Svetlana Makarovič, slovenska pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka, šansonjerka in politična aktivistka, * 1. januar 1939, Maribor.
V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena mladinska besedila so postala del sodobne klasike in mladinskega kanona, ki imajo posebno mesto v zgodovini slovenske mladinske književnosti.Blažić (2009) Je prejemnica številnih nagrad. Poznana je tudi po tem, da se je borila za pravice živali, še posebej mačk.
Življenje Svetlana Makarovič se je rodila v hiši Slovenska ulica 10 v Mariboru, ki je bila dom njene štajerske matere. Oče Abdon (Ado) Makarovič je bil iz Nabrežine pri Trstu ter rojen kot sin Avgusta M. in Aurelie Marizza. Kot mladenič je Makarovič prišel v Maribor, kjer se je šolal in postal trgovski tehnik ter se tam leta 1934 tudi poročil z Otilijo Marijo Kovačič (r. 1905 v Radgoni, Avstrija), hčerjo Ivana Kovačiča in Franje Dolničar. Otilijina starša sta bila premožna meščanska hišna posestnika in trgovca, ki sta imela sprva na Magdalenski, potem pa na Slovenski ulici trgovino s steklom, porcelanom, igračami, posodo, okvirji, svetilkami in blagom. Družina Svetlanine matere Otilije pa vendarle ni imela meščanskih korenin v Mariboru, kakor se pogosto napačno navaja, saj sta se Svetlanin ded Ivan Kovačič (roj. 1877) in njegova žena Franja Dolničar (1879-1945) v Maribor priselila šele leta 1920, pred tem pa sta živela v Radgoni (nem. Bad Radkersburg) v Avstriji in deloma v bližnjih Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. Ivan Kovačič je izhajal iz vasi Hercegovščak pri Gornji Radgoni, Dolničarjeva pa je bila Ljubljančanka in je v rodnem mestu tudi umrla. Ivan se je pred 1. svetovno vojno rad podpisoval po nemško kot "Johann Kovatschitsch" in se je nasploh smatral za Avstrijca, ker je bil rojen v obmejni župniji Gornja Radgona in ker je bila njegova mama Magdalena Schreiber Avstrijka, svoje slovenske korenine (Kovačičevo stran) pa je zanikal. Po bivanju na različnih naslovih v Mariboru, pretežno v najetih stanovanjih, sta Abdon in Otilija leta 1941 za vselej zapustila Maribor in se preselila v Šiško pri Ljubljani. Poleg Svetlane sta njena starša imela še sinova po imenih Jan in Gorazd (umetnostni zgodovinar in etnolog, *1936).
thumb|right|200px|Svetlana Makarovič leta 1968 (fot. Joco Žnidaršič) V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka, najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika,etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami. Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Uradno se je upokojila leta 1997. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (napisala je več kot 300 knjižnih del), poznana pa je tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami.
Družinsko življenje ji je tuje, bila je zaročena a je zadnji trenutek preklicala poroko http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2012/01/svetlana_makarovic.aspxhttp://www.mladina.si/91517/svetlana-makarovic/. Najdlje je živela z Gregorjem Strnišo . Po več selitvah (Jurklošter, Bohinjska Bela, Ljubljana) je zadnja leta živela bolj ali manj v samoti v Žabji vasi ob Sori v Poljanski dolini, zgolj v družbi hišnih mačk. Po dvomesečnem zdravljenju zaradi posledic možganske kapi od decembra 2012 živi v Centru starejših Trnovo www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/svetlana-makarovic-po-kapi-v-dom-starejsih, kjer po odloku ljubljanskega stanovanjskega sklada pod posebej ugodnimi pogoji živijo večinoma zaslužni upokojeni meščaniPoceni stanovanje tudi Janezu Stanovniku , Delo, 1. oktober 2009. Temu naslovu se je leta 2020 odrekla zaradi nestrinjanja z izpraznitvijo avtonomne cone Rog. Je prejemnica izjemne pokojnine za posebne zasluge na področju kulture Ministrstva za kulturo.Zlobec odgovarja na laži Svetlane Makarovič v Jani Delo, 2. junij 2009. Septembra 2015 je dobila obeležje med pomembnimi literati v aleji Levstikovih nagrajencev v Levstikovih arkadah ob ljubljanski Slovenski cesti.
Delo Pesnica za odrasle
Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952–1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953–1963) Pesem Midva, Naša sodobnost (1959) dLib PesemNokturno, Naša sodobnost (1959) dLib , Tribuna (1951–)Makarovič, Lirika mladih, Tribuna: list slovenskih študentov, 1963, letnik 13, št. 19, Tribuna str. 6 dLib , Problemi(1972–1988) Makarovič, Pesmi, Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, 1962/1963, letnik 1, št. 2, str. 156 dLib ,Perspektive (1960–1964) , Sodobnost (1963–) Pesem Mlinska vešča, Sodobnost (1963-) dLib in Dialog.
Leta 1964 je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak; ta (tako kot vsa njena poezija iz druge polovice petdesetih let in zgodnjih šestdesetih) sledi prevladujoči usmeritvi tedanje slovenske lirike, tj. iz intimizma k modernizmu. V zbirki Kresna noč (1968) pa je že izražena njena izrazita osebna poetika, ki temelji na tradicionalnih pesniških sredstvih; ljudsko pesništvo ji predstavlja novo izražanje eksistencialne stiske sodobnega človeka. V začetku sedemdesetih let je njena poezija postala oblikovno strožja, v njej prevladuje tragično baladno razpoloženje (prim. izbor pesmi Bo žrl, bo žrt (1998). Ustvarjalni vrh je dosegla v zbirki Srčevec (1973) in antologiji Izštevanja (1977) (Enciklopedija Slovenije, 1992). Ena zadnjih pesniških zbirk, antologija pesmi Samost, je bila leta 2002 izdana v samozaložbi.
Pisateljica za mladino Mladinska besedila je začela objavljati po letu 1970. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno).
Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi (Haramija: 2005).
Sodobne živalske pravljice so npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994), Netopir Kazimir. Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Pravljična resničnost ni idealizirana, saj so v njej tudi krute osebe, sebičneži, opravljivci, zavistneži in odrasli, ki omejujejo otroško razigranost, zato živali doživljajo tudi žalost, osamljenost in obup. Opazna novost njenih del je preseganje tabujev (npr. izločanje in spolnost).
Med pravljice s primarno mitološkim glavnim literarnim likom pa sodita Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.
Značilne fantastične pripovedi so dela Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975) in Mi, kosovirji (1988); pripovedovalka se v njih postavlja na stran svobodnega bitja in nasprotuje pravilom in zahtevam avtoritet.
Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge).
V učnem načrtu za slovenščino (2011) so v prvem in drugem triletju predlagana naslednja besedila: Coprnica Zofka, Čuk na palici, Jazbec in ovčka, Jaz sem jež, Jutro, Kam pa kam, kosovirja?, Kosovirja na leteči žlici, Miška spi, Papagaj in sir, Pekarna Mišmaš, Pismo, Pod medvedovim dežnikom, Prašičkov koncert, Razvajeni vrabček, Sovica Oka, Volk in sedem kozličkov, Zajček gre na luno.
Glasbenica Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na več gramofonskih plošč in kaset, pozneje so izšle tudi zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999).
Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih, Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj)Intervju, Irena Pan, Jana, 6. 1. 2009 in za uvodno pesem filma Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).
Slovenska popevka 1964: Rafko Irgolič/Elda Viler – Molče (Boris Kovačič/Svetlana Makarovič/Ati Soss) 1964: Ivanka Kraševec/Sonja Berce – Večer (Bojan Adamič/Svetlana Makarovič) 1965: Jožica Svete – Preprosta pesem (Dušan Porenta/Svetlana Makarovič/Jože Privšek) (nagrada za besedilo) 1965: Nino Robič – Nežnost noči (Jure Robežnik/Svetlana Makarovič/Jure Robežnik) 1965: Marjana Deržaj – V Ljubljano (Ati Soss/Svetlana Makarovič/Ati Soss) (nagrada za pesem o Ljubljani) 1965: Berta Ambrož – Luči Ljubljane (Jože Privšek/Svetlana Makarovič/Jože Privšek) (3. nagrada občinstva) 1972: Meta Malus/Frederic Kopp – Pismo (Tomaž Mancini/Svetlana Makarovič/Milan Mihelič) 1974: Edvin Fliser/Peter Beil – Dober dan (Ati Soss/Svetlana Makarovič/Ati Soss) 1974: Lidija Kodrič/Senka Veletanlić – Sreča je (Aleksandar Korać/Svetlana Makarovič/Z. Skerl) 1974: Andrej Plevnik/Ann Bushnell – Skromna deklica (Milan Ferlež/Svetlana Makarovič/Milan Ferlež) 1976: Janko Ropret/Ruby James – Obiski (Milan Ferlež/Svetlana Makarovič/Milan Ferlež) (plaketa za najsodobnejši glasbeni izraz) 1977: Marjana Deržaj – Prodajalni non-stop (Boris Kovačič/Svetlana Makarovič) 1978: Marjana Deržaj – Nedelja je (Jani Golob/Svetlana Makarovič) 1978: Džejbi – Povabim te na ples (Matjaž Jarc/Svetlana Makarovič) Melodije morja in sonca 1979: Alfi Nipič – Bela jadrnica (Tomaž Manzini/Svetlana Makarovič/Jani Golob)
Sodelovanje z LGL
Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Svetlana Makarovič je sodelovala z LGL na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).
Kritičnost do okolja Svetlana Makarovič je izstopila iz Društva slovenskih pisateljev, ker po njenem mnenju ni temeljilo na umetniški kakovosti. Uprla se je uradnim založbam zaradi izkoriščanja avtorjev ter se zavzemala za socialne pravice svobodnih umetnikov. Bila je med pobudniki ustanovitve nove, pluralizmu odprte in samo književnosti posvečene revije (1980), vendar nato z Novo revijo, ki je začela izhajati 1982, ni sodelovala, češ da so aktualna politična in ideološka vprašanja iz nje izrinila umetnost. Svoje pesmi je prepovedala objavljati v antologijah in šolskih učbenikih, češ da so besedila, ki vsebujejo obliko erosa in tanatosa temačna in razlog za to, da mladi zasovražijo literaturo. Svojih del ne pojmuje kot narodno dobrino, ki je na voljo vsem, temveč kot zaščiteno avtorsko lastnino – tako nasprotuje komunistični paroli o umetnosti za vse ljudi. Zavrnila je uvrstitev v Antologijo slovenskih pesnic 2, ker je menila, da je v njej glavno merilo spol, ne pa kakovost.