Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno.
Večji levi pritoki so Bela, Podlipščica, Mali graben in Gradaščica.
Večji desni pritoki so Ljubija, Bistra, Borovniščica, Iška, Ižica (Iščica), Dobrunjščica/Gobovšek in Besnica.
Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije sta zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Tam teče mirujoča voda (still water). Kot del Ljubljanskega barja je vključena v širši prostor Arheološkega območja kolišč, ki so del skupnega UNESCo spomenika z več drugimi območji v Evropi.
Ljubljanica je bila na odseku z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic 28. julija 2021 dodana na seznam Unescove svetovne dediščine v okviru vpisa Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka.Unesco
Opis reke Ljubljanica izvira v več kraških izvirih južno od Vrhnike in pri Verdu, v katerih pridejo na dan vode iz obsežnega kraškega zaledja, mdr. iz Cerkniškega polja, ponorov Unice na severnem koncu Planinskega polja in z Logaškega polja. V neposrednem zaledju izvirov so številne udornice, ki nam kažejo, da so pod površjem obsežni jamski rovi, po katerih priteka voda do kraških izvirov.
Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik tik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje tik jugozahodno od Verda. V njej je več kraških izvirov, največja sta Veliko in Malo okence, ki prihajata na dan v majhnih jezercih pod strmo skalnato steno. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico.
Od sotočja naprej teče reka v loku skozi Vrhniko, nato se usmeri proti vzhodu in teče po mokrotnem dnu Ljubljanskega barja, z desne dobi močna kraška pritoka Ljubijo in Bistro ter nekraško Borovniščico. Po nekaj kilometrih se skoraj dotakne južnega roba Barja pri Podpeči, nato pa se obrne proti severovzhodu in teče v skoraj ravni črti (ta del so regulirali že v rimski dobi zaradi rečnega transporta) mimo Črne vasi do Ljubljane. V tem delu se vanjo stekajo številni osuševalni kanali ter desna pritoka Iška in Ižica.
Glavno mesto Slovenije je nastalo ob Ljubljanici v tako imenovanih Ljubljanskih vratih, dober kilometer široki vrzeli med Grajskim hribom, na katerem stoji Ljubljanski grad, in Rožnikom. Na južnem robu mesta dobi Ljubljanica levi pritok Mali graben, ki je umetno izkopan razbremenilnik Gradaščice (manjši del se kot Mestna Gradaščica izliva v Ljubljanico v Trnovem), pri Špici pa se od nje odcepi Gruberjev prekop. Skozi mesto teče Ljubljanica po umetno poglobljeni strugi ob vznožju Grajskega hriba ter severno od njega vstopi na prodnato Ljubljansko polje. Zaradi močnega nasipanja Save v zadnji ledeni dobi je potisnjena povsem na južni rob ravnine in z leve ne dobiva nobenih pritokov, z desne pa se vanjo stekajo manjši potoki z Golovca in najzahodnejšega dela Posavskega hribovja (Gobovšek). Tik pred izlivom dobi v Podgradu z desne še Besnico in se malo naprej izlije v Savo.
Hidronim in etimologija O izvoru imen reke in našega glavnega mesta, ki naj bi nastali obe iz iste osnove, je bilo prelitega že ogromno jezikoslovnega črnila, a še vedno nimamo splošno sprejete razlage. Po eni od možnih razlag bi lahko slovensko ime reke nastalo iz nemškega Laibach (= počasna voda, ki zastaja), bolj verjetno pa je, da je reka dobila ime po naselju. Novejše etimološke ugotovitve pravijo, da naj bi ime nastalo iz osebnega imena Ľubovidъ, domnevnega ustanovitelja naselbine ob reki, iz katere je pozneje nastala Ljubljana. Ime Ľubovidъ naj bi se pozneje skrajšalo v Ľubidъ in iz tega bi nastalo ime reke Ľubiďa ter se pozneje spremenilo v Ljubíja oziroma skrajšalo v Ljuba. Prebivalci te naselbine naj bi se imenovali Ljubljáne, iz tega pa naj bi nastalo ime naselbine Ljubljana.
V antiki se je reka imenovala Nauportus, enako kot se je imenoval kraj Nauportus na mestu današnje Vrhnike. V srednjeveških virih se reka imenuje z nemškimi in latinskimi imeni, mdr. Leybach (1254), Laibacus (1260), Leybach (1265), Laybach (1314, 1443), slovensko ime reke je prvi zapisal Valvasor (Lublaneza).
Kraško zaledje izvirov Ljubljanice Posebnost Ljubljanice je njeno obsežno kraško zaledje, ki sega na jugu vse do Snežnika in slovensko-hrvaške meje. V kraških izvirih na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja pritekajo na površje vode iz Notranjskega podolja in Pivške kotline, kjer se vode kraške Ljubljanice pod različnimi imeni pojavljajo na dnu kraških polj. Ker naj bi bilo teh ponikalnic šest, so ljudje začeli reko imenovati reka sedmerih imen.
Sedmera imena Ljubljanice: Trbuhovica izvira iz kraških izvirov Trbuhovica in Mlake na robu Prezidskega polja na Hrvaškem, teče po polju in skozi vas Prezid ter izgine v ponoru Mrzla jama. Samo ob izjemnih padavinah del vode odteka površinsko proti mejnemu prehodu, vendar voda skoraj nikoli ne doseže Babnega polja, ki je suho kraško polje; le redko najnižje dele polja zalije kraška voda. Obrh je ponikalnica na Loškem polju; nastane iz Malega in Velikega Obrha, vijuga po dnu polja in ponikne v ponorni jami Golobina ter se ponovno pojavi na Cerkniškem polju. Stržen je ponikalnica na Cerkniškem polju, ki nastane iz močnih kraških izvirov v jugovzhodnem koncu polja (Cemun, Obrh), teče po južnem delu kraškega polja, dobi več podzemnih pritokov z Bloške planote ter od severa površinski vodotok Cerkniščico; ponikne v jamski sistem Velika in Mala Karlovica in podzemno teče proti Rakovemu Škocjanu. Rak je ponikalnica v Rakovem Škocjanu, ki priteka iz Zelških jam, teče površinsko po dolini in ponikne v Tkalca jamo, od koder teče podzemno proti Planinski jami, kjer se združi z reko Pivko. Pivka izvira iz manjšega izvira pri vasi Zagorje na Zgornji Pivki, teče proti severu po Pivški kotlini ter podzemno skozi Postojnsko jamo do Planinske jame, kjer se združi z Rakom v Unico. Unica je ponikalnica na Planinskem polju; priteče iz Planinske jame, teče po dnu polja proti severu in izginja deloma v dno polja deloma v požiralnike na severnem koncu polja ter nadaljuje kot podzemni tok proti izvirom pri Vrhniki. Ljubljanica nastane iz več močnih kraških izvirov v bližini Vrhnike in Verda in se v Savo izliva pri Podgradu.
center|900px|Porečje Ljubljanice
Zaradi velike količine padavin, ki jih dobiva dinarska gorska pregrada (več kot 2000 mm letno), in obsežnega porečja, se v kraškem porečju Ljubljanice zbere ogromno vode in ta se pretaka večinoma podzemno po obsežnih kanalih. Ob idrijskem prelomu, ki poteka po Notranjskem podolju od severozahoda proti jugovzhodu, so karbonatne kamnine tako pretrte, da predstavljajo nekakšno podzemno zaporo, skozi katero se lahko kraške vode prebijejo samo na dveh mestih: pod Postojnskimi vrati med Pivško kotlino in Planinskim poljem ter na severnem robu Trnovskega gozda južno od Idrije (Divje jezero in izvir Podroteja. Sistem jam v porečju Ljubljanice je za jamarje dostopen skozi ponore in kraške izvire ter ponekod tudi vmes med kraškimi polji. Večje jame so Golobina, Križna jama, jamski sistem Velika in Mala Karlovica, Zelške jame, Tkalca jama, Planinska jama, Postojnska jama, Logarček, Gradišnica in Najdena jama.
Porečju Ljubljanice pripada še potok Logaščica, ki dobiva vodo z dolomitnega površja Rovtarskega hribovja in iz dela Hotenjskega podolja, teče po Logaškem polju, ponikne sredi Logatca v ponoru Jačka in se nekje podzemno pridruži toku voda proti izvirom Ljubljanice. Na južnem robu Ljubljanskega barja izvirajo tudi vode z Rakitenskega polja, ki prihajajo na dan najprej v majhnem kraškem polju Ponikve pri Preserju in nato v kraškem izviru pri Kamniku pod Krimom.
Ljubljanica ima kot kraška reka še eno posebnost: velikosti njenega porečja ne moremo natančno določiti, saj se spreminja s količino vode v krasu, deloma pa poteka razvodnice ni moč določiti. Pri Hotedršici se manjše ponikalnice Hotenjka, Pikeljščica in Žejski potok odtekajo deloma proti izvirom Ljubljanice in deloma proti izviru Podroteja in Divjem jezeru v porečju Idrijce. Takšen pojav raztekanja voda imenujemo bifurkacija in ga imamo tudi v Pivški kotlini, iz katere odtekajo vode proti Ljubljanici, Vipavi in Reki. Ne poznamo tudi razvodnice med vodami, ki se stekajo iz Snežnika proti Ljubljanici in izviru Bistrice v Ilirski Bistrici.
Izviri Ljubljanice thumb|right|292px|Eden od izvirov Ljubljanice pri gradu Bistra 292px|sličica|Sotočje Save in Ljubljanice (desno) pri Podgradu Podzemski tokovi Ljubljanice od Cerkniškega in Planinskega polja prihajajo na dan v več skupinah kraških izvirov na južnem obrobju Ljubljanskega barja pri Vrhniki, Verdu in bližnji okolici:Gams 2003, str. 359. skupina izvirov Močilnik (iz njih nastane Mala Ljubljanica) Veliki Močilnik Mali Močilnik skupina izvirov Retovje (iz njih nastane Velika Ljubljanica) izvir Pod Orehom izvir Pod skalo Malo okence Veliko okence Furlanove toplice na Mirkah (termalni izvir s stalno temperaturo vode 20 °C) izviri na Verdu (iz njih nastane desni pritok Ljubija) Smukov brezen Gradarjev brezen izvir Na potoku Ceglarjev izvir Kržajev studenec Petričkov studenec izviri v Bistri (iz njih nastane desni pritok Bistra) trije izviri na območju samostana Zupanov izvir, skupina majhnih izvirov 100 m ob cesti proti Borovnici Trebinja, tudi Galetovi izviri (skupina izvirov) Pasji studenec Ribičev studenec ostali izviri Lintvern izvir zaganjalka pod Zaplano v porečju potoka Bela
Hidrogeografija sličica|desno|350px|Povprečni mesečni pretoki Ljubljanice v Mostahv obdobju 1971–2000 Ljubljanica je značilna kraška reka s počasnim tokom in značilno zelenkasto barvo vode, zlasti na Ljubljanskem barju. Ker priteka izključno iz kraških izvirov, ne prenaša skoraj nič peska in proda, kar je izjemnega pomena za arheologijo, saj se v prodonosnih rekah predmeti v vodi ne morejo ohraniti. Pač pa kot kraška reka prenaša veliko raztopljenega kalcijevega in magnezijevega hidrokarbonata: v 1 m3 vode v povprečju od 170–200 g.Gams 2003, str. 73.
Reka ima izrazit dinarski tip dežno-snežnega režima s prvim viškom pretokov v jesenskih mesecih (oktober–december) in drugim viškom spomladi (marec–april). Prvi višek je posledica poznojesenskih padavin na alpsko-dinarski gorski pregradi, spomladanski višek je deloma posledica taljenja snega in deloma spomladanskih padavin. Najnižji pretok ima Ljubljanica avgusta, zimski nižek je zelo neizrazit, saj na dinarskem krasu tudi pozimi pogosto dežuje. Drug razlog je kraška retinenca, zaradi katere se v kraškem podzemlju (in na kraških poljih) zadrži velik del vode od jesenskih deževij in nato počasi odteka proti izvirom na robu Ljubljanskega barja.
Najmanjši in največji zabeleženi pretoki Ljubljanice v obdobju 1971–2000 (m3/s) Vodomerna postaja Najmanjši pretok (datum) Največji pretok (datum) Povprečni letni pretokVrhnika II 0,95 (26.1.1992) 103 (5.11.1998) 24,1Moste 2,66 (5.7.1991) 405 (20.3.1975) 55,6
Ob Ljubljanici je na Ljubljanskem barju največje in najbolj poznano poplavno območje v vsej Sloveniji. Redne poplave, ki se pojavljajo skoraj vsako leto (najpogosteje jeseni in zgodaj spomladi), zavzemajo okoli 24 km2 osrednjega območja ravnine, ob največjih poplavah pa vode zalijejo več kot 80 km2 površine . Poplave Ljubljanice so kraškega tipa, zanje je značilno razmeroma mirno dotekanje in naraščanje vode, trajajo več dni in zelo malo nasipajo, saj vode prinašajo malo suspendiranega in drugega plavja.