Sicanje, bocanje ali bockanje je tradicionalna oblika tetoviranja, razširjena predvsem med katoliškim prebivalstvom na območju Bosne in Hercegovine ter deloma na Hrvaškem, zlasti v Dalmaciji. Običaj je vključeval tetoviranje deklet in fantov z značilnimi simboli, največkrat na rokah, dlaneh, prsih in čelu, ter je imel verski, identitetni in zaščitni pomen. Tetovaže so bile izdelane z ročno tehniko, brez uporabe sodobnih naprav, običajno v otroštvu ali zgodnji mladosti.

Zgodovina Že v 1. stoletju pr. n. št. je grški zgodovinar Strabon pisal o tetoviranju med prebivalci tega območja, zlasti med Iliri in Tračani, ter o drugih njihovih običajih. Podobna praksa je bila prisotna tudi med Albanci ter med ženskami Vlahinjami iz Grčije, Makedonije in Hercegovine.

Arheolog Ćiro Truhelka je konec 19. stoletja raziskoval tovrstne tetovaže in bil med prvimi, ki je o njih pisal ter jih tudi likovno dokumentiral. Leta 1894 je zdravnik Leopold Glück, delujoč v Bosni, na Dunaju objavil članek z naslovom Die Tätowirung der Haut bei den Katholiken Bosniens und der Herzegowina (Tetoviranje kože pri katolikih v Bosni in Hercegovini), v katerem je podrobno opisal tetovaže, opažene med lokalnim prebivalstvom.

Raziskovalci domnevajo, da praksa tetoviranja na Balkanu sega v čas pred slovanskimi selitvami in celo pred pojav krščanstva, v obdobje starobalkanskih ljudstev.

Geografska razširjenost Sicanje je bilo razširjeno v skoraj vseh regijah Bosne in Hercegovine, kjer je živelo katoliško, večinoma hrvaško prebivalstvo. Izjeme so bila območja okoli Banje Luke, Dervente ter deli južne Hercegovine.

Na Hrvaškem je bil običaj dokumentiran v posameznih vaseh šibeniškega zaledja (Muć, Kijevo, Unešić, Klis), v okolici Šibenika, v južni Dalmaciji ob meji z Bosno in Hercegovino (Ston, Metković) ter v slavonski vasi v občini Osijek.

Razlage običaja O izvoru in pomenu tradicionalnega tetoviranja med Hrvati v Bosni in Hercegovini obstaja več razlag. Etnolog Mario Petrić jih je razvrstil v naslednje skupine: kot znak krščanstva, kot izraz katoliške identitete, kot okras, kot sredstvo preprečevanja spreobrnitve v islam, kot način prepoznavanja otrok, ki so bili prisilno mobilizirani ali odpeljani od doma, kot dokaz telesne vzdržljivosti oziroma prenašanja bolečine.

Motivi

Najpogostejši motivi pri sicanju so bili križ (križ), zapestnica (narukvica), ograja (ograda) ter veje ali vejice (grančica). Križi so se pojavljali v številnih različicah, pogosto dopolnjeni z majhnimi vejicam podobnimi črtami, imenovanimi grančica ali jelica .

Poleg krščanskih so bili prisotni tudi nekrščanski oziroma poganski simboli, zlasti krožni motivi, ki se povezujejo s tradicionalnimi krožnimi plesi (kolo). Poganski in krščanski simboli so se pogosto prepletali; starejši motivi izvirajo iz naravnih in družinskih verovanj, kasneje pa so dobili krščansko razlago.

Zaton in sodobni odmevi

Običaj tetoviranja mladih deklet in fantov je po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji postopoma izginil, predvsem po ustanovitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije. Tradicionalno izvedene tetovaže so danes večinoma vidne le še pri starejših ženskah.

V sodobnem času se v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem pojavlja vse večje zanimanje za tradicionalne motive, ki jih sodobni tetovatorji ponovno uporabljajo z modernimi tehnikami tetoviranja. Leta 2013 je bil na hrvaškem televizijskem kanalu HRT 3 predvajan dokumentarni film Sicanje, bocanje, tetoviranje.

Leta 2011 je revija Vice objavila članek z naslovom The Croatian Tattooed Grandma Cult, ki obravnava ta pojav. Prav tako je Vice Srbija objavil prispevek in kratki dokumentarni film Tetovirane bake, v katerem so predstavljeni pogovori z bosansko-hrvaškimi ženskami o njihovih tetovažah.

Med sodobnimi tetovatorji, ki se ukvarjajo z reinterpretacijo tradicionalnih motivov sicanja, je tudi francoska tetovatorka Melisa Pizović, ki uporablja elemente tradicionalnega hrvaškega in bosansko-hercegovskega tetoviranja pri sodobnem delu.

Sklici

Kategorija:Tetoviranje Kategorija:Hrvaška kultura Kategorija:Kultura Bosne in Hercegovine