Ojrati (; ) ali Oirdi ( ; ojraško Өөрд ), prej znani kot Eluti in Elevti ( ali ; , Èlǔtè)Robert de Vaugondy〈亞洲圖〉 國立臺灣歷史博物館典藏網Owen Lattimore (1929). The Desert Road to Turkestan, str. 101. so bili najzahodnejša skupina Mongolov, katerih domovina je bila v Altaju v Sibiriji, Šindžjangu in zahodni Mongoliji.
Prva dokumentirana omemba Elutov/Elevtov je v Onginskem "runskem" napisu iz 6. stoletja. Datiranje Ojratov v 13. stoletje temelji na Tajni zgodovini Mongolov. Zgodovinsko gledano so Ojrate sestavljala štiri glavna plemena: Džungar (Čoros ali Olot), Torgut, Dörbet in Hošut.
Politična elita Rouranskega kaganata so bili mongolsko govoreči pripadniki klana Jelu. Prebivalstvo kaganata je bilo večjezično, jezik diplomacije, trgovine in kulture pa je bilo jelujsko narečje starodavnega mongolskega porekla. Ko so Tabgači uničili Rouranski kanat, so mongolsko govoreči prebivalci pobegnili v Kaspijske stepe.
Sodobni Kalmiki iz Kalmikije ob Kaspijskem jezeru v jugovzhodni Evropi so Ojrati.
Etimologija thumb| Mongolsko cesarstvo okoli leta 1207 thumb|Fragment srednjeveškega zemljevida Džungarskega kanata
Ime izhaja iz mongolskih besed oi [stenj] < *hoi [gozd, gozdovi] ali ard [stenj] < *harad [ljudje],M.Sanjdorj, History of the Mongolian People's Republic, Volume I, 1966 ker so jih v 13. stoletju prištevali k "gozdnim ljudstvom". Po mnenju nekaterih ime izvira iz mongolske besede oirt, ki pomeni 'blizu/bližnji/bližji'.
Ime Ojrati morda izvira iz popačenega prvotnega imena skupine Dörben Öörd, kar pomeni "zavezniška četverica". V številnih mongolskih plemenih je le redkokje vladala tako velika stopnja enotnosti kot med Ojrati.
Pisava V 17. stoletju je Zaja Pandita,N. Yakhontova, The Mongolian and Oirat Translations of the Sutra of Golden Light, 2006 geluški menih iz plemena Hošut, za Ojrate zasnoval novo pisavo, imenovano 'jasna pisava'. Pisava je temeljila na starejši mongolski pisavi, vendar je preprečevale napačno branje.
Jasna pisava je bila v Kalmikiji v rabi do sredine 20. let 20. stoletja, ko jo je nadomestila latinica in kasneje cirilica. Še vedno jo je mogoče videti na nekaterih javnih napisih v kalmiški prestolnici Elisti in se površno poučuje v šolah. Nekateri Ojrati na Kitajskem še vedno uporabljajo jasno pisavo kot svojo primarno pisavo, uporabljajo pa tudi mongolsko pisavo.
Ob 400. onletnici rojstva in 350. obletnici nastanka jasne pisave je bil v Kalmikiji postavljen spomenik Zaje Pandite.
Zgodovina Ojrati si delijo nekaj zgodovine, geografije, kulture in jezika z Vzhodnimi Mongoli. V različnih obdobjih so bili združeni pod istim voditeljem, ki je bil ali ojratskega porekla ali Džingisid.
Sestavljali so jih Hošuti, Čorosi, Olodi, Torgudi in Durbedi. Njihovi zahodni turški sosedje so jih imenovali Kalmiki ali Kalmak, kar pomeni 'ostanek' ali 'ostati'. Različni viri kot del Durbenske horde navajajo tudi plemena Barguti, Buzave in Tumedi. Nekatera plemena so se prvotnim štirim morda pridružila šele kasneje. Kalmiki so ostali budisti in se niso spreobrnili v islam, kot so se tisti, ki so ostali v Altaju.
Po padcu dinastije Juan so Ojrati in Vzhodni Mongoli razvili ločene identitete do te mere, da so se Ojrati imenovali 'štirje Ojrati', medtem ko so za tiste pod kagani na vzhodu uporabljali izraz 'Mongoli'.Crossley 2006, str. 64.
Zgodnja zgodovina thumb|upright|Ojratski vladar Argun Aka (obraz je izbrisan) v knjigi Tārīkh-i Jahān-Gushā (Zgodovina osvajalca sveta) iz leta 1290; Francoska narodna knjižnica
Ena najzgodnejših omemb ljudstva Ojrati je v Tajni zgodovini Mongolov, kroniki Džingiskanovega vzpona na oblast iz 13. stoletja.
V Tajni zgodovini so Ojrati prišteti med 'gozdna ljudstva' in naj bi živeli pod vladavino šamanskega poglavarja, znanega kot beki. Živeli so v Tuvi in mongolski provinci Huvsgel. V 14. stoletju so se preselili proti jugu.History of Mongolia, Volume II, 2003
V Tajni zgodovini je pripoved, v kateri je ojratski poglavar Kutuka Beki uporabil jado ali 'gromoglasen kamen', da bi sprožil močno nevihto nad mongolsko vojsko. Čarobna zvijača se je izjalovila, ko je nepričakovan veter nevihto odpihnil proti njemu. V zgodnjih fazah Džingiskanovega vzpona na oblast so se Ojrati borili proti Džingisidom, a so bili poraženi. Potem ko je bil ubit njihov zaveznik Džamuka, Džingiskanov prijatelj iz otroštva in kasneje tekmec, so se Ojrati popolnoma podredili mongolski oblasti.
Podrejeni kanu so se Ojrati spremenili v zvesto in mogočno frakcijo mongolskega vojnega stroja. Leta 1207 je Džoči, najstarejši Džingisov sin, podjarmil gozdna plemena, vključno z Ojrati in jenisejskimi Kirgizi. Veliki kan je ta ljudstva prepustil svojemu sinu Džočiju in eno od svojih hčera, Čečejgen, poročil s poglavarjem Huduh Bekijem ali njegovim sinom. Med pomembnimi Ojrati v Mongolskem cesarstvu sta bila Argun Aga in njegov sin Navruz.
Leta 1256 se je skupina Ojratov pod poveljstvom Buha Timurja pridružila Hulegujevi odpravi proti Abasidom in sodelovala v mongolskem pohodu proti Nizaridom v Iranu. Kasneje so sodelovali v drugi bitki pri Homsu, v kateri so bili Mongoli poraženi.Reuven Amitai Press, The Mongols and the Mamluks, str. 94 Večina Ojratov, ki so ostali tam, je v tolujski državljanski vojni podprla Arigbeka proti Kublaju. V vojni je Kublaj premagal svojega mlajšega brata in Ojrati so vstopili v službo zmagovalca.
Leta 1295 je več kot 10.000 Ojratov pod vodstvom Targaja Kurgena, zeta Bordžigidov, pobegnilo iz Sirije, ki je bila takrat pod oblastjo Mamelukov, ker so jih tako muslimanski Mongoli kot lokalni Turki prezirali. Egiptovski sultan Al-Adil Kitbuga, ki je bil sam ojratskega porekla, jih je lepo sprejel.James Waterson, John Man. The Knights of Islam, str. 205 Ali Paša, guverner Bagdada in glava ojratske vladarske družine, je nato umoril ilkana Arpo Keuna, kar je povzročilo razpad perzijskega Ilkanata. Ker so Ojrati živeli blizu Čagatajskega kanata in Zlate horde, so imeli z njimi tesne vezi. Več mongolskih kanov je bilo poročenih z Ojratkami.
Po izgonu dinastije Juan iz Kitajske so se Ojrati ponovno združili kot ohlapna zveza štirih glavnih zahodnomongolskih plemen. Zavezništvo se je krepilo in prevzelo oblast v oddaljenem območju Altajskega gorovja, severozahodno od oaze Hami. Postopoma so se širili proti vzhodu in si priključevali ozemlja, ki so bila takrat pod nadzorom Vzhodnih Mongolov. Upali so, da bodo ponovno vzpostavili enotno oblast pod svojo zastavo Štirih Ojratov.eds. Wezler, Hammerschmidt 1992, p. 194.Anglo-Mongolian Society 1983, str. 1
thumb|250px|Ojratska vojščaka v 17. stoletju
Edino pleme, ki je ostalo pod vodstvom Džingisidov, so bili Hošuti, vsem drugim pa so vladali drugi vladarji. Kitajska dinastija Ming je pomagala Ojratom, da so se med vladavino cesarja Jungleja po letu 1410 povzpeli nad Mongole. Mingi so takrat premagali Kublajida Oldžeja Timurja in oslabili moč Bordžiginov.A Regional Handbook on Northwest China, Volume 1 1956, str. 53 Ojrati so s pomočjo Mingov odstavili bordžiginske kane in vladali kot marionetni kani Mingov. Ko se je njihovo zavezništvo z Mingi končalo, so se slednji odpravili na pohod proti njim.
Največji vladar Ojratske konfederacije je bil Esen Taiši. Ojrate je vodil od leta 1438 do 1454, ko je združil Notranjo in Zunanjo Mongolijo pod svojim marionetnim Tajsun kanom. Leta 1449 sta Esen Taiši in Tajsun Kan mobilizirala svojo konjenico vzdolž kitajske meje in napadla Kitajsko dinastije Ming. Med napadom sta premagala in uničila obrambo dinastije Ming na Velikem zidu in okrepitve, poslane njim na pomoč. Cesar Džengtong je bil ujet. Naslednje leto je Esen po neuspešnem poskusu pridobitve odkupnine cesarja osvobodil. Potem ko je Esen zahteval zase naziv kana, ki je bil rezerviran izključno za Džingiskanove potomce, je bil ubit in moč Ojratov je kmalu zatem upadla.
Od 14. do sredine 18. stoletja so bili Ojrati pogosto v vojni z Vzhodnimi Mongoli, potem pa so se med vladavinama Dajan Kana in Tumen Zasagt Kana ponovno združili z njimi.
Hošuški kanat
thumb|200px|Tajdži (knez) Torgutov, enega od glavnih ojratskih plemen, in njegova žena; Huang Čing Džigong Tu, 1769
Ojrati so se okoli leta 1615 spreobrnili v tibetanski budizem in se kmalu zatem vključili v konflikt med geluško in karmakagjuško budistično šolo. V verski vojni je Guši Kan iz geluške šole leta 1637 premagal halhaškega kneza Čogtuja Hong Tajdžija, ki je podpiral karmakagjuško šolo, in osvojil Amdo (današnji Činghaj). V začetku 1640. let je sledila združitev Tibeta, ko je peti dalajlama razglasil Guši Kana za tibetanskega kana in ustanovil Hošudski kanat. Naziv 'dalajlama' je tretjemu lami podelil Altan Kan. Dalajlama v mongolščini pomeni 'ocean modrosti'.
Leta 1717 so Tibet napadli Džungarji, ubili četrtega tibetanskega kana ter osvojili Hošudski kanat.
Cesarstvo Čing je v 50. letih 18. stoletja premagalo Džungarje in razglasilo oblast nad Ojrati in Tibetom, ki je bil pod hodsko oblastjo.
Leta 1723 je Lobzang Dandžin, še en potomec Guši kana, prevzel oblast nad Amdom in poskušal prevzeti oblast tudi nad Hošudskim kanatom. Boril se je proti Čingom in bil naslednje leto poražen, ko je mandžurska vojska zaradi njegovega 'poskusa upora' pobila 80.000 ljudi iz njegovega plemena.БУЦАЖ ИРЭЭГҮЙ МОНГОЛ АЙМГУУД Število prebivalcev Zgornje Mongolije se je do takrat povzpelo na 200.000 ljudi, večinoma pod oblastjo halških mongolskih knezov, z zakonskimi zvezami povezanih z mandžurskimi kraljevimi in plemiškimi družinami. Amdo je padel pod mandžursko oblast.
Džungarski kanat
thumb|250px|Džungarski kanat leta (svetlo modra obroba) thumb|Ozemlje Džungarskega kanata leta 1706; Kongresna knjižnica
V 17. stoletju se je na vzhodu pojavilo še eno ojratsko cesarstvo, znano kot Džungarski kanat, ki se je raztezalo od Kitajskega zidu do današnjega osrednjega Kazahstana in od današnjega severnega Kirgizistana do južne Sibirije. Bil je zadnji imperij mongolskih nomadov. Vladali so mu čoroški plemiči.
Prehod iz dinastije Ming v dinastijo Čing na Kitajskem se je zgodil sredi 17. stoletja. Čingi so nameravali zaščititi svojo severno mejo z nadaljevanjem politike deli in vladaj, ki so jo proti Mongolom uspešno uvedli njihovi predhodniki Mingi. Mandžuri so najprej utrdili svojo oblast nad Vzhodnimi Mongoli v Mandžuriji in nato prepričali Vzhodne Mongole iz Notranje Mongolije, da so se jim podredili kot vazali. Nazadnje so zaščito Mandžurov pred Džungarji iskali še Vzhodni Mongoli iz Zunanje Mongolije.
Kazaško-džungarske vojne (1643–1756) so bile vrsta dolgih spopadov med kazaškimi Žuzi in Džungarskim kanatom. Strateški cilj Džungarjev je bil povečati svoje ozemlje z zavzetjem ozemelj Kazahov. Kazahi pod vodstvom Abulhair Kana so dosegli velike zmage nad Džungarji pri reki Bulanti leta 1726 in v anirankajski bitki leta 1729. thumb|Džungarsko-činska vojna (1688-1757)
V 17. stoletju so Džungarji po izpopolnitvi procesa izdelave svojega strelnega orožja postali pionirji vojaške revolucije v osrednji Evraziji. Ustvarili so mešano kmetijsko-pašniško gospodarstvo, dopolnjeno z rudarstvom in predelovalno industrijo. Poleg tega jim je uspelo vzpostaviti sistem zakonov in politike na ravni celotnega cesarstva, da bi spodbudili rabo ojratskega jezika v regiji.
Nekateri znanstveniki ocenjujejo, da je bilo med osvajanjem Džungarije s strani mandžurskih Čingov v letih 1755–1757 ubitih približno 80 % Džungarjev.Michael Edmund Clarke, In the Eye of Power (doctoral thesis), Brisbane 2004, p37 Leta 1755 je število Džungarjev doseglo številko 600.000. Večino Ojratov Čorosov, Olotov, Hoidov, Batudov in Zahčinov, ki so se borili proti Čingom, so po padcu Džungarskega kanata pobili mandžurski vojaki in jih pretvorili v majhne etnične skupine.
Kalmiki
thumb|300px|Kalmiški kanat (1630–1771), Džungarski kanat (1634–1758) in Hošudski kanat (1642–1717)