Šajbanidi ali Šibanidi (uzbeško Шайбонийлар, latinizirano Šajbonijlar, perzijsko شیبانیان, latinizirano Shaybânyân, kazaško Шайбанилар, latinizirano Şaibanilar), natančneje Abul-Hajrid-Šibanidi, so bili kulturno perzijska dinastija uzbeškegaSela, Ron (2022). "The "Sultans of the Turks"". In Tasar, Eren; Frank, Allen J; Eden, Jeff (ur.). From the Khan's Oven. Leiden & Boston: BrillPeter B.Golden (2011) Central Asia in World History, str.115 (turško-mongolskega) porekla, ki je vladala Buharskemu kanatu (od 1505 do 1598), Horezmskemu (Hivskemu) kanatu (od 1511 do 1695) in Sibirskemu kanatu (od 1563 do 1598). Njihovo ozemlje je v 15. in 16. stoletju (1428–1599) obsegalo večino današnjega Kazahstana, Uzbekistana in delov Rusije, vključno z Zahodno Sibirijo. Nasledila jih je Džanidska dinastija (1599 do 1785).
Bili so patrilinearni potomci Šibana, petega Džočijevega sina in Džingiskanovega vnuka. Do sredine 14. stoletja so priznavali oblast potomcev Šibanovih bratov Batu kana in Orda kana, kot je bil Uzbeg kan. Šajbanidi so prvotno vodili Sivo hordo jugovzhodno od Urala, po Uzbekih imenovano tudi Uzbeška horda. Leta 1282 spreobrnili v islam. Na vrhuncu moči je kanat vključeval dele današnjega Afganistana in druge dele Srednje Azije.
Ko sta Batujeva in Ordova rodbina med velikimi državljanskimi vojnami v 14. stoletju izumrli, so se Šajbanidi pod vodstvom Abulhajr kana razglasili za edine legitimne naslednike Džočija in zahtevali celoten njegov ogromen ulus, ki je vključeval dele Sibirije in Kazahstana. Njihovi tekmeci so bili dinastija Tukaj-Timuridov, ki so trdili, da izvirajo od Džočijevega trinajstega sina s konkubino. Po več desetletjih sporov so Tukaj-Timuridi prevzeli oblast nad Veliko hordo in njenimi naslednicami v Evropi, in sicer nad Kazanskim, Astrahanskim in Krimskim kanatom.
Zgodovina Pod Abulhajr kanom, ki je vodil Šajbanide od leta 1428 do 1468, je dinastija začela združevati razdrobljena uzbeška plemena, najprej na območju okoli Tjumena in reke Ture in nato na jug v Transoksanijo in Buharo. Njegov vnuk Mohamed Šajbani (vladal 1500–1510), ki je dal dinastiji svoje ime, je osvojil Samarkand, Herat, Balh in Buharo, prekinil oblast Timuridov in ustanovil kratkotrajno Šajbanidno cesarstvo. Po njegovi smrti, ki jo je povzročil Ismail I., prvi šah safavidskega Irana, so mu zaporedoma sledili stric, bratranec in brat. Bratovi potomci so vladali Buharskemu kanatu od leta 1505 do 1598 in Hivskemu kanatu od leta 1511 do 1695.
Druga država, ki so ji vladali Šajbanidi, je bil Sibirski kanat. Sibirski prestol so zasedli leta 1563. Zadnjega sibirskega kana Kučuma so leta 1598 odstavili Rusi. Pobegnil je v Buharo, njegove sinove in vnuke pa je car ukazal odpeljati v Moskvo, kjer so sčasoma prevzeli priimek Sibirski.
Kultura Kan Mohamed Šajbani in njegovi nasledniki so začeli program prevajanja perzijske literature v čagatajsko turščino. Glavni jezik v kanatu je kljub temu ostala perzijščina.
Denar Timuridski vladar Šahruh Mirza je v začetku 15. stoletja razvil denarno enoto tanka-i šahruhi, ki je postala osnova za šajbanidske srebrnike. Široka in tanka različica šajbanidskih srebrnikov, ustvarjena pod poznimi timuridskimi guvernerji, je v 16. stoletju postala priljubljena po vsej osrednji Aziji, Perziji in severozahodni Indiji. Večina teh kovancev je imela premer med 1,1 in 1,2 palca, vsi pa najmanj 1 palec. Mnogo kovancev Abdulaha II. ima na najširši točki premer skoraj 1,4 palca, vendar so zato ustrezno tanjši.
Arhitektura Ko so si Šajbanidi zadali cilj, da bodo Buharo spremenili v kulturno in arhitekturno prestolnico svoje dinastije, so se začeli obsežni gradbeni podvigi za preoblikovanje mesta. Velika buharska mošeja Kalan, ki je bila zgrajena leta 1121, je bila pod Šajbanidi v začetku 16. stoletja v celoti obnovljena z dodatkom kamnitih stebrov, lokov in 288 obokov. Mošeja je bila del verskega kompleksa, v katerem so bile tudi palača s petimi kupolami in mošeje.
thumb|levo|Medresa Miri Arab, zgrajena leta 1536 pod Ubajdulahom Kanom
Leta 1530 je bila pod vladavino Ubajdulaha Kana kompleksu dodana medresa Mir Arab v čast šejku Miru Arabu. Medresa Mir Arab je stala nasproti mošeje Kalan. Njeno osrednje dvorišče so obdajale učilnice v dveh nadstropjih. Notranjost večjega dela kompleksa je bila okrašena z izrezljanimi mavčnimi stropi in pisanimi ploščicami. Večina ploščic in stenskih napisov se ni ohranila.
V drugi polovici 16. stoletja sta bili v Buhari zgrajena glavna ulica v smeri sever-jug in prehod v smeri vzhod-zahod. V letih med 1562 in 1587 je ob glavni mestni ulici obstajala tržnica Čarsu s tremi pokritimi tržnicami: Kupolo zlatarjev, Kupolo prodajalcev klobukov in Kupolo menjalcev denarja. Tržnice, poimenovane po kupolah, so bile oddaljene manj kot 500 m druga od druge. Okoli teh pokritih tržnic so bili karavanseraji in velike medrese, ki so sprejele na stotine obiskovalcev in študentov. Vse to je kot celota ustvarilo živahno okolje, ki je podpiralo trgovino z obilico blaga.
thumb|Medresa Modarihan, zgrajena leta 1567
Konec 16. stoletja je kan Abdulah bin Iskander zgradil dve veliki zgradbi, medreso Mohair han in medreso Abdulaha II., skupaj imenovani medresa Koš. Odari Kanova mederesa je bila zgrajena leta 1567 kot poklon materi Abdulaha II. Abdulah II. je nato med letoma 1588 in 1590 v svojo čast zgradil še medreso Abdulaha II. Okrasje medrese Abdulaha Kana tvorijo kompleksni vzorci glaziranih ploščic z geometrijskimi zvezdami in obrobami. V medresi je tudi več napisov s kanovim imenom. Napisi so napisani v arabski kaligrafski pisavi z dolgimi navpičnimi črtami. Velika medresa je bila zgrajena kot teološka šola.
Drug najpomembnejši spomenik, ki ga je zgradil Abdulah Kan, so bile Sarafanske terme. V Sarafanskih termah so bili okoli osrednje osmerokotne zgradbe na vseh straneh večnamenski prostori, ki so omogočali vrsto dejavnosti, od preproste sprostitve do poslovnih srečanj, pogovorov in iger. Moški in ženski del term sta imela različno zasnovo. Moški del je bil bogato okrašen in imel ločene prostore za bogoslužje, ženski del pa je bil skromnejši in ni imel ločenih kabin.
Šajbanidski kani Buharskega kanata Šajbanidski kani Buharskega kanata so bili potomci Šibana, petega sina Džočija, ki je vladal v zahodni Sibiriji. Kasneje je velika skupina njegovih potomcev v Transoksaniji po svojem slavnem Uzbeg kanu sprejela ime Uzbek. Frakcija, ki je ostala v Sibiriji, je ustvarila Sibirski kanat in obstajala do 16. stoletja.
Titularno ime Osebno ime Vladenja Kan Abul-Hajr Kan ibn Davlat Šejk ibn Ibrahim Kan 1428 – 1468 Kan Šejk hajder Šah Budag Kan ibn Abul-Hajr Kan 1468 Kan Abul-Fath Mohamed Šajabak Kan ibn Šah Budag Kan ibn Abul-Hajr Kan 1500 – 1510 Kan Kočkundžu Mohamed bin Abul-Hajr Kan 1512 – 1531 Kan Muzafar-al-Din Abu Said bin Kočkundžu 1531 – 1534 Kan Abul Gazi Ubajdulah bin Mahmud bin Šah Budag 1534 – 1539 Kan Abdulah bin Kočkundžu 1539 – 1540 Kan Abdal-Latif bin Kočkundžu 1540 – 1552 Kan Navruz Ahmed bin Sundžuk bin Abul-Hajr Kan 1552 – 1556 Kan Pir Mohamed Kan bin Džanibeg 1556 – 1561 Kan Iskander bin Džanibeg 1561 – 1583 Kan Buzurg kan Abdulah Kan Uzbek Abdulah Kan bin Iskander 1583 – 1598 Kan Abdul-Momin bin Abdulah Kan 1598 Kan Pir Mohamed Kan bin Sulejman Kan bin Džanibeg 1598 – 1599 Za Šajbanidi je na oblast v Buharskem kanatu prišla Džanidska dinastija, znana tudi kot Tokaj-Timuridska ali Astrahanska dinastija potomcev astrahanskih kanov.
Sklici
Viri
Vasily Bartold (1964) The Shaybanids. Collected Works, vol. 2, part 2. Moskva, 1964.
Bosworth, C.E. (1996) The new Islamic dynasties: a chronological and genealogical manual Columbia University Press, New York, str. 288–289,
Soucek, Svatopluk (2000) A History of Inner Asia Cambridge University Press, Cambridge, pp. 149–157, Erkinov A. “The Poetry of the Nomads and Shaybani Rulers of Transition to a Settled Society”. In: Central Asia on Display: Proceedings of the VII. Conference of the European Society for Central Asian Studies (27–30 September 2000). G.Rasuly-Paleczek, J. Katsching (eds). Vienna, 2005. str. 145-150.
Kategorija:Šajbanidi Kategorija:Vladarske rodbine Kategorija:Buharski kanat