Čongčing (pinjin: Chongqing; Sečuanska izgovorjava: , izgovorjava v standardni mandarinščini: ), prej romanizirana kot Čungking (poštno prečrkovanje: Chungking), je občina na jugozahodu Kitajske.
Upravno je ena od štirih občin pod neposredno upravo centralne vlade Ljudske republike Kitajske (ostale tri so Peking, Šanghaj in Tjandžin) in edina taka občina, ki je globoko v notranjosti Kitajske. Ker vlada občine Čongčing neposredno upravlja mesto Čongčing in sosednje podeželske okraje ter druga mesta, ki niso povezana z mestom Čongčing, lahko občina Čongčing tehnično trdi, da je največje mesto na svetu, čeprav je to posledica klasifikacijske tehničnosti in ne zato, ker gre dejansko za največje urbano območje na svetu, naslov, ki pripada območju Večjega zaliva Guangdong-Hongkong-Makav.
V času uprave Republike Kitajske (ROC) je bil Čongčing občina v provinci Sečuan. Kot eno od svetovnih protifašističnih poveljniških središč je med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) služil kot vojna prestolnica. Sedanja občina je bila ločena od province Sečuan 14. marca 1997, da bi pomagala pri razvoju osrednjega in zahodnega dela Kitajske. Upravna občina Čongčing ima več kot 30 milijonov prebivalcev. Mesto Čongčing, ki obsega 9 mestnih in primestnih okrožij ima 8.750.000 prebivalcev (podatki za leto 2018). Po popisu prebivalstva leta 2010 je Čongčing najbolj naseljena kitajska občina in tudi največja občina na Kitajskem pod neposredno upravo, ki vsebuje 26 okrožij, osem okrajev in štiri avtonomne okraje. Uradno okrajšavo mesta, (), je državni svet Ljudske republike Kitajske potrdil 18. aprila 1997. Ta okrajšava izhaja iz starega imena dela reke Džjaling, ki teče skozi Čongčing in se izliva v reko Jangce.
Čongčing ima pomembno zgodovino kot tudi kulturo. Kot eno izmed osrednjih kitajskih mest služi kot finančno središče Rdeče kotline in Jangceja v zgornjem toku. Je glavno proizvodno in transportno središče; poročilo časopisa Economist Intelligence Unit iz julija 2012 ga opisuje kot enega od 13 »nastajajočih megalopolisov na Kitajskem«. Čongčing je uvrščen med Beta globalna mesta. Čongčing je tudi eno izmed 100 najboljših znanstvenih mest na svetu glede na število znanstvenih raziskav, kar zabeležuje Nature Index v skladu z Nature Index 2020 Science Cities in dom številnih pomembnih univerz, vključno z univerzo Čongčing in Jugozahodno univerzo.
Zgodovina Antika Okrožje je bilo nekoč prestolnica kraljestva Vuzai. V obdobju vojskujočih se držav je predstavljalo vrata do zahodne meje države Ču, njegovo ozemlje pa je spadalo pod okrilje poveljstva Vu. V tridesetem letu vladavine kralja Džaošjanga iz države Čin (277 pr. n. št.) je Džang Ruo, guverner regije Šu (pod oblastjo Čina), napadel državo Ču in zavzel poveljstvo Vu. Bai Čiju je prav tako ukazal, naj obide ozemlje države Han, izvede presenetljiv napad na prestolnico države Ču, Jing (današnji Džjangling), ter požge Jiling (današnji Jičang). Potem ko je državi Ču preprečil, da bi priskočila na pomoč poveljstvu Vu, je to poveljstvo in območje južno od reke Jangce zavzel ter ustanovil poveljstvo Čjandžong. Poveljstvo Vu je bilo pod pristojnostjo tega okrožja (z upravnim središčem v današnjem mestu Dachang) in je pripadalo državi Čin. Kasneje je prešlo pod pristojnost okrožja Nan. Od takrat naprej se je okrožje imenovalo Vušan.
Zgodovina lokacije mesta Čongčing je povezana z državo Ba. General države Čin, Džang Ji, ga je poimenoval Džjangdžov ().s:zh:華陽國志/卷一
Cesarsko obdobje Džjangdžov je nato ostal pod vladavino Čin Ši Huanga med dinastijo Čin, naslednico države Čin, in pod vladavino cesarjev dinastije Han. Džjangdžov se je nato med severnimi in južnimi dinastijami preimenoval v prefekturo Čhu (), nato leta 581 n. št. (dinastija Sui) v prefekturo Ju () in kasneje leta 1102 med severnim Songom v prefekturo Gong (). Ime Ju pa se je ohranilo do danes kot okrajšava za Čongčing, pa tudi za zgodovinsko središče mesta, kjer je nekoč stalo staro mestno jedro; ime je Judžong (, Osrednji Yu). Sedanjo ime je dobilo leta 1189, potem ko je princ Džao Dun iz dinastije Južni Song opisal svoje kronanje za kralja in nato za cesarja Guangzonga kot »dvojno praznovanje« ( ali skrajšano chóngqìng). Ob ustoličenju je bila prefektura Ju zato preimenovana v Čongčing Fu.
Leta 1362 (med dinastijo Juan) je Ming Judžen, vodja kmečkih upornikov, za kratek čas v Čongčingu ustanovil kraljestvo Dašja (). Leta 1621 (med dinastijo Ming) je Še Čongming () ustanovil še eno kratkotrajno kraljestvo Daliang () s prestolnico Čongčing. Leta 1644, po padcu dinastije Ming pod uporniško vojsko, je Čongčing skupaj s preostalim delom Sečuana zajel Džang Šjandžong, ki naj bi pobil veliko število ljudi v Sečuanu in izpraznil provinco, deloma zato, ker so mnogi ljudje pobegnili na varno drugam. Mandžurci so kasneje osvojili provinco, med dinastijo Čing pa se je priseljevanje v Čongčing in Sečuan odvijalo s podporo cesarja Čing.
Leta 1890 je bil v Čongčingu odprt britanski generalni konzulat. Naslednje leto je mesto postalo prvo notranje trgovsko pristanišče, odprto za tujce, s pogojem, da tuje ladje ne smejo prosto trgovati tam, dokler kitajskim parnikom ne uspe preplaviti reke Jangce. To omejitev je leta 1895 odpravila Šimonosekijska pogodba, ki je mesto razglasila za odprto pod enakimi pogoji kot druga pristanišča, čeprav je šele leta 1907 parnik opravil pot brez pomoči ročnih vlačilcev. Med letoma 1896 in 1904 so bili v Čongčingu odprti ameriški, nemški, francoski in japonski konzulati.
Začasna vojna prestolnica Republike Kitajske
Med in po drugi kitajsko-japonski vojni, od novembra 1937 do maja 1946, je bila začasna prestolnica generalissima Čjang Kajška. Potem ko sta general in preostala vojska po umiku leta 1938 iz prejšnje prestolnice Vuhan nekaj časa živela tam, je bila 6. septembra 1940 uradno razglašena za drugo prestolnico (). Potem ko so Velika Britanija, Združene države in druge zaveznice decembra 1941 vstopile v vojno v Aziji, je bil v mestu nameščen eden od namestnikov poveljnikov zavezniških operacij v jugovzhodni Aziji (poveljstvo za jugovzhodno Azijo SEAC), Joseph Stilwell.
Mesto je obiskal tudi lord Louis Mountbatten, vrhovni poveljnik SEAC, ki je imel sam sedež na Šrilanki. Čjang Kajšek je kot vrhovni poveljnik na Kitajskem tesno sodeloval s Stilwellom. Med letoma 1938 in 1943 je mesto trpelo zaradi nenehnih množičnih bombardiranj japonske cesarske mornarice in letalskih sil vojske; bitke so v celoti vodile eskadrilje kitajskih zračnih sil in protiletalske topniške enote. Zaklonišča pred zračnim napadom, ki so izkoristila gorati teren, so rešila številna življenja. Čongčing je bil zaradi neuklonljivega duha svojih prebivalcev ter njihovih prispevkov in žrtev med vojno razglašen za 'mesto junakov'. V letih neuspehov v vojni so bile številne tovarne in univerze preseljene iz vzhodne Kitajske in na koncu v Čongčing, kar je to mesto iz notranjega pristanišča spremenilo v močno industrializirano mesto.
Kitajska državljanska vojna Po koncu druge svetovne vojne je Čongčing med kitajsko državljansko vojno postal eno zadnjih zatočišč nacionalistične vlade Kuomintanga na celinski Kitajski. Po kampanji za prečkanje reke Jangce so komunisti 23. aprila osvobodili prestolnico Kuomintanga, Nanking. Kuomintang se je najprej umaknil v Guangdžov, nato pa v Čongčing. Čongčing je bil glavno mesto Kuomintanga do konca novembra 1949, ko se je nacionalistična vlada Kuomintanga po zraku umaknila iz mesta.
Status občine 14. marca 1997 se je Osmi nacionalni ljudski kongres odločil združiti podprovincialno mesto s sosednjimi prefekturami Fuling, Vanšjan in Čjandžjang, ki jih je v imenu province upravljal od septembra 1996, in mu podeliti neodvisnost od Sečuana. Nastala enotna entiteta je postala občina Čongčing, s 30.020.000 prebivalci v triinštiridesetih nekdanjih okrožjih brez vmesnih političnih ravni. Občina je postala vodilna sila kitajskih prizadevanj za razvoj svojih zahodnih regij in za usklajevanje preselitve prebivalcev z območij rezervoarjev projekta jezu Tri soteske. Njegova prva uradna slovesnost je bila 18. junija 1997.
8. februarja 2010 je Čongčing postal eno od devetih nacionalnih osrednjih mest, skupaj s Pekingom, Tjandžinom, Šanghajem, Guangdžovom, Čengdujem, Vuhanom, Šjanom in Džengdžovom. Po besedah Džou Ličuna, svetovalca pri Nacionalni komisiji za razvoj in reforme Kitajske, bi status Čongčinga kot nacionalnega osrednjega mesta spodbudil razvoj zahodne Kitajske. Čongčing, ki je v osrednje-zahodni Kitajski, bi dopolnjeval druga nacionalna osrednja mesta, ki se vsa nahajajo vzdolž vzhodne obale Kitajske. Istega leta, 18. junija, je bilo v Čongčingu ustanovljeno novo območje Liangdžjang, ki je bilo v času njegove ustanovitve tretje novo območje na državni ravni.
Geografija Fizična geografija in topografija Čongčing je v subtropih, na prehodnem območju med Sečuansko kotlino in ravnino na srednjem in spodnjem toku reke Jangce. Njegovo podnebje zaznamujejo pogosti monsunski pogoji, pogosto dežuje ponoči pozno spomladi in zgodaj poleti. Mestni »nočni dež v gorovju Ba« se pojavlja v pesmih skozi celotno kitajsko zgodovino, vključno z Napisano v deževni noči - pismo severu Li Šangjina. Bashan Poems Ozemlje je od vzhoda proti zahodu dolgo 470 km, od severa proti jugu pa najširše 450 km. Na vzhodu meji na provinci Hubej in Hunan, na severu na Sečuan in Šaanši ter na jugu na Guidžov. Chongqing's bordering provinces
Čongking pokriva veliko območje, prepredeno z rekami in gorami. Na severu leži gorovje Daba, na vzhodu soteska Vu, na jugovzhodu gorovje Vuling in na jugu gorovje Dalou. Območje se spušča od severa proti jugu proti dolini Jangce in ima velik masiv gora in hribov s strmimi pobočji na različnih višinah. Na tem območju je pogosta kraška pokrajina, kamniti gozdovi, številne skupine vrhov, apnenčaste jame in doline pa so na voljo na številnih mestih. Prepad Longšuišja () s svojimi tremi naravnimi mostovi je regijo spremenil v priljubljeno turistično atrakcijo. Reka Jangce teče skozi celotno območje od zahoda proti vzhodu, v dolžini 665 km, na treh mestih prereže gorovje Vu in tvori znane Tri soteske: soteske Čutang, Vušja in Šiling. Reka Džjaling, ki prihaja s severozahoda in teče skozi Male tri soteske Džjaling Libi, Ventang in Guanjin, se izliva v Jangce v Čongkingu.
Osrednje mestno območje Čongkinga, imenovano pravi Čongking, je zgrajeno na gorah in delno obdano z rekama Jangce in Jialing. S svojo posebno topografijo topografija Čongkinga vključuje gore, reke, gozdove, izvire, slapove, soteske in jame. Pesnika iz dinastije Tang, Li Baija, je navdihnila naravna pokrajina in napisal ta epigram.
Gorovju Zhongliang (中梁山) in Tongluo (铜锣山) približno tvorita vzhodno in zahodno mejo urbanega območja Čongčinga. Zunaj osrednjega Čongčinga se nahaja več visokih gora, vključno z 1709,4 m visoko goro Wugong Ling v Jiangjinu.[potreben citat]
Podnebje Čongčing ima monsunsko vlažno subtropsko podnebje (Köppen Cwa), ki meji na vlažno subtropsko podnebje (Köppen Cfa), in večino leta ima zelo visoko relativno vlažnost, z vsemi meseci nad 75 %. Znan je kot ena od "treh peči" reke Jangce, skupaj z Wuhanom in Nanjingom, njegova poletja so dolga in med najbolj vročimi in vlažnimi na Kitajskem, z najvišjimi temperaturami 34 °C (93 °F) v juliju in avgustu v urbanem območju. Zime so kratke in nekoliko mile, vendar vlažne in oblačne. Zaradi lege mesta v Sečuanski kotlini ima eno najnižjih letnih sončnih ur v državi, le 983 ur, kar je manj kot v večjem delu severne Evrope; mesečni odstotek možnega sončnega obsevanja v samem mestu se giblje od zgolj 5 % v januarju do 43 % v avgustu. Ekstremne temperature od leta 1951 so se gibale od -1,8 °C (29 °F) 11. januarja 1955 (neuradni rekord -2,5 °C (27 °F) je bil postavljen 8. februarja 1943) do 43,7 °C (111 °F) 18. in 19. avgusta 2022 (neuradni rekord 44,0 °C (111 °F) je bil postavljen 8. in 9. avgusta 1933).