Štefan III. Frankopan Modruški (, 1401 – po letu 1484) je bil hrvaški plemič, grof Krški in Modruški, iz rodbine Frankopanov, ki je bil ban Hrvaške in Dalmacije med letoma 1432 in 1437, nato pa spet v letih 1463–1464. Bil je tudi deželni glavar Kranjske med leti 1437 - 1443 in 1453 - 1461.
Družina Rodil se je v družini grofa Nikolaja IV. Frankopana in Blanke Sforza.Rodoslovno stablo Frankapana (drugi dio) - genealogy.euweb.cz O njegovem življenju v mladosti ni veliko znanega očetove smrti leta 1432. Njegov oče, Nikolaj IV., je bil v začetku 15. stoletja edini lastnik obsežnih posesti plemiške rodbine, znane kot grofje Krški, in prvi član družine, ki se je imenoval Frankopan. Nikolaj je imel deset sinov, ki po njegovi smrti leta 1432 niso dolgo živeli skupaj. Družinska nesoglasja so leta 1449 privedla do srečanja v Modrušu, kjer so bratje skupno posest razdelili na osem delov in ustanovili klan Frankopanov. Ob delitvi posesti je Štefan III. Frankopan prejel mesto Modruš, del gradu Tržan ter posestva in gradove Vitunj, Grobnik in Dubovac. Otok Krk (do leta 1451) in mesto Senj (do leta 1464) sta ostala skupna lastnina, ki so jo družinski člani skupaj upravljali in si delili dohodek.
Leta 1446 se je poročil z Ižoto (Elizabeto) iz Este, hčerko Nikolaja III., mejnega grofa, gospoda Ferrare, Modene in Reggia, s katero je leta 1453 imel sina Bernardina. Njegov sin Bernardin se je 16. septembra 1476 poročil z Lujzo Marzano, hčerko Giovannija Francesca Marina, vojvode Marzanskega, in princese Leonore Aragonske (hčere Alfonza V. Aragonskega), s katero je imel devet otrok: Krsta (Krištofa), kasneje znanega generala, Beatris, ženo Matijinega nezakonskega sina Ivana Korvina, hrvaškega bana, ter Ferdinanda, Matijo, Ivana Franca, Marijo Magdaleno, Elizabeto, Evfrozino, ki je postala žena Franca Dessewffyja, in Katarino.
Življenje Skupaj z brati in sestro Katarino je prvič omenjen v listini z dne 27. januarja 1416, s katero je njun oče Nikolaj IV. podeli grad Ozalj svoji ženi Doroteji Gorjanski za vse življenje v zameno za posojilo v višini 20.000 forintov. Ni zapisov o tem, da bi Štefan vstopil v Sigismundovo službo v času očetovega življenja. Potem pa je postal eden najuglednejših kraljevih dvorjanov in ga je celo spremljal na njegovih evropskih potovanjih. Novica o očetovi smrti je dosegla v Sieni, ko je spremljal Sigismunda v Rim na kronanje za svetega rimskega cesarja, kasneje pa ga je spremljal na koncil v Baslu. Ogrski kralj je 1. avgusta 1432 je potrdil Štefana in njegovega brata Ivana VI. za bana hrvaško-dalmatinske banovine, leta 1434 in 16. januarja 1436 pa jima je potrdil še mesta in ozemlja, ki jih je dal njunemu očetu. Istega leta mu je njegov brat Ivan VI. odstopil posesti Senja, Modruša in Bihača. V začetku leta 1436 sta ga bila za habsburškega deželnega glavarja Kranjske imenovala vojvoda Friderik (kasneje cesar Friderik III.) in Albert VI. (kasneje kralj Albert Hrvaške in Ogrske), ki jima je 12. februarja v Gradcu prisegel zvestobo in poslušnost. Ko je Sigismund leta 1436 odšel v vojno proti njegovemu bratu Ivanu VI., Štefan bratu ni pomagal, ampak je leta 1437 še obdržal naziv bana. Zaradi svoje navezanosti na Habsburžane je Štefan obdržal svoja prvotna posestva, leta 1442 pa je svojim posestvom celo priključil Dubovac, ki je pripadal grofom Blagajskim. Poleg tega je bil od leta 1443 do 1444 cesarjev svetovalec in je 3. februarja 1443 dobil pravico do kovanja denarja.
Leta 1446 se je poročil z Ižoto, hčerko grofa Nikolaja III. d'Estejskega, gospodarja Ferrare, Modene in Reggia. Podpiral je kralja Alfonza V. Aragonskega, skupaj z nekaterimi hrvaškimi in madžarskimi plemiči, v njegovem poskusu, da bi pridobil neapeljski prestol. Leta 1446, ko je stranka Ivana Hunyadija prevzela prevlado v madžarskih strankarskih vojnah, se ji je pridružil in s tem prekinil svoj odnos s cesarjem Friderikom III. Posledično je leta 1447 izgubil Kranjsko. Od leta 1453 je bil Štefan spet v naklonjenosti in službi cesarja Friderika III., ki ga je ponovno imenoval za svojega deželnega glavarja na Kranjskem. Leta 1456 je umrla njegova žena Ižota. Po smrti ogrskega kralja Ladislava V. leta 1457 je podpiral Hunyadijevega sina Matijo Korvina, januarja 1458 pa je podprl njegovo izvolitev za kralja. Aprila ali maja istega leta je bil prisoten na budimskem dvoru, kjer so plemiči razpravljali o vojni proti Turkom.
Naslednje leto je na lastne stroške vodil kraljevo delegacijo v Mantovo, kjer so razpravljali o načrtih za skupno vojno proti Turkom. Papež Pij II. je po njem kralju poslal denar za podporo organiziranja vojske. Po tej misiji ga je kralj leta 1463 imenoval za bana Hrvaške in Dalmacije. Istega leta je Štefan odšel v Italijo kot kraljev odposlanec, a se je vrnil domov, ko je izvedel za propad Kraljevine Bosne. Septembra istega leta je ostal pri kralju v Petrovaradinu in se v letih 1463–64 udeležil Matijevega pohoda v Bosno. Leta 1464 Štefan ni več nosil naziva bana Hrvaške in Dalmacije, in potem ko so Turki uničili območje okoli Senja in ugrabili Štefanovega nečaka, se je spremenil tudi njegov odnos s kraljem Matijo. Štefan je ponovno postal ban Hrvaške in Dalmacije. Približal se je cesarju Frideriku in Matijev kapitan, Balaž Ogrski, je leta 1469 zavzel Senj in napredoval v Vinodol. Čeprav je kralj Matija v pogodbi iz leta 1470 Štefanu obljubil, da bo vrnil Senj, se to ni zgodilo, kljub temu da so se njuni odnosi kasneje izboljšali. Ko je Štefan leta 1481 v Zagrebu sklenil mir z Matijo Korvinom, je utrdil svoje stare in nove posesti, tako da je med drugim še vedno imel v lasti Modruš, Grobnik in del Vinodolskega ozemlja, pa tudi gradove Ozalj, Ribnik, Dubovac in Zvečaj na Mrežnici. Štefan Frankopan je umrl okoli leta 1484, njegove posesti pa je podedoval njegov edini sin Bernardin Frankopan.
Sklici
Viri
↑ Biografski leksikon1: Petar Strčić - Hrvtaski biografski leksikon: Frankapan. hbl.lzmk.hr. Leksikografski zavod Miroslav Krleža (1998) (Hozzáférés: 2022. január 1.)
↑ Biografski leksikon2: Petar Strčić - Hrvtaski biografski leksikon: Frankapan, Stjepan III. hbl.lzmk.hr. Leksikografski zavod Miroslav Krleža (1998) (Hozzáférés: 2022. január 1.)
↑ Biografski leksikon3: Petar Strčić - Hrvtaski biografski leksikon: Frankapan, Bernardin Ozaljski. hbl.lzmk.hr. Leksikografski zavod Miroslav Krleža (1998) (Hozzáférés: 2022. január 1.)
↑ Kruhek: Milan Kruhek: Bernardin Frankopan krčki, senjski i modruški knez — posljednji modruški Europejac hrvatskoga srednjovjekovlja, 1453.–1529. Modruški zbornik, III. évf. 3. sz. (2009) Hozzáférés: 2022. január 1.
↑ Putovima Frankopana: Borislav Grgin és társai: Putovima Frankopana Frankopanska baština u Primorsko-goranskoj županiji (szerk. Ines Srdoč-Konestra i Saša Potočnjak). Rijeka: Primorsko-goranske županije i Sveučilišta u Rijeci, Filozofskoga fakulteta u Rijeci. 2018. Hozzáférés: 2022. január 1. Kategorija:Umrli leta 1484 Kategorija:Frankopani