Hezbolah (, , ) je libanonska šiitska islamistična politična stranka in militantna skupina. Njeno paravojaško krilo se imenuje Svet džihada. Hezbolah je od leta 1992 do njegovega atentata v letalskem napadu na Bejrut septembra 2024 vodil generalni sekretar Hasan Nasralah.
Hezbolah so ustanovili libanonski verski kleriki, predvsem za boj proti izraelski invaziji na Libanon leta 1982. Prevzela je model, ki ga je po iranski revoluciji leta 1979 določil ajatola Ruholah Homeini. Od takrat so se med Iranom in Hezbolahom razvile tesne vezi.Hirst, David (2010) Beware of Small States. Lebanon, battleground of the Middle East. Faber and Faber. p. 189 Organizacija je bila ustanovljena s podporo 1500 inštruktorjev Islamske revolucionarne garde (IRGC), pod svoj okvir pa je združila različne libanonske šiitske skupine v enotno organizacijo.Dominique Avon, Anaïs-Trissa Khatchadourian, Hezbollah: A History of the "Party of God", Harvard University Press, 2012 pp. 21ff.E. Azani, Hezbollah: The Story of the Party of God: From Revolution to Institutionalization, Springer, 2011 pp. 59–63Mariam Farida, Religion and Hezbollah: Political Ideology and Legitimacy, Routledge, 2019 pp. 1–3. Hezbolah je svojo ideologijo izoblikovala v manifestu leta 1985, objavljenem med libanonsko državljansko vojno, v katerem so bili opisani ključni cilji skupine: izgon zahodnih vplivov, uničenje Izraela, zvestoba vrhovnemu voditelju Irana in vzpostavitev islamistične vlade pod vplivom Irana, pri čemer je bila poudarjena samoodločba Libanona. Skupina naj bi bila odgovorna za bombne napade na ameriško veleposlaništvo ter ameriško in francosko vojašnico v Bejrutu leta 1983, pa tudi za poznejše napade, vključno z bombnimi napadi in ugrabitvami. Hezbolah je prav tako sodelovala v konfliktu v južnem Libanonu v letih 1985-2000 proti Južnolibanonski armadi in Izraelu ter se proti slednjemu borila tudi med libanonsko vojno leta 2006. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Hezbolah novačila prostovoljce za boj v vojski Republike Bosne in Hercegovine med bosansko vojno. Od leta 2012 je Hezbolah vključena v sirsko državljansko vojno, kjer se je pridružila sirski vladi v boju proti sirski opoziciji, katere vstajo je Hezbolah opisala kot »vahabitsko-sionistično zaroto.« Med letoma 2013 in 2015 je organizacija v Siriji in Iraku razporedila svojo paravojaško vojsko za boj in usposabljanje lokalnih milic za boj proti Islamski državi.Liz Sly and Suzan Haidamous 'Lebanon's Hezbollah acknowledges battling the Islamic State in Iraq,' The Washington Post 16 February 2015.Ali Hashem, arrives in Iraq . Al Monitor 25 November 2014
Hezbolah je bila opisana kot »država v državi«, ki je zrasla v organizacijo s sedeži v libanonski vladi, radijsko in satelitsko televizijsko postajo, socialnimi storitvami in obsežno vojaško napotitvijo borcev zunaj meja Libanona. Od leta 1990 sodeluje v libanonski politiki v procesu, ki se opisuje kot libanonizacija Hezbolaha, pozneje pa je sodelovala tudi v libanonski vladi in se pridružila političnim zavezništvom. Po libanonskih protestih in spopadih v letih 2006-2008 je bila leta 2008 oblikovana vlada narodne enotnosti, v kateri so sodelovali Hezbolah in njeni opozicijski zavezniki. Avgusta 2008 je novi libanonski kabinet soglasno potrdil politično izjavo, ki priznava obstoj Hezbolaha kot oborožene organizacije in zagotavlja njeno pravico do »osvoboditve ali povrnitve okupiranih ozemelj« (kot je Šeba). Hezbolah je del libanonskega zavezništva 8. marec, ki nasprotuje zavezništvu 14. marec. Na libanonskih splošnih volitvah leta 2018 je Hezbolah dobila 12 sedežev, njeno zavezništvo pa je na volitvah zmagalo, saj je dobilo 70 od 128 sedežev v libanonskem parlamentu. Hezbolah je danes ključni akter v libanonskem političnem sistemu, njeno politično krilo, stranka Zvestoba uporniškemu bloku, pa ima 15 sedežev v libanonskem parlamentu. Podpora Hezbolaha v Libanonu je omejena, zlasti po tem, ko so organizacijo obtožili odgovornosti za eksplozijo v bejrutskem pristanišču leta 2020 in oviranja prizadevanj za ugotavljanje odgovornosti. Po raziskavi Arabskega barometra iz leta 2024 55 odstotkov Libanoncev skupini »sploh ne zaupa«. Podpora je še vedno skoncentrirana predvsem med šiiti.
Hezbolah se po izraelskem umiku iz južnega Libanona ni razorožil, kar je v nasprotju z resolucijo Varnostnega sveta ZN 1701. Od leta 2006 se je vojaška moč skupine znatno povečala, njeno paravojaško krilo je postalo močnejše od libanonske vojske. Več držav je celotno organizacijo ali samo njeno vojaško krilo označilo za teroristično organizacijo, vključno z večino zahodnih držav. Skupina trenutno prejema vojaško usposabljanje, orožje in finančno podporo iz Irana ter politično podporo iz Sirije, čeprav je sektaška narava sirske vojne škodovala legitimnosti skupine. Ohranja tesna zavezništva s koalicijo militantnih skupin pod vodstvom Irana v Gazi, Jemnu, Siriji in Iraku. Velja za najmočneje oboroženo nedržavno skupino na svetu, njena oborožena moč je bila leta 2016 ocenjena na raven srednje velike vojske. Leta 2021 je takratni vodja Hezbolaha Hasan Nasralah dejal, da ima skupina okoli 100.000 borcev.
Zgodovina V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je pričelo med šiitskimi muslimani v Libanonu živahno religiozno gibanje, ki se je zavzemalo za oživitev temeljnih principov islama. Glavni pobudnik in akter omenjenega dogajanja je bila šiitska duhovščina, izšolana v verski šoli v svetem iraškem mestu Najaf. Govori, pridige in kulturno dogajanje je bilo omejeno na mošeje, kjer se je šiitsko ljudstvo zbiralo okoli svojih verskih učiteljev. Na politično ter versko organiziranje in emancipacijo šiitov sta vplivala predvsem imam Musa al-Sadr in ajatola Sayed Muhamed Husein Fadlalah. Šiitski muslimani so bili v tistem obdobju najrevnejša in najmanj izobražena populacija v Libanonu. Poleg tega je večina (neizobraženega) šiitskega prebivalstva živela v najrevnejših predelih Libanona, kjer niso bili zagotovljeni niti osnovni pogoji za dostojno preživetje. Hkrati s temi razmerami se je pričela spreminjati demografska slika Libanona v korist šiitskih muslimanov. Šiitom ni uspelo premostiti velike socialne in ekonomske zaostalosti v primerjavi z sunitskimi muslimani in krščanskim maronitom. V teh razmerah šiitski duhovščini ni bilo težko vplivati na množice in jim vrniti upanje v boljšo prihodnost.
V tistem obdobju je bila edina resna politična in oborožena sila med šiiti milica Amal, ki je v libanonski državljanski vojni nastopala v največji meri z defenzivno taktiko bojevanja, vendar se s splošnimi političnimi zadevami ni ukvarjal (Kramer 1993, 541). Pomemben mejnik pri libanonskih šiitih predstavlja Iranska islamska revolucija, ki je februarja 1979 na oblast pripeljala ajatolo Homeinija. Iran je postal islamska republika, v kateri je bila vsa oblast v rokah iranskih šiitskih klerikov. Leta 1982 je prišlo do izraelske vojaške invazije na Libanon. Veliko šiitov se je v sklopu različnih palestinskih skupin in frakcij, ali pa pod poveljstvom sirske vojske, bojevalo zoper izraelsko vojsko. Zaradi teh usodnih dogodkov za šiitsko prebivalstvo v Libanonu, je vse bolj dozorevala zamisel o šiitski organizaciji, ki bi se na temelju iranske različice islama z orožjem (islamski jihad) uprla izraelski zasedbi libanonskega ozemlja. Predvsem šiitski kleriki so po iranskem zgledu, želeli tudi v Libanonu islamsko republiko s šeriatskim pravom. Islamizacija Libanona in upor zoper sionistične (judovske) brezverce sta bili zmesi iz katerih je nastal Hezbolah.
Cilji Po živahnih razpravah znotraj islamskih skupin v Libanonu in aktivnem delovanju iranskih emisarjev na libanonskem ozemlju je bil končno sprejet dokument, na podlagi katerega je bilo izvoljenih devet članov, ki so na ustanovitvenem zasedanju osnovali temelje Hezbolaha. Hezbolah je svoj program in poglede na dogajanje v regiji prvič predstavil v tako imenovanem »Odprtem pismu«, ki ga je 16. februarja 1985 javno prebral strankin uradni glasnik Amin al-Sayed. Pismo je bilo razdeljeno na štiri poglavja: Identiteta, Boj, Cilji in »Beseda kristjanom«. Identiteta: Hezbolah je predstavnik gibanja, ki je slavilo zmago v Iranu in kot tako uboga povelja ajatola|ajatole Homeinija. Hezbolah ni zaprta libanonska stranka ali organizacija, ampak združba povezana z muslimani celega sveta. Ta povezava daje Hezbolahovemu vojaškemu aparatu neprecenljivo vrednost, neločljivo povezano s skupnostjo. Boj: Hezbolah za svojega glavnega sovražnika proglasi »Združene države Amerike in njene zaveznike« ter sionistično entiteto, ki je uzurpirala »sveto palestinsko zemljo« (Palmer Harik). Po mnenju avtorjev pisma je potrebno Izrael dokončno uničiti, islamski odpor pa narediti še močnejši. V nadaljevanju so omenjeni še pokoli nad Palestinci in uničenja šiitskih domov ter mošej v predmestjih Bejruta. Za te zločine krivijo maronitsko krščansko milico in takratnega krščanskega predsednika Libanona Amina Gemayela. Zaradi tega je potrebno Američane in njihove zaveznike pregnati iz Libanona, krščanske milice pa kaznovati za njihove zločine nad muslimani in kristjani. Cilji: so posvečeni predvsem notranji politiki. Dopustiti želijo možnost svobodne izbire oblike vladavine, obenem pa zagovarjajo tezo naj vsi izberejo islamsko vlado. Poudarjajo, da nikomur ne vsiljujejo islama in da ne želijo, da bi bil islam Libanonu vsiljen s silo, kakor to počnejo krščanski maroniti. Cilje želijo doseči z legalnimi sredstvi in vzpostaviti tak režim, ki ga bodo sprejeli vsi Libanonci. Najpomembnejši cilj Hezbolaha je popolnoma spremeniti sedanji nepravični režim vladanja v Libanonu. Zagovarjajo korenite reforme sedanjega režima, vendar ne pojasnjujejo kakšna in kako naj bi bila izvedena ta korenita reforma. Prav tako je za Hezbolah sprejemljivo končanje politične hegemonije kristjanov in povečanje muslimanskega vpliva v skladu z demografskimi spremembami. Hezbolah se je odrekel militantnemu jihadu in za svojo taktiko izbral politični jihad, vsaj kar se tiče socialne politične pravičnosti v državi. Če se je v prvih dveh poglavjih čutil vpliv vrhovnega jurista-teologa Homeinija, se v drugem delu pisma čuti Fadlalahov vpliv, ki je vedno poudarjal pomembnost odnosov s krščansko skupnostjo znotraj Libanona. Besede kristjanom so zadnji del pisma, ki je namenjen odnosom z libanonskimi kristjani. Avtorji kritizirajo obnašanje krščanskih milic in njihovo politiko, ki temelji na fanatizmu, privilegijih in zavezništvu s svetovnimi imperialisti, predvsem z ZDA, Francijo in Izraelom. Ločijo med pripadniki krščanskih milic, ki so zagrešili zločine in miroljubnimi kristjani. V nadaljevanju pozovejo kristjane naj enakopravno sodelujejo v vladi skupaj z muslimani, kar kaže na prej omenjeno obliko »korenitih reform« političnega sistema, s tem pa tudi, vsaj začasen, pokop ideje o islamski republiki v Libanonu. S tem se je Hezbolah deklarativno postavil na stran Nacionalnega gibanja (National Movement), ki so ga v osemdesetih letih, sestavljali druzi, suniti, šiiti in levičarske sekularne skupine. Le-ti so nasprotovali obstoječim krščansko-muslimanskim elitam, ki so v tistem času obvladovale libanonski politični prostor in jasno predstavili temelj za kasnejšo transformacijo oziroma libanonizacijo Hezbolaha.
Rekrutacija Hezbolah je svoje članstvo črpal predvsem iz skupin libanonskega prebivalstva (Kramer 1993, 543-544). Najbolj se je zanašal na mlajšo šiitsko duhovščino, ki se je, tako kot njeni starejši kolegi, šolala v šiitskih svetih mestih v Iraku. V 70-ih letih so se iraški varnostni organi odločili, da iz države izženejo večino šiitskih študentov. Tako se je veliko libanonskih šiitov vrnilo na svoje domove. Šiitska duhovniška elita jih ni sprejela pod svoje okrilje, tako so se pridružili množici razočaranih ter brezpravnih v državi. Ko so leta 1982 iranski emisarji prišli v dolino Bekaa razglaševati islamsko revolucijo, so bili prav mladi šiitski kleriki med prvimi, ki so se odzvali njihovemu klicu ter zasedli vodilna mesta v Hezbolahu.