Fašízem (italijansko fascismo) je politični sistem, ki ga je v Kraljevini Italiji vzpostavil Benito Mussolini po prvi svetovni vojni in je trajal do nastanka Republike Italije leta 1945. V republiki je fašizem prepovedan, zato se izraz fašizem v Italiji omejuje na dobo Mussolinijeve vlade, torej vsega 22 let. Ideologija fašizma se je pozneje obnavljala v raznih drugih državah.
Italijanske definicije fašizma
Ker je fašizem tako časovno kot prostorno zelo obširen pojav, pa tudi zaradi njegovega zgodovinskega vpliva, pri njegovem preučevanju obstaja veliko definicij samega fenomena. To je delno pripisati dejstvu, da se originalna filozofija fašizma v marsičem razlikuje od raznih poznejših ideologij, ki so nastale po tem vzoru, saj je vsaka država prilagodila zamisel lastnim interpretacijam, predvsem pa posameznim okoliščinam svojega časa in ozemlja. V sami Italiji je vredno omeniti sledeča stališča:
Mussolini je v enciklopedijiGentilePrva izdaja splošne enciklopedije Treccani, ki je izhajala med letoma 1929 in 1937 pod vodstvom Giovannija Gentile in drugih predstavnikov režima. zahteval lapidarno definicijo “Fašizem je bil in je akcija.” Članek iste enciklopedije iz leta 1932, pod katerim je podpisan Giovanni Gentile, vendar pa dikcijo pripisujejo samemu Mussoliniju, pojasnjuje: »Država ni le avtoriteta, ki vlada in oblikuje posameznikove želje z zakoni in vrednotami duhovnega življenja, ampak tudi sila, ki svojo voljo uveljavlja v tujini... kajti za fašista je vse znotraj Države... niti posamezniki niti skupine niso izvzete iz Države... V fašizmu je Država absolutna, posamezniki ali skupine pa le relativni...«. Mussolini je že v govoru 28. oktobra 1925 izjavil: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.« Značilne so besede, ki jih je izrekel v govoru 23. marca 1921, torej veliko pred prihodom na oblast: “Mi si dovoljujemo biti aristokratični in demokratični, konzervativni in napredni, reakcionarji in revolucionarji, legalisti in nezakoniti, kakor nam pač velevajo časovne, krajevne in okoljske razmere.” Te izjave, ki so delno celo protislovne, dajo razumeti, da je Mussolini imel v mislih totalitarni sistem, ki bi se aktivno uveljavljal doma in po svetu ne glede na zgodovinske ali teoretične predsodke, samo v skladu z lastnimi načeli in presojami, vendar je zgodovina pokazala, da se realnost ni vedno uresničila po njegovih načrtih. Njegov prvotni namen je bila prav »akcija«, to je upor proti tedanji stacionarni politiki, ki se je pa s časom sprevrgel od socialno obarvanega protesta do totalnega prevzema oblasti.
Filozof Benedetto Croce (1866-1952) je menil, da je fašizem prehodno obdobje med monarhijo in republiko in nekakšna moralna bolezen, ki jo je povzročila prva svetovna vojna.Croce Zgodovinar Gaetano Salvemini (1873-1957) je podcenil fašizem, ki naj bi bil “ostudna pustna tragedija razbojnikov” in samo razumljiva in neizogibna posledica nerešenih italijanskih problemov.Salvemini Tako Croce kot Salvemini sta bila mnenja, da gre le za trenutni politični odgovor na negativne posledice vojne, ki se bo po ekonomsko-socialni ureditvi izčrpal. V bodoči državni ureditvi naj bi bil fašizem le ena od političnih strank.
Italijanski politolog Lelio Basso (1903-1978), član ustanovne skupščine Republike, je bil mnenja, da je fašizem produkt Risorgimenta, ki je zedinil in oplemenitil Italijo, in prve svetovne vojne, ki je Italijo militarizirala in odkrila nešteto njenih internih problemov.Lelio Basso: predavanje na ILSES, 30. januarja1961.
Tako katoliški kot marksistični teoretiki so uvideli v fašizmu le novo ideologijo, ki je nasprotovala njihovim prepričanjem. V kolikor pristaši ekstremističnih gibanj, so razumeli, da nastaja nov konkurent, vendar so ga vključevali v svetovne nazore nasprotnega tabora. To nagnjenje je še danes prisotno v večini skrajno usmerjenih avtorjev. Za nekatere katoličaneDel Noce je fašizem, kakor marksizem, nadaljevanje francoske revolucije do sekularizacije in podržavljenja proletariata. Za nekatere marksisteDe Felice 1969 je fašizem skrajna reakcija kapitalizma za obrambo lastnega obstaja.
Zgodovina
Med dvema svetovnima vojnama je vladalo v Italiji težko gospodarsko, politično in socialno stanje. Splošna nestabilnost je povzročila pomembne posledice v politiki, ki so bile razvidne predvsem v spajanju socializma in internacionalizma s skrajnim nacionalizmom in interventizmom, kar je upravičevalo radikalne posege in uporabo sile.
Povojna italijanska ekonomija je bila v veliki meri odvisna od uvoza pšenice in premoga, za kar je bila močno zadolžena z ZDA. Lira je bila neuradno znatno devalvirana in porast cen osnovnih dobrin se je ocenjeval na 450 %.ISTAT Poleg pomanjkanja surovin je na gospodarstvo vplivala tudi demobilizacija vojske in preoblikovanje vojne industrije v civilno. Tudi notranje tržišče je bilo ohromljeno, kar je pomenilo zapiranje proizvodnih objektov. Brezposelnost je ogromno narasla.
Javno mnenje, ki so ga pred vojno izoblikovale obljube po pravičnejši porazdelitvi zemlje in po “odrešitvi” italijanskega prebivalstva na obmejnih področjih, je moralo sprejeti popolni poraz vojske in vlade, ki jima ni uspelo izpolniti nobene od teh obljub. Preživeli vojaki so se vračali na opustošene domove, kjer so jih domačini obtoževali sporazumevanja z buržoazijo, medtem ko so bivši bojevniki obsojali civilne delavce, da so se izognili boju na fronti. Nastajale so nove politične stranke: simpatizerji ruske revolucije so ustanovili Italijansko socialistično stranko, na skrajni desni so interventisti in nacionalisti oporekali vladi in mirovnim pogodbam, v nekaterih krogih pa je rasla ideja o okrnjeni zmagi in o zapostavljanju Italije na meddržavni ravni. Sindikalne organizacije so različne vzroke splošnega nezadovoljstva strnile v povod za vedno obširnejše stavke in zasedbe tovarn, kar je doseglo višek poleti 1920. V tem obdobju, ki je znano kot “rdeče dveletje” (biennio rosso), so si sledili poskusi samoupravljanja, samooskrbe in prevzema tovarniške uprave po sovjetskem vzoru.Spriano
Italijanska zveza bojevnikov
Mussolini je bil preprićan interventistCampi, stran 95, ki je še med prvo svetovno vojno skušal dati konfliktu bolj revolucionarni smisel, to je prepričati ljudstvo, da je potrebna globoka sprememba državne ureditve. To mu je uspelo šele pol leta po zaključku vojne, ko je skupaj z nekaterimi veterani, intelektualci in sindikalisti ustanovil stranko Fasci italiani di combattimento, to je Zvezo bojevnikov. Združenje je nastalo v Milanu, na trgu San Sepolcro (trg Božjega groba), zato se včasih obravnava kot stranka sansepolkristov.
V tedanji Italiji sta bila prisotna v glavnem le dva socialna sloja: na eni strani kmečko prebivalstvo pod vodstvom industrijskega in kmečkega proletariata, ki se je združeval v ljudskih strankah in sindikatih, na drugi strani pa aristokracija liberalne kraljevine, vključno z visokimi oficirji. Po vojni pa je nastal nov družbeni razred, ki je zajemal vse frustrirano ljudstvo, predvsem veterane in bivše ardite. Organizacija arditov je bila sicer uradno razpuščena, a s tem so se vključili v civilno prebivalstvo tisoči bivših bojevnikov, ki so poznali le nasilje in skrajno drznost. Te skupine so se identificirale s srednjim slojem, to je z nižjo aristokracijo, ki se ni vključila ne med organizirani proletariat ne med kapitalistično elito. Ideološko povezanost so jim nudili sansepolkristi, ki so zahtevali prenovo obstoječega stanja. V kratkem so se jim pridružili še mnogi navadni pustolovci in nasilneži. Tako je mussolinijevo gibanje pridobilo ogromno novih članov in neizogibno nasilno obliko. Že 20 dni po ustanovitvi gibanja so njegovi pripadniki napadli sedež socialističnega dnevnika Avanti! in po nekaj mesecih so bili prisotni v vsej državi.
Državne volitve 1919
Leta 1919 so se v Italiji vršile prve volitve po proporcionalnem sistemu. Glavni zmagovalki sta bili Socialistična stranka z 32 % glasov in Ljudska stranka (Popolari) z 20 % glasov, medtem ko je Mussolinijeva stranka doživela pravi poraz, saj jo je volilo manj kot 5 tisoč volilcev od 370 tisoč udeležencev. Kljub izidom volitev pa se politično stanje v državi ni ustalilo, saj so socialisti vztrajali pri nesodelovanju z ostalimi strankami. V praksi je zato prevladovalo mnenje, da je država v rokah nižjega sloja, to je levega proletariata in desnih popolari. V strahu pred ljudsko vstajo so veleposestniki začeli prodajati po nizkih cenah posestva in gospodarska poslopja bivšim spolovinarjem, kar je ustvarilo nov socialni sloj, to je vmesno stopnjo med proletariatom in posestniki. Nekdanji spolovinarji niso imeli velikih kapitalov, a niso imeli niti gospodarjev: bili so maloposestniki, čigar rast in bogastvo je bilo odvisno samo od njihovega dela. Mussolini je uvidel, da so to najbolj verjetni podporniki njegovih idej, zato je brezpogojno stopil na njihovo stran; ponudil jim je edino, kar jih je zanimalo, to je možnost razvoja, pa tudi edino, s čimer je razpolagal, to je zaščito premoženja s pomočjo oboroženih enot. Medtem ko se je državna politika vse jasneje cepila v dva tabora, desnega in levega, so se množice maloposestnikov, obrtnikov in trgovcev zatekle pod okrilje nove stranke, ki naj bi jih zaščitila pred pretečo revolucijo.
Škvadristi
Škvadristi, dobesedno “člani skupine” (it. squadra = četa, skupina), so bili fašisti, ki so zagovarjali uporabo sile pri uveljavljanju svojih načel. Organizirani so bili v skupine, ki so jih prvotno sestavljali bivši arditi in drugi veterani, torej oboroženi in nasilja vajeni elementi, a so se jim v kratkem času pridružili nešteti nasilneži in kriminalci brez političnega prepričanja ali idealov. Združevali so se v skupinah (squadre, slabšalno tudi squadracce [škuadrače]) in se oblačili v črne srajce z našitki lobanje, odtod naziv črnosrajčniki. Oboroženi so bili s privatnim orožjem, navadno s pištolo iz časa vojne, in obvezno z leseno gumijevko (pendrekom). Nad žrtvami so izvajali le surovo nasilje, na primer pretepanje, prisilno pitje ricinovega olja, puljenje nohtov; psihološkega nasilja niso uporabljali; tudi v poznejših časih se je fašizem omejeval na strogi zapor in deportacijo.
Mussolinijevo gibanje se je naglo širilo. Večina pripadnikov je bila sestavljena iz bivših bojevnikov, kar je bilo odločilnega pomena med neštetimi spopadi, ki so se v tistih letih vrstili s skupinami socialistov, popolarijev in sindikatov. Tudi zaradi teh nemirov in vsled surovega pritiska črnosrajčnikov se je kmalu (1921) Socialistična stranka začela drobiti na več podskupin, medtem ko so fašisti ustanovili uradno stranko, Partito Nazionale Fascista PNF in tako postali najštevilčnejša politična skupnost v državi. S tem so se fašisti v marsičem oddaljili od revolucionarnih in socialnih smernic sansepolkristov. Milanska edinica stranke, ki je dejansko vodila fašistično gibanje, je uvedla posebno zanimanje za agrarne probleme in s tem navdušila latifundiste v Emiliji, Toskani in Apuliji. V teh pokrajinah so črnosrajčniki najostreje nastopili proti sindikalistom, social-komunistom in popolarijem, in to z uporabo surove sile in celo z umori, ki velikokrat niso bili kaznovani.De Felice 1965, stran 602-603 Samo v prvih treh mesecih 1921. naj bi socialisti utrpeli 164 žrtev, fašisti 133, policija 70 in civilno prebivalstvo 123.Franzinelli Po ocenah Salveminija naj bi v obdobju 1920-1922 bilo umorjenih 300 fašistov in 400 “boljševikov”.Babbri