Antonija Volk Krebelj, slovenska kmetica, izdelovalka suhorskih pirhov in hraniteljica ljudske umetnosti, * 1908, Suhorje, † 2003.
Otroštvo
Rojena je bila leta 1908 v Suhorju v domačiji znani kot "pri Stanetovih". Njena mati je bila kmetica in izdelovalka sihorskih pirhov Marija Volk (1876–1956) iz Suhorja, njen oče pa kmet Franc Volk (†1944). (Kljub istemu priimku ni znano, da bi bila njena starša v sorodu.) Imela je pet sester in tri brate. Njena mati je vsako leto izdelovala suhorske pirhe, znanih tudi kot "pirihi". Ti pirhi so običajno trdo kuhana kokošja jajca barvani s čebulnimi listi, ki jih pobarvajo v različne odtenke rdeče-rjave, in lubjem nekega brazilskega drevesa, ki so mu v Suhorju rekli "pražilka", ki je jajca pobarvalo na rdeče. Ko je bilo jajce pobarvani je njena mati z majhnim rezilom izpraskala okraske, kot naprimer rože, srca in simbole vere, upanja in ljubezni. V 19. stoletju je bila izdelava suhorskih pirhov razširjena po celotnih Brkinih, nato pa je zaradi oddaljevanje ljudstva od cerkve ter revščine po I. svetovni vojni hitro upadala. Nekateri so tako suharske pirhe tudi naročali in kupovali. Tako je njena mati izdelovala pirhe po naročilih tudi za druge. Antonija je obiskovala osnovno šolo v domačem kraju. Že kot deklico jo je mati učila izdelovanja pirhov. Enega svojih prvih samostojno izdelanih pirhov je podarila svoji tedanji učiteljici Pavli Hvala, ki je pirhi hranila skozi vse selitve do smrti. V otroštvu je nekaj časa stanovala tudi v Ostrožnem Brdu.
Delo Po šolanju je delala na domači kmetiji in v postnem času samostojno izdelovala pirhe. Za njeno mater in zanjo je značilen poseben motiv, šopek src, ki so ga pozneje prevzele njene potomke. Še mlada se je poročila z fantom iz svojih krajev in z njem imela več otrok. Živeli so njeni domači kmetiji. Poleg dela na kmetiji je bila zaposlena kot delavka v Pivki. Takrat si pogosto ni kupila kosila, temveč je denar za hrano hranila in z njim kupovala knjige. Posebno pri srcu ji je bila poezija Simona Gregorčiča. Med drugo svetovno vojno je zbirala in pripravljala hrano za partizane. Leta 1942 sta bila kot talca od Nemcev hkrati ubita dva od njenih bratov. Po njuni smrti je z možem prevzela domačo kmetijo. Med italijansko okupacijo je bilo uničenih veliko njenih slovenskih knjig. Po drugi svetovni vojni je zaradi nove, veri sovražne oblasti velika večina vaščanov prenehala z izdelovanjem suhorskih pirhov za veliko noč. Antonija se je odločila, da bo tradicijo ohranila in je z izdelovanjem suhorskih pirhov nadaljevala. Sčasoma je po tem postala znana. Pirhe so ljudje pri njej naročali in kupovali. Bili so priljubljeni spominki za rojake v tujini. Z izdelavo pirhov je začela v začetku postnega časa in jih izdelovala do velike noči, po naročilih pa jih je izdelovala tudi med letom. Za izdelavo enega pirha je potrebovala eno uro. Izdelovanja pirhov je naučila tudi hčer, kasneje pa tudi vnukinje in pravnukinje.
Začela je uporabljati nove motive, ki se prej na pirhih niso pojavljali: geometrijske, rastlinske, bolj podrobne cvetlične motive, goreče srce, srce z napisom IHS, Svetega Duha, jagnjeta, grozdje, žitno klasje, barčice, lastovko in goloba z oljčno vejico v kljunu,... Na pirhe je kdaj vpraskala tudi napise, večinoma nabožne, pa tudi osebna imena družinskih članov, prijateljev, posvetila obdarovancem pa tudi letnico izdelave pirha. Poleg kokošjih je začela pirhe izdelovati tudi iz račjih ali gosjih jajc. Ko so v Vremski dolini ob koncu 20. stoletja začeli gojiti noje, je včasih uporabila tudi nojeva jajca.
Po slovenski osamosvojitvi je za ohranitev ljudske umetnosti dobila tudi javno priznanje. Aprila 1993 je dobila prvo nagrado na natečaju za najlepše pirhe CPZ Kmečki glas. Njeni nagrajeni pirhi so bili razstavljeni na Velikonočni razstavi na ljubljanskem magistratu v soorganizaciji Slovenskega etnografskega muzeja. Leta 1993 in leta 1995 je razstavljala svoje pirhe na razstavi Velika noč na Pivškem v Notranjskem muzeju Postojna. Ilirskobistriški muzejski študijski krožek je leta 1995 izdala razglednico z motivom njenih pirhov. Na veliki četrtek, 13. aprila 1995 je pošta Prem 66255 uporabljala priložnostni poštni žig z motivom njene družine – šopka srčkov. V tem času je začela predstavljati tradicijo risanja pirhov v bližnjih osnovnih šolah ter pripravljala delavnice učenja "risanja pirihov", kot so v Suhorju rekli izdelovanju suhorskih pirhov. Organizirala je različne delavnice v šolah, v okviru svoje župnije, na prireditvah, razstavah, kjer je prenašala svoje znanje na mlajše generacije. Poznejše življenje in smrt Na stara leta je zbirateljem ljudskega izročila povedala in popisala več ljudskih pripovedk, vaških običajev pa tudi dogodkov iz zgodovine njene vasi. Še v visoki starosti je izdelovala suhorske pirhe in druge učila, kako jih izdelovati. Zadnji njen pirhi, ki ga v domačem arhivu hrani njena hči, je iz leta 2002. Umrla je leta 2003. Pokopana je na pokopališču v Suhorju v grobu svojih staršev.
Dediščina Njeno delo ohranjanja ljudske umetnosti izdelovanja suhorskih pirhov sedaj nadaljujejo njena hči, vnukinje in pravnukinje. Aprila 2022 je bilo izdelovanje suhorskih pirhov vpisano na seznam nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije. V njeni rojstni hiši, kjer je preživela večino življenja, redno potekajo delavnice izdelovanja suhorskih pirhov.
Sklici
Kategorija:Rojeni leta 1908 Kategorija:Umrli leta 2003 Kategorija:Slovenski kmetje Kategorija:Slovenski umetniki Kategorija:Slovenske umetnice Kategorija:Velika noč Kategorija:Ljudska umetnost