sličica|desno|Île de la Cité (2009)
Île de la Cité (; dobesedno Mestni otok)Pronunciation of Île de la Cité at PronounceItRight.com (retrieved 6 October 2015). je otok v reki Seni v središču Pariza. V 4. stoletju je bila na tem mestu utrdba rimskega guvernerja. Leta 508 je Klodvik I., prvi frankovski kralj, na otoku postavil svojo palačo. V 12. stoletju je postal pomembno versko središče, dom stolnice Notre-Dame in kraljeve kapele Sainte-Chapelle ter prve mestne bolnišnice Hôtel-Dieu. To je tudi mesto najstarejšega ohranjenega mostu v mestu, Pont Neuf.
Z odhodom francoskih kraljev v Louvrsko palačo in nato v Versajsko palačo je otok postal pravosodno središče Francije. Leta 1302 je gostil prvo zasedanje pariškega parlamenta, pozneje pa je bil prizorišče sojenj aristokratom med francosko revolucijo. Danes je dom Prefecture de Police, Sodna palača ( Palais de Justice) in Tribunal de commerce de Paris. Mémorial des Martyrs de la Déportation, spomenik 200.000 ljudem, deportiranim iz vichyjevske Francije v nacistična koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno, je na vzhodnem koncu otoka. Najbolj znana znamenitost mesta, Notre-Dame de Paris, je bila močno poškodovana v požaru leta 2019 in je zaprta, vendar se pričakuje, da jo bodo znova odprli pravočasno za olimpijske igre v Parizu leta 2024. Leta 2016 je na otoku živelo 891 prebivalcev.
Zgodovina Zgodnja zgodovina thumb|Slika Jupitra na stebru čolnarjev (1. stoletje našega štetja), Cluny, Musée National du Moyen Age Galska naselbina, imenovana Lutecija, je morda obstajala na otoku vsaj od 3. stoletja pred našim štetjem. Bližnjo okolico je naseljevalo majhno galsko pleme Parizi. Otok jim je morda služil kot priročen kraj za prečkanje Sene, izhodišče za cvetočo rečno trgovsko mrežo in zatočišče v času invazije. Vendar pa na otoku do danes niso našli pomembnejših sledi naselbine pred 1. stoletjem našega štetja.
Parižani so bili znani trgovci, ki so izkoriščali rečne trgovske poti po Evropi. Kovanci, ki so jih kovali Parižani, iz leta približno 100 pr. n. št., so bili najdeni v izkopavanjih po Franciji in drugih delih Evrope. Otok je bil najprimernejši rečni prehod z mostovi na obeh straneh otoka.
Prva zabeležena omemba otoka je v Komentarjih Julija Cezarja. Leta 53 pred našim štetjem je Cezar med osvajanjem Galije prišel v Lutecijo in se srečal z voditelji galskih plemen. Strinjali so se, da se podredijo Rimu, a so se nato skoraj takoj uprli. Cezar je poslal enega od svojih generalov, Tita Labiena, da pokori Parižane. Parižani so požgali mostove, da bi preprečili njegov prihod, vendar so bili izigrani in poraženi v bitki na ravnini Auteuil.
Akademska razprava o prvotni lokaciji Lutecije se je začela leta 2006, po izkopavanju velike galske nekropole v letih 1994–2005 z rezidencami in templji v Nanterru ob Seni v pariškem predmestju. Nekateri zgodovinarji so to naselbino v Nanterru predstavili kot galsko Lutecijo in ne kot Île de la Cité. Drugi zgodovinarji poudarjajo, da je Cezar opisal »Lutecijo, mesto ('oppidum') Parižanov, ki je na otoku«. Pravijo, da je odsotnost sledov predrimske naselbine, ki so jih doslej odkrili na Île de la Cité, predvsem posledica nenehne gradnje in prezidave na otoku skozi stoletja.
Po osvojitvi Parižanov se je rimsko mesto Lutecija razvilo predvsem na levem bregu, kjer so bili templji in kopališča. Vendar se je v 3. stoletju našega štetja začela serija vpadov germanskih plemen; rimsko mesto na levem bregu je bilo oplenjeno v letih 275–76. Kasneje je bil levi breg večinoma opuščen. Od leta 307 našega štetja so forum, amfiteater in druge stavbe porušili, kamen pa uporabili za gradnjo obzidja okoli otoka in za gradnjo novih stavb. Kamniti zid ni bil zelo visok - le približno dva metra -, vendar je imel očitno na vrhu še lesene palisade. Otok je postal pomemben obrambni položaj na severnem krilu Rimskega cesarstva. Leta 451, v času poznega Rimskega cesarstva, ko so Huni zasedli levi breg, je sv. Genevieve vodila obrambo mesta z otoka. thumb|left|Zemljevid Pariza v 9. stoletju, ki prikazuje mesto, osredotočeno na Île de la Cité.
Rimski cesar Julijan Odpadnik, ki je od leta 355 do 361 živel v Galiji, je opisal »majhen otok, ki leži v reki; v celoti ga obdaja obzidje, na obeh straneh pa do njega vodita lesena mostova«.Julianus Augustus. Misopogon 340d. Na takratnem zahodnem koncu otoka je bila rezidenca rimskega guvernerja, blizu sedanje Sodne palače. Opisovali so jo kot »palačo«, vendar se zdi, da je bila zelo skromna rezidenca. sličica|desno|Arheološka kripta pod Cerkvijo Notre-Dame – Trg Janeza Pavla II.
Rimljani so zgradili tudi nov pomol, kjer je danes parvis Notre-Dame – Trg Janeza Pavla II.]] Otok je bil takrat precej manjši; rimski pomol je zdaj globoko v notranjosti, daleč od sedanjega roba otoka. Ostanke pomola si lahko ogleda v arheološki kripti pod parvisom, pred Notre Dame de Paris. Tukaj je bil odkrit en pomemben spomenik, ki so ga zapustili Parižani: Steber čolnarjev (Pilier des nautes), skupina kipov, ki so jih postavili mestni čolnarji v 1. stoletju našega štetja, v čast rimskim in galskim bogovom.
Poleg rezidence rimskega guvernerja je bila na otoku meščanska bazilika, v kateri so bila sodišča. Bila je v bližini sedanje cvetlične tržnice in podzemne postaje in je bil velika pravokotna stavba velikosti 70 x 35 metrov, z osrednjo ladjo in dvema stranskima ladjama. Njene temelje so odkrili med gradnjo metro postaje leta 1906. Tudi ta je bila zgrajena s kamenjem, vzetim s foruma na levem bregu.
Leta 486 se je sv. Genevieve pogajala o podreditvi Pariza Klodviku I., prvemu frankovskemu kralju, ki je leta 508 Pariz izbral za svojo prestolnico. Prva pariška stolnica, stolnica sv. Štefana, je bila zgrajena v letih 540–545, blizu zahodno od sedanje Notre Dame de Paris in le nekaj sto metrov od kraljeve palače.
Hugo Capet (okoli 941–996), ustanovitelj rodbine Kapetingov, je začel kot vladar kraljestva, ki ni bilo veliko večje od pariške regije, toda z osvajanjem in poroko so on in njegovi potomci spremenili Francosko kraljestvo v pomembno evropsko moč. Vidni simbol kapetinske moči je bila Palais de la Cité, ki so jo on in njegovi potomci povečali in olepšali. Filip IV. Francoski je zgradil Grand Chamber in novo obzidje z dvema stolpoma: Cezarjevim stolpom in Srebrnim stolpom. Ludvik VI. (1081–1137) je stari stolp podrl in zgradil še večjega, ki je ostal do 18. stoletja.
12.–17. stoletje sličica|right| Kraljeva palača na Île de la Cité v Très Riches Heures du Duc de Berry, okoli leta 1410, prikazuje Sainte-Chapelle na desni thumb|right| Otok leta 1609 (Plan de Vassalieu) z Notre-Dame de Paris na vrhu Ludvik IX. Francoski je zgradil svojo novo kapelo, dragulju podobno Sainte-Chapelle, med letoma 1242 in 1248. V istem obdobju je bila zgrajena najbolj znana znamenitost otoka: stolnica Notre Dame de Paris. Prejšnja stolnica Saint-Etienne, je bila zgrajena v romanskem slogu. Leta 1160 je pariški škof Maurice de Sully začel graditi stolnico v novem gotskem slogu, ki se je ujemala z veličastnostjo palače. Prve kamne v temelj nove stolnice je leta 1163 položil papež Aleksander III. Njena gradnja je trajala dve stoletji.
V tem obdobju so bile na otoku zgrajene nove ulice in hiše, in je postajal vedno bolj poseljen. Gneča na otoku in posledične težave ozkih ulic, preobremenjenih s prometom, onesnaženostjo in neprijetnimi vonjavami, so francoske kralje navedle, da so iskali novo rezidenco. Upor Parižanov leta 1358, ki ga je vodil Etienne Marcel, trgovski prošt, v času, ko je bil francoski kralj talec Angležev, je povzročil, da je naslednji kralj, Karel V. Francoski, svojo rezidenco preselil na rob mesta: najprej do Hôtela Saint-Pol, nato do Bastilje in končno do Louvrske palače.
V naslednjih stoletjih, po odhodu kraljev, je otok ohranil svoj pomen upravnega središča. Bil je dom sodišč in razsodišč, pa tudi Pariškega parlamenta: skupščine plemičev, ki so uradno potrjevali kraljeve razglase. Vključevalo je Conciergerie, v katerem so bili kraljevi zapori in sodni uradi. Na otoku so bile izvedene tudi druge pomembne spremembe. Leta 1585 so se začela dela na Pont Neufu na skrajnem zahodnem koncu otoka. Leta 1607 se je Henrik IV. odpovedal kraljevemu vrtu na otoku, ki je bil preoblikovan v Place Dauphine, in Pont Neuf je bil dokončan.
Ko so zgradili Pont Neuf, so mu pridružili dva majhna otoka, Île à la Gourdaine in Île aux Juifs, ki sta bila neposredno zahodno. Ilot des Juifs je bil kraj, kjer so leta 1314 na grmadi zažgali Jacquesa de Molaya, vodjo vitezov templjarjev, saj je bil otok tik pod stolpi kraljeve palače. Stičišče majhnih otokov je bilo dokončano leta 1607, dežela pa se je razvila v Place Dauphine in Square du Vert-Galant.
Henrik IV. je začel prakso prodaje zemljišč na otoku za zasebne mestne hiše, zlasti razvoj Place Dauphine na vzhodnem koncu otoka. V istem stoletju je Ludvik XIII. naredil velik napredek na otoku z gradnjo kamnitih rečnih bregov, da bi zadržal reko. To ni preprečilo velike poplave Sene v letih 1689–90, ki je uničila spodnje vitraje Sainte-Chapelle.
18. stoletje thumb|right| Otok leta 1739 (Plan de Turgot) V 18. stoletju je Conciergerie na otoku postal prizorišče nekaterih najbolj dramatičnih dogodkov francoske revolucije. Leta 1788 je ustavodajna skupščina, ki se je sestala v nekdanji kraljevi palači, zavrnila zahteve Ludvika XVI., da preda nekaj svojih članov. Leta 1790 je Jean Sylvain Baily, župan Pariza, zapečatil vrata kraljeve palače. Avgusta 1793 so kraljico Mariji Antoaneto odpeljali v Conciergerie, kjer so jo zaprli. Po dveh mesecih in pol so ji sodili in jo obsodili na giljotino. Septembra 1793 so radikalni Sans-Culottes vdrli v Conciergerie in pobili preostale rojalistične zapornike. 27. julija 1795 je bil na vrsti revolucionarni voditelj Robespierre, ki so ga aretirali, pripeljali v Conciergerie, mu sodili in ga poslali na giljotino.
Med francosko revolucijo je trpela tudi Notre Dame de Paris; zaprli so jo in nato spremenili v tempelj razuma; velik del kipov - zlasti v portalih na zahodnem pročelju - je bil poškodovan ali uničen. Sosednja bolnišnica Hotel Dieu je za sekularne revolucionarje zvenela preveč religiozno, zato so jo preimenovali v Hišo človečnosti. Obnova revolucionarne škode se je začela šele v 1830-ih, zlasti po uspehu romana Victorja Hugoja iz leta 1831 Notredamski zvonar.
19.–20. stoletje thumb|right| Haussmannovo rušenje prepolnih ulic otoka (1862) V zgodnjem 19. stoletju, z obnovo monarhije, je bila stara palača bistveno prezidana za njeno funkcijo središča sodnega sistema. Tam, kjer je bila celica Marije Antoanete, je bila zgrajena spravna kapela. Med letoma 1820 in 1828 so prezidali fasado med stolpom Horloge in stolpom Bonbec. Ostal je zapor; bodoči Napoleon III. je bil tam nekaj časa zaprt po neuspelem poskusu strmoglavljenja vlade.
Sredi 19. stoletja je bil otok prenaseljen, z ozkimi ulicami in slabimi sanitarnimi pogoji. Močno so ga prizadele velike epidemije kolere v letih 1832 in 1849, ki so ubile na tisoče Parižanov. Novi predsednik in takratni cesar Napoleon III. je ukazal porušiti stare ulice in stavbe ter odpreti široke avenije in trge. Dvorana pred stolnico se je močno povečala. Leta 1867 je Napoleon III. porušil tudi prepolno srednjeveško bolnišnico Hotel Dieu in jo nadomestil z današnjo stavbo.
Sredina 19. stoletja je prinesla novo akcijo prezidave in obnove. Med letoma 1837 in 1863 je bila Saint-Chapelle, ki je bila spremenjena v skladišče pravnih dokumentov, obnovljena v srednjeveškem sijaju. Pročelje sodne palače je bilo med letoma 1847 in 1871 v celoti prezidano. Srednjeveški dvorani in Bonbčevemu stolpu so povrnili prvotno podobo.