Ljubo Struna, slovenski filmski producent in čebelar, * 2. marec 1930, Maribor, † 8. avgust 2025, Ljubljana.
Življenje
Rodil se je leta 1930 očetu Alojzu, ki je bil profesor ekonomije in aktiven član novomeškega in mariborskega Sokola, in mami Mariji Valeriji (roj. Ravnik). Imel je starejšega brata Marijana (rojen 1928) in mlajšo sestro Tatjano (rojena 1932).
Druga svetovna vojna
Na začetku druge svetovne vojne, po zasedbi Maribora leta 1941 so celo družino zaprli v taborišče za izseljevanje Slovencev v meljsko vojašnico. Očeta so odpeljali najprej v Brestanico, od tam pa v taborišče Petrinja na Hrvaškem.
Mama je z otroki med začasnim izpustom iz meljskega taborišča z vlakom zbežala iz Maribora. Prišli so do obmejne postaje Laze, kjer so morali izstopiti. Strojevodja jim je skrivaj povedal, naj pustijo prtljago in skočijo na vlak, ko bo zapiskal. Uspelo jim je priti do Ljubljane, ki je že bila pod italijansko okupacijo.
Mama je s hčerko odšla v Kanal ob Soči, Ljubo in brat Marijan pa na Dolenjsko k očetovim sorodnikom. Jeseni 1941 sta se z bratom vrnila v Ljubljano in dobila bivališče v zavodu Marijanišče.
Med vojno se je večkrat vračal na Dolenjsko k sorodnikom po hrano. Leta 1943 je za partizana Mileta Pavlina prenesel pošto v Ljubljano za njegove starše, kljub pogostim osebnim preiskavam na kolodvoru.
Bival je tudi pri sorodnikih v Kanalu, kjer je leta 1944 prišel v stik z Danetom Gaberščkom, komandantom vojske državne varnosti na Primorskem. Ker partizani niso mogli priti v Kanal, ki ga je zasedla nemška vojska, mu je Struna na osvobojeno ozemlje prenašal pošto in novice iz Kanala.
Sprejemne izpite za vpis na gimnazijski program je opravil na gimnaziji v Novem mestu. Z bratom sta obiskovala Prvo državno gimnazijo na Vegovi v Ljubljani.
Po vojni se je družina ponovno združila in vrnila v Maribor.
Po vojni
Aktivno je sodeloval v mariborskem telovadnem in planinskem društvu. Nekaj časa je poučeval telovadbo.
Sodeloval je pri gradnji prve žičnice na Pohorju.
Vojaški rok je začel oktobra 1958 v oficirski šoli v Bileći in zaključil leto pozneje v Petrovcu na Mlavi kot rezervni pehotni vodnik. Civilno vojaško kariero je nadaljeval s činom podporočnika leta 1960, poročnika 1968 in kapetana leta 1973.
Družina
Leta 1970 je spoznal Marijo Mihelič, s katero se je poročil leta 1974. Rodila sta se jima dve hčerki: Ana leta 1975 in Tatjana leta 1977.
Filmska kariera
Filmsko pot je začel v filmskem krožku na Prvi gimnaziji v Mariboru. Bil je predsednik krožka in kinooperater. S 16 mm zvočnim kinoprojektorjem so s krožkom predvajali filme po počitniških domovih in otroških kolonijah. V projekcijski kabini so se na 35 mm projektorju učili predvajati zvočne filme.
Na pripravah jugoslovanskih telovadcev v Ljubljani in na nastopu v Pragi je spoznal ekipo Triglav filma. Filmski ekipi je pomagal prenašati težko filmsko opremo.
Po maturi leta 1949 se je redno zaposlil pri Triglav filmu in se istočasno ob delu vpisal na študij etnologije v Ljubljani, ki ga zaradi preobremenjenosti in vsestranske aktivnosti ni končal.
Leta 1950 je bil soustanovitelj Društva slovenskih filmskih delavcev.
Na filmih je delal kot laborant (kemična obdelava filma), fotograf, asistent kamere, snemalec, organizator, pomočnik direktorja, direktor, koproducent, producent.
Sodeloval je z Avala filmom iz Beograda, Jadran filmom iz Zagreba, Wien filmom z Dunaja ter Bavaria in Arri filmom iz Münchna.
Sodeloval je pri 39 domačih in 35 tujih celovečernih filmih ter 212 dokumentarcih in kratkih filmih.
Skrito snemanje Jožeta Plečnika S snemalcem Miletom De Glerio sta leta 1950 skrivaj posnela Jožeta Plečnika, ki se ni dal snemati. Takole je Struna opisal snemanje:Znano je bilo, da se arhitekt Jože Plečnik ni pustil fotografirati in še manj filmsko posneti. S snemalcem De Glerio sva se dogovorila, da ga bova na skrivaj posnela na pohodu. Vedela sva, da hodi skoraj vsak dan, v jutranjih urah, iz svojega domovanja na Karunovi ulici, v smeri Fakultete za arhitekturo. Najprej sva nekaj dni opazovala ali in kdaj bo mojster šel iz svoje hiše. Nato sem si sposodil tricikel, nanj postavil veliko kartonsko škatlo in naredil odprtino za objektiv kamere. Postavila sva se v bližino Plečnikove hiše. Jaz sem sedel na triciklu, snemalec pa je s kamero ždel skrit v kartonski škatli. Čakala sva ustrezen trenutek in ujela mojstra, ko je odhajal iz hiše. S premikajočim triciklom in kamero sva spremljala njegov pohod mimo Trnovske cerkve do Fakultete za arhitekturo. Posnetke sem prvič videl ob 60 letnici smrti Jožeta Plečnika v Slovenski kinoteki, 13. marca 2017.Omenjene posnetke je De Gleria hranil v svojem osebnem arhivu. Verjetno jih je snemalčeva žena Vida De Gleria predala Arhitekturnemu muzeju, ta pa jih je leta 2010 izročil v hrambo Arhivu RS.
Izbrana filmografija
Produkcijska ekipa Srečno Kekec! (1963) - vodja snemanja Ne joči Peter (1964) - asistent direktorja filma Kekčeve ukane (1968) - direktor filma Ljubezen na odoru (1973) - direktor filma Ko zorijo jagode (1978) - direktor filma Deseti brat (1982) - direktor filma Razseljena oseba (1982) - direktor filma Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983) - direktor filma Eva (1983) - direktor filma Kavarna Astoria (1989) - organizator Direktor fotografije Pokal Zlata lisica (1970) Poslikane panjske končnice (1989) Anton Martin Slomšek - Slovenec za vse čase (1996) Producent Kriza vesti (1966) Čudoviti prah (1975)
Čebelarstvo
S čebelarstvom se je začel ukvarjati leta 1938, v kar ga je vpeljal oče, tudi sam ljubiteljski čebelar.
Po očetovi smrti leta 1978 je nadaljeval z družinsko čebelarsko dejavnostjo. Leta 1983 je čebele iz Maribora preselil na Borovnico in se včlanil v čebelarsko društvo Borovnica, kjer je skozi leta opravljal različne zadolžitve, od tajnika, podpredsednika do predsednika.
Leta 1984 je realiziral šolski film o čebelarstvu v režiji Slavka Hrena. Sodeloval je pri filmu Poslikane panjske končnice (1989, režija Boris Višnovec).
Na 38. Svetovnem kongresu čebelarjev v Ljubljani Apimondia 2003 je bil član organizacijskega odbora. Za svoje delo v organizacijskem odboru kongresa, ki je potekalo med letoma 1998 in 2003, mu je Čebelarska zveza Slovenije podelila Priznanje za zasluge pri razvoju čebelarstva, ves svoj honorar pa je odstopil v korist čebelarskega društva Borovnica, ki je imelo finančne težave pri obnovi šolskega čebelnjaka.
Leta 2008 je iz zdravstvenih razlogov zaključil s čebelarjenjem na Borovnici. Še naprej je skrbel za štiri čebelje družine v ljubljanskih Murglah.
Nagrade
Priznanje za štiridesetletni prispevek k razvoju slovenske kinematografije (Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, 1991) Častno priznanje za prispevek k slovenski filmski kulturi, ob stoletnici slovenskega filma (Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, 2005) Odlikovanje Antona Janše Il. stopnje (2005) Badjurova nagrada za življenjsko delo (2011) Odlikovanje Antona Janše l. stopnje (2018)
Viri Ljubo Struna, Spomini 90-letnika Ljubo Struna | Baza slovenskih filmov
Sklici
Kategorija:Badjurovi nagrajenci Kategorija:Slovenski čebelarji Kategorija:Slovenski filmski producenti