Timurlenk

Timur (, , ) ali Tamerlan (), znan tudi kot Temur, Tajmur, Timurlenk, Timur i Leng, Tamburlajn ali Tajmur-e-Lang, je bil turško-mongolski osvajalec in ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in Srednji Aziji.Josef W. Meri (2005). Medieval Islamic Civilization. Routledge. str. 812. Bil je prvi vladar iz Timuridske dinastije, * 9. april 1336, Keš, zdaj Šahrisabz, Uzbekistan, † 18. februar 1405, Čimkent, zdaj Kazahstan.

Ime Timur v staroturškem jeziku pomeni železo (uzbeško Temir, turško Demir). Imeni Timur in Demir sta v Turčiji še vedno zelo priljubljeni.

Rojen je bil v nomadski Barlaški konfederaciji v Transoksaniji in leta 1370 zavladal zahodnemu Čagatajskemu kanatu. Iz kanata se je odpravljal na vojne pohode proti zahodu, jugu, Srednji Aziji, Kavkazu in južni Rusiji in po porazu mamelukov iz Egipta in Sirije, Osmanskega cesarstva in propadajočega Delhijskega sultanata postal najmočnejši vladar muslimanskega sveta.Counterview: Taimur's actions were uniquely horrific in Indian history. Na osvojenih ozemljih je ustanovil Timuridski cesarstvo, ki je kmalu po njegovi smrti razpadlo.

Timurja se šteje za zadnjega velikega nomadskega osvajalca evrazijskih step, njegovo cesarstvo pa za osnovo za vzpon bolj strukturiranih in trajnih cesarstev v 16. in 17. stoletju: Osmanskega, Safavidskega in Mogulskega.Darwin, John (2008). After Tamerlane: the rise and fall of global empires, 1400-2000. Bloomsbury Press. str. 29, 92. ISBN 9781596917606.Manz, Beatrice Forbes (1989). The rise and rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 1. Britanski zgodovinar John Joseph Saunders trdi, da je bil iraniziran in ne stepski nomad.J. J. Saunders (1. marec 2001). The History of the Mongol Conquests. University of Pennsylvania Press. str. 173–. ISBN 0-8122-1766-7.

Timur je razmišljal o obnovi Džingiskanovega Mongolskega imperija. V svojih uradnih dopisih se je celo življenje prikazoval kot restavrator pravic Džingisidov. Svoje vojne pohode proti Perzijcem, Mamelukom in Osmanskem cesarstvu je prikazoval kot restavracijo mongolske oblasti na ozemljih, ki so si jih prilastili različni uzurpatorji.Forbes Manz, Beatrice (april 1998). Temür and the Problem of a Conqueror's Legacy. Journal of the Royal Asiatic Society. Third. 8 (1): 25. JSTOR 25183464.

Za legitimiranje svojih osvojitev se je skliceval na islamske simbole in jezik. Samega sebe je imenoval Meč islama in podpiral šolske in verske ustanove. V islam je spreobrnil skoraj vse bordžiginske voditelje. Timur, ki ni bil Džingisid, je poskušal zgraditi dvojno legitimnost kot zaščitnik in restavrator Mongolskega cesarstva.Biran, Michal (oktober 2002). The Chaghadaids and Islam: The Conversion of Tarmashirin Khan (1331-34). Journal of the American Oriental Society. 122 (4): 742–752. doi:10.2307/3217613. Timur je pri Smirni prepričljivo porazil tudi viteze hospitalce in se začel po zmagi naslavljati z gazi – zmagovalec.Marozzi, Justin (2004). Tamerlane: Sword of Islam, conqueror of the world. HarperCollins. str. 91. Do konca svoje vladavine je dobil popolno oblast nad vsemi ostanki Čagatajskega kanata, Ilkanata in Zlate horde in celo poskušal obnoviti dinastijo Juan na Kitajskem.

Timurjeve vojske so bile multietnične in so sejale strah po vsej Aziji, Afriki in Evropi. Znanstveniki ocenjujejo, da so njegove vojaške operacije povzročile smrt 17 milijonov ljudi, kar je znašalo približno 5% svetovnega prebivalstva.The Rehabilitation Of Tamerlane. Chicago Tribune. 17. januar 1999.Saunders (1. marec 2001), str. 174.

Bil je stari oče slavnega timuridskega sultana, astronoma in matematika Ulug Bega, ki je vladal v Osrednji Aziji v letih 1411–1449, in prapraded ustanovitelja Mogulskega imperija Baburja, ki je vladal od leta 1526 do 1557.Timur. Encyclopædia Britannica, Online Academic Edition. 2007.Beatrice F. Manz (2000). Tīmūr Lang. Encyclopaedia of Islam. 10 (2. izdaja). Brill. Pridobljeno 24. aprila 2014. Bil je slaven pokrovitelj umetnosti in arhitekture in je imel stike z muslimanskimi intelektualci, med njimi z Ibn Haldunom in Hafizijem Abrujem.Marozzi (2004), str. 341–342.

Mladost 200px|thumb|left|Emir Timur na vrtovih v Samarkandu

Rojen je bil v Kešu pri sedanjem Šahrisabzu v Uzbekistanu, kakšnih 80 km južno od Samarkanda, ki je takrat spadal v Čagatajski kanat.Tamerlane. AsianHistory. Pridobljeno 1. novembra 2013. Oče Tarakaj je bil plemič iz poturčeneCarter V. Findley. The Turks in World History. Oxford University Press, 2005, Oxford University Press, 2005, ISBN 978-0-19-517726-8, str. 101.G.R. Garthwaite. The Persians. Malden, ISBN 978-1-55786-860-2.M.S. Asimov. C.E. Bosworth. History of Civilizations of Central Asia. UNESCO Regional Office, 1998, ISBN 92-3-103467-7, str. 320. mongolskeCentral Asia, history of Timur. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007. Islamic world. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007. nomadske konfederacije Barlas.

Timur se je imel za Džingiskanovega dediča, čeprav ni bil Bordžigid ali Džingiskanov potomec,Justin Marozzi (2006). Tamerlane: Sword of Islam, Conqueror of the World. Da Capo Press. str. 342. ISBN 978-0-306-81465-5. in se je celo življenje skliceval na zapuščino Džingiskanovih osvajanj.Richard C. Martin. Encyclopedia of Islam and the Muslim World A-L. Macmillan Reference USA, 2004, str. 134. ISBN 978-0-02-865604-5.

Kasnejše zgodovine Timuridske dinastije trdijo, da je bil rojen 8. aprila 1336, večina virov iz njegovega obdobja pa trdi, da je bil rojen v poznih 1320. letih. Zgodovinarka Beatrice Forbes Manz domneva, da je bilo leto 1336 izbrano zaradi nasledstva Abu Said Bahadur Kana, zadnjega vladarja Ilkanata, ki je tisto leto umrl.Manz, Beatrice Forbes (1988). Tamerlane and the symbolism of sovereignty. Iranian Studies 21 (1-2): 105–122. doi:10.1080/00210868808701711. JSTOR 4310596.

Ko je imel devet let, so njega, mater in brate ujeli mongolski napadalci in jih odpeljali v Samarkand. V mladosti je z majhno skupino pajdašev ropal popotnike in jim jemal predvsem drobnico, konje in živino.Manz (1988), str. 116. Okrog leta 1363 naj bi ga med poskusom kraje ovce v desno nogo in desno roko zadeli dve puščici. Izgubil je dva prsta in postal trajni invalid. Nekateri so prepričani, da je postal invalid času, ko se je kot najemnik v službi sistanskega kana vojskoval v Horasanu v sedanjem Afganistanu. Zaradi invalidnosti je dobil vzdevek Hromec.Marozzi (2004), str. 31.

Timur je bil musliman.Gérard Chaliand. Nomadic Empires: From Mongolia to the Danube. Transaction Publishers, 2004. str. 75. ISBN 0-7658-0204-X. Pripadal je nakšbandski sufistični šoli, ki je bila v Transoksaniji zelo vplivna.Beatrice Forbes Manz (25. marec 1999). The Rise and Rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 17–. ISBN 978-0-521-63384-0. Njegov glavni uradni verski svetovalec je bil kljub temu hanefitski pravni učenjak Abdul Džabar Hvarazmi.

Osebnost 200px|thumb|right|Rekonstrukcija Timurjevega obraza po njegovi lobanji

Timur je bil zelo inteligenten,Manz (1989), str. 16. vojaški genij in briljanten taktik, kateremu je v zelo spremenljivih političnih strukturah uspelo zmagovati in ohranjati zvestobo nomadov med celo vladavino v Srednji Aziji. V Samarkandu in na številnih pohodih se je naučil govoriti perzijsko, mongolsko in turško.Marozzi (2004), str. 9. Še pomembneje je, da je bil oportunist, ki je spretno izkoriščal prednosti svoje turško-mongolske dediščine. Svoje vojaške in notranjepolitične cilje je pogosto dosegal ali preko islamske vere ali preko dediščine Mongolskega imperija.

Vojaški poveljnik

Okoli leta 1360 je zaslovel kot sposoben vojaški poveljnik, katerega vojsko so tvorili večinoma pripadniki turških plemen iz regije. V vojski čagatajskega kana se je udeležil vojnih pohodov v Transoksaniji. Zaradi družinskih zvez se je povezal tudi s Kurganom, ki je uničil Volško Bolgarijo, in na čelu tisoč konjenikov napadel Horasan.Ian C. Hannah (1900). A brief history of eastern Asia. T.F. Unwin. str. 92. Pridobljeno 30. decembra 2015. Pohod na Horasan je bil drugi pohod, kateremu je poveljeval. Vojaški uspehi so ga spodbudili k novemu pohodu, na katerem je osvojil Horezm in Stari Urgenč.

Po Kurganovem umoru so se med številnimi kandidati začeli spori za oblast. V spore se je vmešal Togluk Timur Kašgarski, Džingiskanov potomec in kan Vzhodnega čagatajskega kanata. Timurja so poslali k Togluku kot pogajalca, on pa je namesto tega prestopil na Togrukovo stran in bil zato nagrajen s Transoksanijo. Približno takrat mu je umrl oče, po katerem je postal tudi poglavar Berlasa. Togluk je kasneje poskušal v Transoksaniji ustoličiti svojega sina Iljas Hodžo, vendar je Timur njegov napad odbil.

Vzpon na oblast 200px|thumb|right|Timur poveljuje napadu na Balh (1370)

Timur je v tem času omejil oblast čagatajskih kanov na položaj figur in sam vladal v njihovem imenu. Odnosi med Timurjem in njegovim svakom Huseinom, ki je sprva sodeloval v Timurjevih podvigih, so se začeli krhati. Postala sta rivala in nasprotnika, zlasti potem, ko Husein ni izvršil Timurjevega ukaza, naj odstrani nekdanjega mavaranškega guvernerja in Tišnetovega zaveznika Iljasa Hodžo.Marozzi (2004), str. 40.

Z razdajanjem svojega premoženja je začel v Balhu pridobivati pristaše med trgovci, muslimansko duhovščino, pripadniki svojega plemena, aristokracijo in kmetijskimi delavci. Njegovo obnašanje je bilo v popolnem nasprotju s Huseinovim, ki je ljudem plenil premoženje, jim zaradi neplačevanja visokih davkov rubil posesti in davkoplačevalski denar sebično trošil za razkošne gradnje.Marozzi (2004), str. 41-42. Okrog leta 1370 se je Husein vdal Timurju in bil kasneje umorjen. Njegova smrt je Timurju omogočila, da tudi formalno postane suveren Balha. Poročil se je s Huseinovo vdovo in Džingiskanovo potomko Saraj Mulk Hatun, s čimer je tudi formalno postal vladar Čagatajskega kanata.

Širjenje imperija

Timur je naslednjih 35 let preživel v vojnah in na vojnih pohodih. Ko je svojo oblast doma utrdil s podjarmljenjem nasprotnikov, je začel širiti oblast na ozemlja tujih mogotcev. Na zahodu in severozahodu je prodrl skoraj do Kaspijskega jezera in obal Urala in Volge. Na jugu in jugozahodu je osvojil skoraj vse perzijske province, vključno z Bagdadom, Karbalo in severnim Irakom.

Eden od najmogočnejših Timurjevih nasprotnikov je bil še en mongolski vladar, Džingiskanov potomec Toktamiš. Toktamiš je potem, ko je nekaj časa kot begunec preživel na Timurjevem dvoru, postal vladar vzhodnih Kipčakov (Modra horda) in Zlate horde. Po prevzemu oblasti se je s Timurjem sprl za oblast v Horezmu in Azerbajdžanu. Timur ga je kljub temu podprl v vojni proti Rusom. Toktamiš je leta 1382 napadel moskovske posesti in požgal Moskvo.Nicholas V. Raisanovsky, Mark D. Steinberg. A History of Russia. 7. izdaja, str. 93.

Osvajanje Perzije 200px|thumb|right| Timur oblega Urgenč 200px|thumb|right| Timur ukazuje pohod na Gruzijo 200px|thumb|right| Timurjeva vojska napada Nerges, Gruzija

Po smrti vladarja Ilkanata Abu Saida leta 1335 je nastala v Perziji praznina. Oblast so si razdelili Muzafaridi, Kartidi, Eretnidi, Čobanidi, Indžuidi, Džalajiridi in Sarbadarji. Leta 1383 se je Timur odpravil na dolgo osvajanje Perzije, čeprav je po vdaji sarbadarskega emirja Hvaja Masuda že od leta 1381 vladal v večini perzijskega Horasana. Najprej je napadel Herat, prestolnico Kartidske dinastije. Ker se mesto ni predalo, ga je po osvojitvi porušil in pobil večino meščanov. Po osvojitvi je enega od generalov poslal proti upornemu Kandaharju. Herat je ostal v ruševinah, dokler ni Šahruh Mirza odredil njegove obnove. Mughal Gardens. google.ca. Kartidsko kraljestvo se je po padcu Herata vdalo in postalo Timurjev vazal, dokler ga ni Timurjev sin Miran Šah leta 1389 priključil k Timurjevemu imperiju.