Katoliška cerkev (tudi Rimskokatoliška cerkev) je največja krščanska cerkev, katere korenine izvirajo iz prvotnega krščanskega občestva, ki ga je ustanovil Jezus Kristus in so ga razširili apostoli, posebno sveti Peter, ki je prvi papež.»Sv. Peter - ustanovitelj Rimskokatoliške cerkve« (MSN encarta Encyclopedia, 2007 Je med najstarejšimi in največjimi organizacijami na svetu in je igrala pomembno vlogo v zgodovini zahodne civilizacije.
Ime Poleg imena Katoliška cerkev, ki je uradno ime verske skupnosti na Slovenskem, je uradno ime Cerkve – Katoliška cerkev (latinsko: Ecclesia Catholica). Katoliško cerkev sestavlja 24 sui iuris (lastnopravnih) Cerkva, ki so v občestvu s papežem. Nekateri zanjo uporabljajo zgolj poenostavljeno poimenovanje Cerkev ter njeno kratico KC.
V uporabi je tudi imenovanje Latinska Cerkev (Ecclesia Latina), saj je največja sui iuris Cerkev, ki v bogoslužju uporablja latinski obred, najpogosteje rimski obred, in jo sestavlja še 23 Vzhodnih katoliških cerkva (Ecclesiae catholicae orientales), ki uporabljajo vzhodni obred. Izraz Rimskokatoliška cerkev (RKC) je v nekaterih primerih dvoumen izraz, saj lahko označuje celotno Katoliško cerkev, z vrhovnim poglavarjem, papežem v Rimu (dejansko Vatikanu), ali pa le Latinsko Cerkev.
Pridevnik katoliška je prvič bil uporabljen v zvezi s Cerkvijo v začetku 2. stoletja. Prvo znano rabo imena katoliška cerkev lahko zasledimo okoli leta 110 v pismu svetega Ignacija Antiohijskega Smirnejcem. V Katehetskih predavanjih, napisanih okoli leta 350, je sveti Ciril Jeruzalemski uporabil ime »ena sveta Katoliška cerkev«, da bi jo razlikoval od drugih skupin, ki so se tudi imenovale »Cerkev«.
Od velike shizme dalje uporablja tudi Vzhodna pravoslavna cerkev pridevnik katoliška; njeno uradno ime je Pravoslavna katoliška cerkev.
Opredelitev Katoliška cerkev je najširše krščansko občestvo, ki priznava papeža kot najvišjo avtoriteto v zadevah vere in morale, ter Sveti sedež glede cerkvenega upravljanja. Gre za največjo krščansko denominacijo na svetu, ki obsega več kot milijardo vernikov. Razdeljena je na t.i. partikularne sui iuris (z lastnim pravom) cerkve, ki so v polnem občestvu s Svetim sedežem.
Odnose med Katoliškimi cerkvami vzhodnega obreda in Svetim sedežem ureja Dikasterij za vzhodne cerkve (Praedicate Evangelium, člen: 82).
V vsakdanjem govoru se kot sinonim za Katoliško cerkev pogosto uporablja imenovanje Rimskokatoliška cerkev, ki pa navadno označuje Latinsko Cerkev; izraz namreč izhaja iz povezanosti z Rimom in rimskim obredom in se v nekaterih kontekstih (zlasti ekumenskih ali pravoslavnih) uporablja za razlikovanje od Vzhodnih katoliških in pravoslavnih Cerkva.
Opis Katoliška Cerkev je največja krščanska Cerkev, predstavlja približno polovico kristjanov, ter je največje organizirano telo med vsemi svetovnimi verstvi.
Župnije
Osnovna celica oz. cerkvenoupravna enota Katoliške cerkve se imenuje župnija, (starejši izraz fara ali duhovnija), ta predstavlja lokalno občestvo vernikov, ki ga vodi župnik. Župnija je tudi samostojna pravna oseba. Verniki, ki ji pripadajo, se imenujejo župljani (starejši izraz: farani). Izraz župnija služi tudi za oznako ozemlja, ki ga obsega župnija.
Škofije
Večja ozemeljska enota, ki združuje župnije določenega geografskega območja, pod vodstvom škofa, se v Latinski Cerkvi imenuje škofija, v vzhodnih Cerkvah pa eparhija. Konec leta 2006 je bilo škofij 2782 konec leta 2013 pa 2989.
Ustanovitev Katoliško cerkev je ustanovil Jezus Kristus. Teološko ozadje ustanovitve so pojasnili cerkveni očetje, kasneje pa so se s tem vprašanjem ukvarjali tudi nekateri drugi ugledni teologi, kot sveti Tomaž Akvinski in drugi. V novejšem času sta njihov nauk potrdila tudi papež Leon XIII. ter papež Pij XII., prvi v okrožnici Divinum Illud Munis, drugi pa v okrožnici Mystici Corporis Christi. Ustanovitev se je torej zgodila z Jezusovo smrtjo na križu, kar se lahko razume kot ustanovni akt Cerkve. Jezus je od začetka javnega delovanja pa do svoje smrti na križu izgrajeval in oblikoval svojo Cerkev, s smrtjo na križu pa jo je dokončno ustanovil, ter na binkošti slovesno razglasil svetu. Nekateri teologi so poskušali ustanovni dan Cerkve iskati ravno v binkoštih, vendar je Pij XII. njihov nauk zavrnil z razlago, da je bil Sveti Duh vseskozi prisoten v Cerkvi in ne šele od binkošti naprej. Na binkoštni dan je Sveti Duh Cerkev samo potrdil in ji dal posebne darove. Natančen datum Jezusove smrti ni znan, vendar strokovnjaki kot najbolj verjetna navajajo leto 30 ali 33. Če drži prva možnost, potem se je veliki petek zgodil 7. aprila, če pa druga, pa 3. aprila.Pij XII., Skrivnostno telo Jezusa Kristusa, Ljudska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana 1944, strani 47, 70-77.
Po krščanskem izročilu in na podlagi zapisa v Novi zavezi o Petru, kot skali, na kateri bo Jezus zgradil svojo cerkev () kristjani verujejo, da je Jezus imenoval sv. Petra za prvega rimskega škofa, kar je postavilo temelje za nadaljnji razvoj Cerkve.
Povezava med apostolom Petrom in kasnejšimi papeži je podlaga katoliške eklezilogije (teologije Cerkve), utemeljen v nauku o apostolskem nasledstvu (Successio apostolica).
Hierarhija vodstva Hierarhija vodstva Rimskokatoliške Cerkve je sledeča: 250px|thumb|desno|Škofje med Drugim vatikanskim koncilom papež ki je dejansko in naslovno: škof Rimske škofije (rimski škof), naslednik prvaka apostolov, primas Italije, nadškof metropolit rimske cerkvene pokrajine, suveren vatikanskega mesta, glava škofovskega zbora, kristusov namestnik, pastir vesoljne Cerkve na zemlji ter služabnik božjih služabnikov.
Drugi organi odločanja 250px|thumb|desno|Kardinali v Baziliki sv. Petra ekumenski koncil (izredni svetovni cerkveni zbor); škofovski zbor; škofovska sinoda; kardinalski zbor.
Organi upravljanja Rimska kurija Državno tajništvo Dikasteriji
Kratka zgodovina Cerkve Najprej kratko pojasnilo: kjer ni razvidno drugače, od tu dalje govorimo o Cerkvi v prvem izmed zgoraj navedenih pomenov, torej o skupnosti kristjanov, skupaj z njenim ustanoviteljem Jezusom Kristusom.
Čas pred Kristusovim rojstvom v Betlehemu je bil s stališča Cerkve čas priprave na prihod odrešenika (mesija), ki je s svojim učlovečenjem ter še zlasti s svojim naukom in zgledom, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem rešil ljudi greha in pogubljenja. Da bi se po njegovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha na binkošti to delo nadaljevalo, je zbral skupino dvanajstih apostolov in ustanovil Cerkev z vsemi njenimi bistvenimi strukturami ter ji zaupal naloge učenja, posvečevanja in vodenja v zadevah vere in moralnega življenja, pa tudi nalogo pomagati revnim.
Najprej apostoli in za njimi škofje (kot njihovi nasledniki) so zato skozi stoletja ob pomoči Svetega Duha prečiščevali spoznanja o Bogu in človeku ter jih skušali opredeliti na raznih koncilih, ki so zasedanja večjega števila škofov kot voditeljev krajevnih Cerkva. Ta nauk so škofje ter njihovi sodelavci duhovniki in diakoni širili, ga utrjevali, razvijali in dopolnjevali, v skladu z zahtevami spreminjajočih se časov, kot se to dogaja tudi danes. Obenem je Cerkev vedno skrbela za bogoslužje in molitev ter podeljevala zakramente, ki so vidna znamenja nevidne Božje milosti. V skladu s konkretnimi možnostmi je skrbela tudi za dobrodelnost.
Že od prvih začetkov so bile posamezne krajevne Cerkve med seboj povezane ne le z duhovnimi vezmi, ampak tudi v zadevah nauka in ureditve. Med njimi je prihajalo tudi do trenj, ki so se sčasoma zaostrovala med drugim zaradi kulturne različnosti posameznih krajevnih Cerkva. Tako je v 11. stoletju prišlo do prvega velikega razkola med vzhodnimi ali pravoslavnimi ter zahodno ali Rimskokatoliško Cerkvijo. Do drugega večjega razkola je prišlo znotraj Rimskokatoliške Cerkve v 16. stoletju, ko je nemški reformator Martin Luther v svoji sicer hvalevredni zahtevi po prenovi Cerkve šel tako daleč, da je zavrgel pomemben del katoliškega nauka in ureditve. Tako je nastala krščanska skupnost, ki se je od tedaj delila še naprej in predstavlja danes veliko družino evangeličanskih oz. protestantskih cerkvenih skupnosti. V 20. stoletju je najprej med nekatoliškimi kristjani nastalo živo ekumensko gibanje, ki ima za cilj obnovitev edinosti med vsemi kristjani. Cerkve so se začele bolj zavedati tragičnosti medsebojne razdeljenosti in odkrivati, da je več tega, kar jim je skupno, kot onega, kar jih deli. Danes je splošno sprejeto spoznanje, da je do razkolov prihajalo zaradi krivde ljudi na obeh straneh. Velik korak v ekumenskem prizadevanju je naredil Drugi vatikanski koncil, ki je na svojem zasedanju 21. novembra 1964 sprejel Odlok o ekumenizmu in mu tako dal še močnejši zagon.
Kanonsko pravo v Latinski Cerkvi Kanonsko pravo je zbirka cerkvenih zakonov, ki urejajo delovanje in odnose znotraj cerkve. V Rimskokatoliški cerkvi je kanonsko pravo sestavljeno iz predpisov, ki jih je sprejela Cerkev in se nanašajo na življenje vernikov, medcerkvene odnose in odnose z javnostjo.
Osnova kanonskega prava Rimskokatoliške Cerkve so predpisi, ki so bili sprejeti na prvih sedmih ekumenskih koncilih. Ti predpisi se imenujejo kánoni (grško: κανών, pravilo, določilo ali ukrep).
Po Drugem vatikanskem koncilu (1962–1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. je postalo jasno, da bo v novonastalih razmerah v Rimskokatoliški Cerkvi potreben tudi nov pravni zakonik. Po skoraj dveh desetletij razprav in številnih osnutkih novega Zakonika je papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983 objavil nov Zakonik cerkvenega prava (Codex iuris canonici).
Katoliške Cerkve vzhodnega obreda so sui iuris (lastnopravne) Cerkve znotraj Katoliške Cerkve.
Pravosodni organi V okviru Rimske kurije delujejo naslednji pravosodni organi: Apostolska penitenciarija Apostolska signatura Rimska rota
Katoliška cerkev v Sloveniji
Diplomatski odnosi med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo Republika Slovenija je vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem leta 1992. Prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu je bil imenovan in akreditiran leta 1995. Sveti sedež ima akreditiranega apostolskega nuncija v Sloveniji.
Pravne podlage Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih.
Statistični podatki o Rimskokatoliški cerkvi thumb|right|400px|Prisotnost kristjanov v razmerju na prebivalstvo posamezne države Število katoliških ustanov in osebja<font style="color:white;">Ustanove <font style="color:black;"> (podatki iz leta 2014)<font style="color:white;">(podatki iz leta 2023)Župnije in misijoni221.014 219.016Osnovne in srednje šole144.439 150.807Univerze1.358 1.046Bolnišnice5.246 5.158Sirotišnice10.124 9.492Domovi za ostarele in prizadete16.558 15.476Lekarne, vrtci, ambulante in druge ustanove17.763 16.523<font style="color:white;">OsebjeSemeniščniki (bodoči duhovniki)116.939 106.495Redovnice693.575 599.228Redovniki55.314 54.559Škofijski in redovni duhovniki415.792 406.996Ministranti- 30.632Stalni diakoni44.566 51.433Škofje5.237 5.340Nadškofje914 1.122Kardinali213 243Papež11
Svetovna cerkvena statistika Po podatkih Centralnega statističnega urada Cerkve, objavljenih v Cerkvenem statističnem letopisu 2023 in Papeškem letopisu 2025, je Katoliška Cerkev imela v letu 2023 1.406 milijarde vernikov po svetu, kar v primerjavi z letom 2022 predstavlja rast za 1,15 odstotka. Najhitrejše rastoča regija je Afrika, največja katoliška država pa ostaja Brazilija s 182 milijoni vernikov. Filipini (93 milijonov) in Indija (23 milijonov) sta največji katoliški skupnosti v Aziji. Število kristjanov v Evropi stagnira in rahlo upada, zmanjšuje se zlasti število duhovnikov.
Sklici
Viri
(izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
Glej tudi Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji Katoliške cerkve vzhodnega obreda Rimska kurija Sveti sedež Rimska škofija Seznam papežev
Zunanje povezave
http://www.vatican.va