Mānuka (; Leptospermum scoparium) je vrsta cvetoče rastline iz družine mirtovk (Myrtaceae), ki izvira iz Nove Zelandije (vključno z Chathamskimi otoki) in jugovzhodne Avstralije. Čebele iz njenega nektarja proizvajajo med mānuka.
Latinski specifični epitet scoparium pomeni 'kot metla' in se nanaša na rodove severne poloble, kot sta Genista in Cytisus, katerim je na videz podobna, vendar je z njimi le oddaljeno sorodna.
Opis Mānuka je plodno grmičasto drevo in je pogosto ena prvih vrst, ki se regenerira na izkrčenih zemljiščih. Običajno je grm, ki zraste do 2–5 m v višino, lahko pa zraste tudi v srednje veliko drevo, do približno 15 m v višino. Je zimzelena, z gostim razvejanjem in majhnimi listi, dolgimi 7–20 mm in širokimi 2–6 mm, s kratko konico bodice. Cvetovi so beli, občasno rožnati, premera 8–15 mm – redko do 25 mm – s petimi cvetnimi listi. Les je žilav in trd.
Vrsta Mānuka se pogosto zamenjuje s sorodno vrsto kānuka (Kunzea ericoides) – najlažji način za razliko med obema vrstama na polju je, da otipamo njihovo listje – listi mānuke so bodičasti, listi kānuke pa mehki. Druga možnost so, da so semenske kapsule mānuke velike (premera 5–7 mm) in pogosto ostanejo na rastlini vse leto, medtem ko so semenske kapsule kānuke veliko manjše (premera 2,2–4,6 mm) in niso prisotne večji del leta.
Zgodovina in habitat Dokazi kažejo, da je Leptospermum scoparium nastal v Avstraliji pred začetkom miocenske sušnosti in se je zaradi dogodkov razpršitve na dolge razdalje preselil na Novo Zelandijo iz vzhodne Avstralije nekje v zadnjih 20 milijonih let. Cikloni in druga vetrna aktivnost so najverjetneje odgovorni za prenos semen na dolge razdalje. Zagovorniki te trditve navajajo dokaze, da je rod Leptospermum nastal v razmerah, kjer so bili pogosti gozdni požari običajni (tj. v Avstraliji in ne v zmernem območju Nove Zelandije), ker imajo lastnosti prilagajanja ognju, kot sta serotinija in shranjevanje lignotuberjev. Domneva se, da se je L. scoparium po prihodu na Novo Zelandijo ustalil na omejenih edafsko primernih območjih do prihoda Polinezijcev, katerih požari in krčenje gozdov so povzročili tla z nizko vsebnostjo hranil, na katera se je predhodno prilagodil v svoji domovini. Zdaj je na Novi Zelandiji pogostejši kot v Avstraliji. Najdemo ga po vsej Novi Zelandiji, vendar je še posebej pogost na bolj sušnih vzhodnih obalah Severnega in Južnega otoka ter v Avstraliji v Tasmaniji, Viktoriji in Novem Južnem Walesu.
Ekologija Ekologija požara Mānuka je ena redkih avtohtonih vrst na Novi Zelandiji, ki je prilagojena na ogenj in se nanj lahko odzove z odpiranjem semenskih strokov in razpršitvijo v nedavno motenih tleh.
Regeneracija avtohtonega grma Mānuka lahko hitro kolonizira območja motenih tal in ustvari okolja, kjer se lahko druge avtohtone vrste uspešneje ustalijo. Zaradi tega se mānuka pogosto uporablja v projektih ohranjanja narave na Novi Zelandiji.
Škodljivci in bolezni Odrasli hrošč mānuka (Pyronota festiva) in njegove ličinke se na Novi Zelandiji hranijo z Leptospermum scoparium. Škodljivka Eriococcus orariensis, je žuželka, ki sesa sok in se hrani z L. scoparium.
Opraševalci Med opraševalce, ki obiskujejo Leptospermum scoparium, spadajo Melangyna novaezelandiae, Hylaeus in medonosne čebele.
Nadaljnja evolucija Leptospermum scoparium je v procesu evolucijske diferenciacije zaradi svoje izolacije od drugih članov rodu Leptospermum. Nove študije kažejo na izgubo lignotuberjev med populacijami Leptospermum scoparium, ki so v relativno požarno odpornih območjih Južnega otoka Nove Zelandije, medtem ko avstralske in tasmanske populacije ohranjajo svoje lignotuberje skupaj z močnejšimi manifestacijami serotinije. Avstralske populacije Leptospermum scoparium se kemično razlikujejo od svojih novozelandskih vrstnikov, z bistveno višjimi ravnmi cinteola in monoterpinov. Kemotipske variacije obstajajo tudi med različnimi populacijami znotraj Nove Zelandije, zaradi česar nekateri predlagajo, da se L. scoparium deli na tri podvrste: tiste z visoko vsebnostjo pinenov, visoko vsebnostjo triketona in visoko vsebnostjo seskviterpenov. Vendar pa nove raziskave v zadnjem času kažejo, da variacije med rastlinami daleč presegajo variacije med geografsko izoliranimi lokacijami manuke, vsaj kar zadeva kemijo nektarja.
Imena Ime mānuka izvira iz maorske lingvistike; izvira iz protopolinezijskega *nukanuka ali *nuka, ki se nanaša na Decaspermum fruticosum zaradi podobnih majhnih belih cvetov; je dvojnik prej omenjene kānuke (ki se nanaša ne le na Kunzea ericoides, ampak tudi na Kunzea robusta).
Druga pogosta imena za to vrsto so novozelandski čajevec, metličasti čajevec, samo čajevec, kāhikatoa in mirta mānuka. Kapitan Cook je ime čajevec dodelil, ker so njegovi možje uporabljali liste za pripravo 'čajnega' napitka. Izraz želejev grm se v Avstraliji uporablja tudi za opis podobnega medu iz Leptospermum polygalifolium.
Gojenje Za uporabo v vrtovih so razvili številne sorte, od katerih so naslednje prejele nagrado Kraljevega hortikulturnega društva za vrtne zasluge:
(Skupina Nanum) 'Kiwi' 'Nichollsii Nanum' 'Red Damask' 'Silver Sheen'
Na Novi Zelandiji je na voljo še veliko več sort, vendar rastlina pogosto bolje uspeva pri gojenju v tujini. To je zato, ker jo v domovini napadajo ščitniki, ki izločajo mano, na kateri raste sajasta plesen, ki sčasoma oslabi rastlino. Zaradi tega so bili poskusi, ki so bili komercialno omejeni, križani z razkošnimi novozelandskimi sortami z avstralskimi vrstami Leptospermum, odpornimi proti plesni.
Uporaba
V tradicionalni maorski kulturi se je mānuka uporabljala za najrazličnejše namene, vključno kot gradbeni material, za predmete, kot so glavniki, vesla in palice za kopanje, za gradnjo jezov proti jeguljam, za orožje in za gradnjo palisadnih zidov pā (Citadel). Rastlina se je uporabljala tudi v tradicionalni medicini rongoā, kjer so iz listov pripravljali poparke ali pa so zbirali gumi mānuka.
Les se je pogosto uporabljal za ročaje orodij. Žagovina mānuke daje značilen okus, ko se uporablja za dimljenje mesa in rib. V Avstraliji in Novi Zelandiji jo gojijo za med mānuka, ki ga pridobivajo čebele, ko nabirajo nektar iz njenih cvetov in za farmacevtsko industrijo. Uporablja se tudi za rezbarjenje. Eterično olje, za katero velja veliko zdravilnih lastnosti, se pridobiva z destilacijo s paro njenih listov. Mānuko, kot jo imenuje večina Novozelandcev, so Maori uporabljali v predevropskih časih in jo še vedno uporabljajo. Prevretek listov so pili pri težavah z sečili in kot antipiretik (sredstvo za zniževanje vročine). Para iz listov, prekuhanih v vodi, se je vdihavala pri prehladu. Prevretek so pripravili iz listov in lubja, toplo tekočino pa so vtirali v okorele mišice in boleče sklepe. Pomirjujočo belo gumo, imenovano pai mānuka, so dajali dojenim dojenčkom in jo uporabljali tudi za zdravljenje opeklin in oparin. Žvečenje lubja naj bi imelo sproščujoč učinek in izboljšalo spanec.
Listi mānuke so se uporabljali kot aroma v kraft pivih in tonikih.
Papagaji in paraziti Papagaji kākāriki (Cyanoramphus) uporabljajo liste in lubje mānuke in kānuke, da se znebijo parazitov. Poleg zaužitja snovi jo tudi žvečijo, mešajo z oljem žlez dlake in si jo nanesejo na perje.
Sklici
Zunanje povezave
New Zealand Plant Conservation Network – Leptospermum scoparium var. scoparium A review of Leptospermum scoparium (Myrtaceae) in New Zealand
Kategorija:Rastlinstvo Nove Zelandije Kategorija:Rastlinstvo Avstralije Kategorija:Zdravilne rastline Kategorija:Mirtovke