Sundaland (imenovan tudi Sundaica ali Sundska regija) je biogeografska regija jugovzhodne Azije, ki ustreza večji kopenski masi, ki je bila izpostavljena v zadnjih 2,6 milijona letih v obdobjih, ko je bila morska gladina nižja. Vključuje Bali, Borneo, Javo in Sumatro v Indoneziji ter njihove okoliške majhne otoke, pa tudi Malajski polotok na celinski jugovzhodni Aziji.
Obseg Območje Sundalanda obsega Sundsko celinsko polico, tektonsko stabilen podaljšek kontinentalne police jugovzhodne Azije, ki je bila izpostavljena med ledeniškimi obdobji zadnjih 2 milijona let.
Obseg Sundske police je približno enak 120-metrski izobati. Poleg Malajskega polotoka in otokov Borneo, Java in Sumatra vključuje tudi Javansko morje, Tajski zaliv in dele Južnokitajskega morja. Skupna površina Sundalanda je približno 1.800.000 km2. Površina izpostavljenega kopnega v Sundalandu je v zadnjih 2 milijonih let precej nihala; sodobna površina kopnega je približno polovica njenega največjega obsega.
Zahodne in južne meje Sundalanda jasno označujejo globlje vode Sundskega jarka – enega najglobljih na svetu – in Indijski ocean. Vzhodna meja Sundalanda je Wallaceova linija, ki jo je Alfred Russel Wallace opredelil kot vzhodno mejo območja razširjenosti azijske favne kopenskih sesalcev in s tem mejo indomalajskega in avstralazijskega kraljestva. Otoki vzhodno od Wallaceove linije so znani kot Wallacea, ločena biogeografska regija, ki velja za del Avstralazije. Wallaceova linija ustreza globokomorskemu kanalu, ki ga nikoli niso prečkali nobeni kopenski mostovi. Severno mejo Sundalanda je težje opredeliti v batimetričnem smislu; fitogeografski prehod na približno 9° severne širine velja za severno mejo.
Večji deli Sundalanda so bili nazadnje izpostavljeni v zadnjem ledeniškem obdobju pred približno 110.000 do 12.000 leti. Ko se je morska gladina znižala za 30–40 metrov ali več, so kopenski mostovi povezali otoke Borneo, Javo in Sumatro z Malajskim polotokom in celinsko Azijo. Ker je bila gladina morja v večjem delu zadnjih 800.000 let 30 metrov ali več nižja, je bil trenutni status Bornea, Jave in Sumatre kot otokov v pleistocenu relativno redek pojav. Nasprotno pa je bila gladina morja v poznem pliocenu višja, izpostavljeno območje Sundalanda pa je bilo manjše od tistega, kar opažamo danes. Sundaland je bil delno potopljen od približno 18.000 let nazaj do približno 5000 pr. n. št. Med zadnjim ledeniškim maksimumom se je gladina morja znižala za približno 120 metrov in celotna polica Sunda je bila izpostavljena.
Sodobno podnebje
Celoten Sundaland leži v tropih; ekvator poteka skozi osrednjo Sumatro in Borneo. Tako kot drugod v tropih so padavine, ne pa temperatura, glavni dejavnik regionalnih razlik. Večina Sundalanda je razvrščena kot perhumidna ali zimzelena, z več kot 2000 milimetri dežja letno; padavine presegajo evapotranspiracijo skozi vse leto in ni predvidljivih sušnih sezon kot drugod v jugovzhodni Aziji.
Topla in plitva morja Sundalandske police (s povprečno 28 °C ali več) so del indo-pacifiškega toplega bazena/zahodnopacifiškega toplega bazena in pomemben dejavnik Hadleyjeve cirkulacije in El Niño-južnega nihanja (ENSO), zlasti januarja, ko je glavni vir toplote za ozračje. ENSO ima tudi velik vpliv na podnebje Sundalanda; močni pozitivni dogodki ENSO povzročajo suše po vsem Sundalandu in tropski Aziji.
Sodobna ekologija Visoka količina padavin podpira zimzelene gozdove z zaprtimi krošnjami po vseh otokih Sundalanda, ki z naraščajočo zemljepisno širino prehajajo v listopadni gozd in savanski gozd. Preostali primarni (neposekani) nižinski gozd je znan po velikanskih dipterokarpih in orangutanih; po sečnji se struktura gozda in sestava združbe spremenita, tako da prevladujejo drevesa in grmičevje, ki ne prenašajo sence. Dipterokarpi so značilni po dogodkih plodenja dreves, kjer je plodenje dreves sinhronizirano v nepredvidljivih intervalih, kar povzroči nasičenost plenilcev. Gozdovi na višjih nadmorskih višinah so krajši in v njih prevladujejo drevesa iz družine hrastov. Botaniki pogosto vključujejo Sundaland, sosednje Filipine, Wallaceo in Novo Gvinejo v eno samo floristično provinco Malezija, na podlagi podobnosti v njihovi flori, ki je pretežno azijskega izvora.
Med zadnjim ledeniškim obdobjem je bila gladina morja nižja in celoten Sundaland je bil podaljšek azijske celine. Posledično so sodobni otoki Sundaland dom številnim azijskim sesalcem, vključno s sloni, opicami, človeku podobnimi ... Poplave v Sundalandu so ločile vrste, ki so si nekoč delile isto okolje. En primer je Polydactylus macrophthalmus(Bleeker 1858), ki je nekoč uspeval v rečnem sistemu, ki se danes imenuje Severna reka Sunda ali reka Molengraaff.Maps of Pleistocene sea levels in Southeast Asia: Shorelines, river systems and time durations Ribo danes najdemo v reki Kapuas na otoku Borneo ter v rekah Musi in Batanghari na Sumatri. Selektivni pritisk (ki je v nekaterih primerih povzročil izumrtje) je na vsakem od otokov Sundalanda deloval drugače, posledično pa je na vsakem otoku drugačna združba sesalcev. Vendar pa trenutna združba vrst na vsakem otoku ni zgolj podmnožica univerzalne favne Sundalanda ali azijske favne, saj vrste, ki so pred poplavami naseljevale Sundaland, niso imele vseh območij razširjenosti, ki bi zajemala celotno območje Sundalanda. Površina otoka in število kopenskih vrst sesalcev sta povezana, pri čemer imajo največja otoka Sundalanda (Borneo in Sumatra) največjo raznolikost.
Ekoregije Tropski in subtropski vlažni širokolistni gozdovi
Deževni gozdovi vzhodne Jave in Balija]] (Java, Bali) Gorski deževni gozdovi vzhodne Jave in Balija Gorski deževni gozdovi zahodne Jave Deževni gozdovi zahodne Jave Nizki deževni gozdovi Bornea (Borneo) Gorski deževni gozdovi Bornea Šotno-močvirni gozdovi Bornea Deževni gozdovi otokov Mentawai (Otoki Mentavai) Polotoški malezijski gorski deževni gozdovi (Malajski polotok) Polotoški malezijski šotno-močvirni gozdovi Polotoški malezijski deževni gozdovi (otoki Anambas, Malajski polotok) Sladkovodni močvirni gozdovi jugozahodnega Bornea Sumatranski sladkovodni močvirni gozdovi (Sumatra) Sumatranski nižinski deževni gozdovi (Sumatra, Nias, Otok Bangka) Sumatranski gorski deževni gozdovi Sumatranski šotni močvirni gozdovi Vresovski gozdovi Sundalanda (Indonezija)
Tropski in subtropski iglasti gozdovi Sumatranski tropski borovi gozdovi Gorska travišča in grmičevje Gorski alpski travniki Kinabalu (Borneo) Mangrove Mangrove na Sundski polici (Borneo, Sumatra, Otoki Riau)
Zgodovina Zgodnje raziskave Ime »Sunda« sega v antiko in se pojavlja v Ptolemajevi Geografiji, napisani okoli leta 150 n. št. V publikaciji iz leta 1852 je angleški navigator earl George Windsor predstavil idejo o »Veliki azijski obali«, ki je deloma temeljila na skupnih značilnostih sesalcev, ki jih najdemo na Javi, Borneu in Sumatri.
Raziskovalci in znanstveniki so začeli meriti in kartirati morja jugovzhodne Azije v 1870-ih, predvsem z uporabo globinskega sondiranja. Leta 1921 je nizozemski geolog Gustaaf Molengraaff postavil hipotezo, da skoraj enakomerne globine morja na šelfu kažejo na starodavno peneplen, ki je bila posledica ponavljajočih se poplav, ko so se ledene kape topile, pri čemer je peneplen z vsako naslednjo poplavo postajal popolnejši. Molengraaff je identificiral tudi starodavne, zdaj potopljene drenažne sisteme, ki so območje izsuševali v obdobjih nižje morske gladine.
Ime Sundaland za polotok je prvi predlagal Reinout Willem van Bemmelen v svoji Geografiji Indonezije leta 1949 na podlagi svojih raziskav med drugo svetovno vojno. Starodavne drenažne sisteme, ki jih je opisal Molengraaff, je leta 1980 preveril in kartiral Tjia, podrobneje pa sta jih opisala Emmel in Curray leta 1982, skupaj z rečnimi deltami, poplavnimi ravnicami in zalednimi močvirji.The physical geography of Southeast Asia by Avijit Gupta, 2005, , page 403
Tipi podatkov Podnebje in ekologija Sundalanda v celotnem kvartarju sta bila raziskana z analizo foraminiferl δ18O in cvetnega prahu iz jeder, izvrtanih v oceansko dno, δ18O v speleotemih iz jam ter δ13C in δ15N v netopirjevem gvanu iz jam, pa tudi z modeli razširjenosti vrst, filogenetsko analizo ter analizo strukture združb in vrstnega bogastva.
Podnebje Perhumidno podnebje obstaja v Sundalandu že od zgodnjega miocena; čeprav obstajajo dokazi o več obdobjih sušnejših razmer, je perhumidno jedro vztrajalo tudi na Borneu. Prisotnost fosilnih koralnih grebenov iz poznega miocena in zgodnjega pliocena kaže, da se je sezonskost v nekaterih delih Sundalanda v teh obdobjih povečala, ko je indijski monsun postajal intenzivnejši. Palinološki dokazi iz Sumatre kažejo, da so bile temperature v poznem pleistocenu nižje; povprečne letne temperature na visokih legah so bile morda do 5 °C nižje od sedanjih.
Najnovejše raziskave se strinjajo, da so bile temperature indo-pacifiške morske površine med zadnjim ledeniškim maksimumom največ 2–3 °C nižje. Sneg je bil najden veliko nižje kot danes (približno 1000 metrov nižje) in obstajajo dokazi, da so ledeniki na Borneu in Sumatri obstajali približno 10.000 let pred sedanjostjo. Vendar pa se razprava o tem, kako so se padavinski režimi spreminjali skozi kvartar, nadaljuje. Nekateri avtorji trdijo, da se je količina padavin zmanjševala s površino oceana, ki je bila na voljo za izhlapevanje, saj se je gladina morja zniževala zaradi širjenja ledene plošče. Drugi menijo, da so bile spremembe v padavinah minimalne in da povečanje površine kopnega na polici Sunda samo (zaradi znižane gladine morja) ni dovolj za zmanjšanje padavin v regiji.
Ena od možnih razlag za pomanjkanje soglasja o hidroloških spremembah v celotnem kvartarju je, da je bila med zadnjim ledeniškim maksimumom po vsej Indoneziji precejšnja heterogenost podnebja. Druga možnost je, da so fizikalni in kemični procesi, ki so podlaga za metodo sklepanja o padavinah iz zapisov δ18O, v preteklosti morda delovali drugače. Nekateri avtorji, ki delajo predvsem z zapisi o cvetnem prahu, so opozorili tudi na težave pri uporabi zapisov o vegetaciji za odkrivanje sprememb v padavinski ureditvi v tako vlažnem okolju, saj voda ni omejujoč dejavnik pri sestavljanju združb.
Ekologija Sundaland, zlasti Borneo, je bil od zgodnjega miocena evolucijsko žarišče biotske raznovrstnosti zaradi ponavljajočih se imigracijskih in preselitvenih dogodkov. Sodobni otoki Borneo, Java in Sumatra so služili kot zatočišče za floro in favno Sundalanda v več ledeniških obdobjih v zadnjem milijonu let in imajo isto vlogo še danes.
Teorija savanskega koridorja Dipterokarpna drevesa, značilna za sodobni tropski deževni gozd jugovzhodne Azije, so bila v Sundalandu prisotna že pred zadnjim ledeniškim maksimumom. Obstajajo tudi dokazi o savanskem rastlinju, zlasti na zdaj potopljenih območjih Sundalanda, skozi celotno zadnjo ledeniško dobo. Vendar se raziskovalci ne strinjajo glede prostorskega obsega savane, ki je bila prisotna v Sundalandu. O vegetaciji Sundalanda, zlasti v zadnjem ledeniškem obdobju, obstajata dve nasprotujoči si teoriji: (1) da je obstajal neprekinjen savanski koridor, ki je povezoval sodobno celinsko Azijo z otokoma Java in Borneo, in (2) da je v vegetaciji Sundalanda prevladoval tropski deževni gozd, le z majhnimi, neprekinjenimi zaplatami savanske vegetacije.