja Konstantinopla, vključno s slavno krono iz trnja in lesom s križa Kristusovega križanja. Kapela je imela dva nivoja; spodnji nivo za navadne kraljeve služabnike in zgornji nivo za kralja in kraljevo družino. Zgornja kapela je bila neposredno povezana s kraljevo rezidenco s pokritim prehodom, imenovanim Galerie Merciére. Samo kralj se je smel dotakniti trnove krone, ki jo je vzel vsako leto na veliki petek.
Ludvik IX. je ustanovil tudi več novih uradov za upravljanje financ, uprave in pravosodnega sistema svojega rastočega kraljestva. Ta nova birokracija, nameščena v palači, je sčasoma privedla do spora med kraljevo vlado in plemiči, ki so imeli svoje višje sodišče, Parlement de Paris. Da bi naredil prostor za svojo rastočo birokracijo in ustvaril rezidence za Chanoine ali kanonike, ki so upravljali versko ustanovo, je dal porušiti južno steno palače in jo nadomestiti s stanovanji. Na severni strani palače, tik pred obzidjem do Tour Bonbec, je zgradil novo slavnostno dvorano, Salle sur l'eau.
Filip IV.
Filip Iv. Francoski (1285–1314) in njegov komornik Enguerrand de Marigny sta palačo rekonstruirala, povečala in olepšala. Na severni strani palače je razlastil zemljo, ki je pripadala bretonskim grofom, in zgradil nove stavbe za Chambre des Enquetes, ki je nadzorovala javno upravo; Grand'Chambre, drugo višje sodišče; in dva nova stolpa, Tour Cesar in Tour d'Argent, ter galerijo, ki je povezala palačo s Tour Bombec. Kraljevi uradi so dobili imena po različnih sobanah ali sobah v palači; Chambre des Comptes, računska zbornica, je bila zakladnica kraljestva, sodišča pa so bila razdeljena med Chambre civile in Chambre criminelle.
Na mestu stare Salle de Roi je zgradil veliko večjo in bogatejše okrašeno zborno dvorano, Grand'Salle, ki je imela dvojno ladjo, vsako pokrito z visoko obokano leseno streho. Vrsta osmih stebrov v središču dvorane je podpirala leseno ogrodje strehe. Na vsakem od stebrov in na stebrih okoli sten so bili nameščeni pobarvani kipi francoskih kraljev. V središču dvorane je bila ogromna miza iz črnega marmorja iz Nemčije, ki so jo uporabljali za bankete, zaprisege, sestanke višjih vojaških sodišč in druge uradne funkcije. Fragment mize še vedno obstaja in je na ogled v Conciergerie. Grand'Salle je bila uporabljena za kraljeve bankete, sodne postopke in gledališke predstave.
Na zahodnem koncu otoka, kjer je danes trg Place Dauphine, je bil obzidan zasebni vrt, kopališče, kjer se je kralj lahko okopal v rečni vodi, in dok, od koder je lahko kralj s čolnom odpotoval v drugo rezidenco, trdnjavo Louvre na desnem bregu in Tour de Nesle na levem bregu.
Spodnje nadstropje pod Grand'Salle je vsebovalo Salle des Gardes za vojake, ki so ščitili kralja, pa tudi jedilnico za kraljevo gospodinjstvo, vključno s častniki, uradniki, sodnimi častniki in služabniki. Visoki sodni uradniki so imeli svoje hiše v mestu, medtem ko so nižji uradniki in služabniki živeli v palači. Kraljevo gospodinjstvo je v času Filipa IV. štelo približno tristo oseb; če štejemo služabnike kraljice in kraljevih otrok, število naraste na približno šeststo.
Filip je na palači izvedel še več velikih sprememb. Rekonstruiral je južno obzidje palače in premaknil obzidje na vzhodni strani, da bi povečal slavnostno dvorišče. Novo obzidje, ki je bolj spominjalo na palačo kot na trdnjavo, je imelo dvoje velikih vrat in echauguettes ali majhna dvignjena mesta za stražarje na koti stene. Obnovil je Salle d'Eau, razširil logos de Roi ali kraljevo rezidenco južneje, zgradil je novo stavbo za Chambre des comptes ali kraljevo zakladnico in povečal vrt. Dela so bila skoraj končana, ko je leta 1314 kralj umrl. Filipovi nasledniki so naredili še nekaj dodatkov; Ivan II. Francoski (1319–1364) je zgradil nove kuhinje na dveh nivojih severozahodno od Grand'Salle in zgradil nov kvadratni stolp. Kasneje je njegov sin Karel V. Francoski (1338–1380) v stolp namestil uro, ki je postala znana kot Tour de l'Horloge.
Pozni srednji vek Stoletna vojna med Anglijo in Francijo je spremenila zgodovino in funkcijo palače. Kralja Ivana II. so Angleži vzeli za talca. Leta 1358 je vodja pariških trgovcev Etienne Marcel vodil upor proti kraljevi oblasti. Njegovi vojaki so vdrli v palačo in v navzočnosti kraljevega sina, bodočega Karla V., ubili kraljeva svetovalca Jeana de Conflansa in Roberta de Clermonta. Upor je bil zatrt in Marcel ubit, ko pa je Karel V. leta 1364 zasedel prestol, se je odločil, da svojo rezidenco premakne varno stran od središča mesta. Zgradil je novo rezidenco, Hôtel Saint-Pol, v četrti Marais, blizu trdnjave Bastille. Hôtel Saint-Pol je leta 1360 začel graditi francoski Karel V. na ruševinah stavbe, ki jo je zgradil Ludvik IX. Uporabljala sta ga Karel V. in Karel VI. Stala je na desnem bregu, severozahodno od Quartier de l'Arsenal v 4. pariškem okrožju, posestvo rezidence pa se je raztezalo od Quai des Célestins do Rue Saint-Antoine in od Rue Saint-Paul do Rue du Petit-Musc. Po smrti Isabeau de Bavière leta 1435 je postala neuporabna in propadla in je bila porušena, ko jo je Franc I. Francoski leta 1543 prodal po delih na dražbi.Lorentz and Sandron 2006, pp. 90–91. Pozneje sta kraljevi rezidenci postali Louvrska palača in nato Château de Vincennes.
Francoski kralji palače niso povsem zapustili. Pogosto so se vračali na slovesnosti v Grand'Salle, sprejeme za tuje monarhe, predsedovali zasedanjem pariškega parlamenta in razstavili svete relikvije v Saint-Chapelle za čaščenje dvora. Do 16. stoletja so se nekateri kralji dlje časa zadrževali v palači. Kljub temu je glavno opravilo palače postalo upravljanje zakladnice in zlasti kraljevega pravosodja. Postal je sedež pariškega parlamenta, ki ni bil zakonodajni organ, temveč visoko sodišče plemstva. Parlament je registriral vse kraljeve odloke in je bil pritožbeno sodišče za plemstvo glede odločitev kraljevih sodišč. Sestajal se je v Grand'Chambre, predsedoval mu je kralj. Upravljanje palače je postalo odgovornost Conciergea, visokega dvornega uradnika, ki ga je imenoval kralj. V nekem trenutku v 15. stoletju je naslov pripadal Isabeau Bavarski, ženi kralja Karla VI. Palača je postopoma prevzela ime po tem uradniku in se je imenovala Conciergerie.