Za živalstvo Indonezije je značilna visoka stopnja biotske raznovrstnosti in endemičnosti zaradi njene razširjenosti na obsežnem tropskem arhipelagu. Indonezija se deli na dve ekološki regiji; zahodno Indonezijo, na katero bolj vpliva azijska favna, in vzhodno, na katero bolj vplivajo avstralske vrste.

Wallaceova linija, okoli katere leži prehodno območje Wallacea, domnevno deli obe regiji. Obstaja raznolika paleta ekosistemov, vključno s plažami, peščenimi sipinami, estuariji, mangrovami, koralnimi grebeni, morskimi travniki, obalnimi blatnimi ravninami, plimskimi ravninami, algami in majhnimi otoškimi ekosistemi.

Okoljska vprašanja zaradi hitrega procesa industrializacije Indonezije in visoke rasti prebivalstva so privedla do manjše prioritete ohranjanja ekosistemov. Težave vključujejo nezakonito sečnjo, ki ima za posledico krčenje gozdov, ter visoko stopnjo urbanizacije, onesnaženost zraka, ravnanje s smetmi in storitve odplak, ki prav tako prispevajo k propadanju gozdov. Razširjeno krčenje gozdov in drugo uničevanje okolja v Indoneziji so akademiki pogosto opisali kot ekocid.

Izvor indonezijske favne Izvor favne v Indoneziji so določili geografski in geološki dogodki na azijski kopenski masi in avstralazijski kopenski masi (danes Avstralija).

V 19. stoletju je Alfred Russel Wallace predlagal idejo o Wallaceovi liniji, namišljeni liniji, ki sledi globokomorskem prelivu in deli Indonezijsko otočje na dve regiji, celinsko azijsko zoogeografsko regijo (Sundaland) in zoogeografsko regijo pod vplivom Avstralije (Wallacea). Linija poteka med Borneom in Sulavezijem ter med Balijem in Lombokom. Čeprav je razdalja od Balija do Lomboka relativno kratka, le 35 kilometrov, linija vpliva na porazdelitev favne. Na primer, skupina ptic ne bi prečkala niti najmanjših odsekov odprte vode.

Sundaland

Sundaland vključuje Sumatro, Javo, Borneo in manjše okoliške otoke, katerih favna ima podobne značilnosti kot favna celinske Azije. Med ledeno dobo je nižja gladina morja povezovala azijsko celino z zahodnim Indonezijskim otočjem. To je omogočilo živalim z azijske celine, da so se po suhem preselile v Sundaland.

Sesalci

V Sundalandu živi 381 vrst sesalcev, od katerih jih je 173 endemičnih za to regijo. Tri vrste orangutanov, bornejski orangutan (Pongo pygmaeus), sumatranski orangutan (P. abelii) in tapanulijski orangutan (P. tapanuliensis), so navedene na rdečih seznamih IUCN.

Plazilci in dvoživke Ocenjuje se, da v Sundalandu živi 449 vrst iz 125 rodov plazilcev.

Ribe V rekah, jezerih in močvirjih Sundalanda živi približno 1000 vrst rib. Na Borneu živi približno 430 vrst, od katerih jih je 164 endemičnih. Na Sumatri je 270 vrst, od katerih jih je 42 endemičnih.

Wallacea

Wallacea predstavlja biogeografsko prehodno območje med Sundalandom na zahodu in avstralazijsko cono na vzhodu. Zaradi globokomorskih prelivov na svojih mejah ni bila neposredno povezana z nobeno od regij, zato jo je bilo mogoče kolonizirati le s prekomernim razprševanjem. To območje obsega približno 338.494 km2 kopenske površine, razdeljene na več majhnih otokov.

Zaradi svoje posebne in raznolike geografije ta regija vsebuje številne endemične in edinstvene vrste rastlinstva in živalstva ter je bila razdeljena na številne različne ekoregije; gorska in nižinska območja Sulavezija, Severnega Moluka, Buruja in Serama na Malukih, Male Sundske otoke (kjer je Sumba samostojna ekoregija), Timor in otoki v Bandskem morju.

Sesalci

V Wallacei živi skupno 223 avtohtonih vrst sesalcev, vključno s 124 vrstami netopirjev; 126 sesalcev je endemičnih za to regijo.

Ptice Maleo (Macrocephalon maleo) se v celoti pojavlja znotraj Wallacee.

Plazilci in dvoživke

Z 222 vrstami, od katerih je 99 endemičnih, ima Wallacea veliko raznolikost plazilcev. Med njimi je 118 vrst kuščarjev, od katerih je 60 endemičnih; 98 vrst kač, v Wallacei se pojavlja 58 avtohtonih vrst dvoživk, od katerih je 32 endemičnih.

Sladkovodne ribe V rekah in jezerih Wallacee je zabeleženih približno 310 vrst rib, od tega je 75 vrst endemičnih. Čeprav je o ribah Moluških otokov in Malih Sundskih otokov še vedno malo znanega, je 6 vrst zabeleženih kot endemičnih. Na Sulaveziju je znanih 69 vrst, od tega 53 endemičnih. Jezera Malili v Južnem Sulaveziju s svojim kompleksom globokih jezer, brzic in rek imajo vsaj 15 endemičnih rib iz družine telmatherinidov, od katerih dve predstavljata endemične rodove, tri endemične vrste Oryzia, dva endemična polkljunaša Hemiramphidae in sedem endemičnih glavočev.

Nevretenčarji V Wallacei je zabeleženih približno 82 vrst ptičjekrilih metuljev (Ornithoptera), od tega 44 endemičnih.

Zahodna Nova Gvineja Favna te regije obsega ogromno raznolikost sesalcev, plazilcev, ptic, rib, nevretenčarjev in dvoživk, od katerih je veliko vrst avstralazijskega izvora. Ekoregije so: gore polotoka Bird's Head v Zahodni Papui, nižine Zahodne Papue in Papue, otoki Biak, otok Yapen, nižine severne obale Nove Gvineje, gorske verige za severno obalo, srednje in visoke nadmorske višine višavja Nove Gvineje, nižine in močvirja južne obale ter končno območja mangrovskih močvirij, raztresenih po obali.

Varstvo narave

45 % Indonezije je nenaseljenih in prekritih s tropskimi gozdovi, vendar sta visoka rast prebivalstva in industrializacija vplivali na obstoj favne v Indoneziji. Trgovina z divjimi živalmi je imela škodljiv vpliv na indonezijsko favno, vključno z nosorogi, orangutani, tigri, sloni in nekaterimi vrstami dvoživk.

Do 95 % živali, ki se prodajajo na tržnicah, je vzetih neposredno iz divjine in ne iz živali za vzrejo v ujetništvu; več kot 20 % živali pa je poginilo med prevozom. Svetovna zveza za varstvo narave je leta 2003 navedla kot ogrožene 147 sesalcev, 114 ptic, 91 rib in dve vrsti nevretenčarjev.

Nekateri habitati so zaščiteni od začetka 20. stoletja, najprej po nizozemskem kolonialnem pravu.Ramsar Sites Database , retrieved 4 December 2009 Prvi indonezijski narodni parki so bili ustanovljeni leta 1980,Indonesian Ministry of Forestry , retrieved 8 January 2010 leta 2009 pa je bilo razglašenih 50 narodnih parkov.Indonesian Ministry of Forestry , retrieved 8 January 2010

Ogroženi primati V indonezijskih gozdovih najdemo približno 40 primatov od 200 vrst primatov na svetu. Štirje indonezijski primati so bili uvrščeni med 25 najbolj ogroženih primatov na svetu; To so sumatranski orangutan (Pongo abelii), nartničar z otoka Siau (Tarsius tumpara), javanski počasni lori (Nycticebus javanicus) in langur Simias concolor.

Izumrle živali Populacije balijskih in javanskih tigrov so bile iztrebljene med 1950-imi in 1970-imi leti.

Sklici

Zunanje povezave s Seacology Indonesia Projects Seacology Assem J. van den, J. Bonne-Webster, (1964), New Guinea Culicidae, A synopsis of vectors, pests and common species, Zoologische Bijdragen, Vol. 6 P. 1-136 PDF Bruijning C.F.A. (1947), An account of the Blattidae (Orthoptera) from Celebes, the Moluccas, and new Guinea, Zoologische Mededelingen, Vol. 27 P. 205-252 PDF Fr. Chrysanthus (1971), Further notes on the spiders of New Guinea I (Argyopidae), Zoologische Verhandelingen, Vol. 113 P. 1-113 PDF Chrysanthus Fr. (1975), Further notes on the Spiders of new Guinea II (Araneae, Tetragnathidae, Theridiidae), Zoologische Verhandelingen, Vol. 140 P. 1-50 PDF Diakonoff A. (1983) Tortricidae From Atjeh, Northern Sumatra (Lepidoptera), Zoologische Verhandelingen, Vol. 204 p. 1–129 PDF Humes A.G. (1990) Synopsis of lichomolgid copepods (Poecilostomatoida) associated with soft corals (Alcyonacea) in the tropical Indo-Pacific, Zoologische Verhandelingen, Vol. 266 p. 1–201 PDF

Massin C. (1999) Reef-dwelling Holothuroidea (Echinodermata) of the Spermonde Archipelago (South-West Sulawesi, Indonesia), Zoologische Verhandelingen Vol. 329 p. 1–144 PDF Renema W. (2003) Larger foraminifera on reefs around Bali (Indonesia), Zoologische Verhandelingen, Vol. 345 p. 337–366 PDF Renema W., B.W. Hoeksema, J.E. van Hinte (2001) Larger benthic foraminifera and their distribution patterns on the Spermonde shelf, South Sulawesi, Zoologische Verhandelingen, Vol. 334 p. 115–149 PDF Ris F. (1927) Odonaten von Sumatra, gesammelt von Edward Jacobson, Zoologische Mededelingen, Vol. 10 p. 1–49 PDF Tol J. van (1987) The Odonata of Sulawesi and Adjacent Islands. Parts 1 and 2, Zoologische Mededelingen, Vol. 61 p. 155–176 PDF Troelstra S.R., H.M. Jonkers, S. de Rijk (1996) Larger Foraminifera from the Spermonde Archipelago (Sulawesi, Indonesia) Scripta Geologica, Vol. 113 p. 93–120 PDF Vervoort W. (1995), Bibliography of Leptolida (non-Siphonophoran Hydrozoa, Cnidaria). Works published after 1910', Zoologische Verhandelingen, Vol. 301 P. 1-432 PDF

Kategorija:Geografija Indonezije