Nizozemska zlata obala ali nizozemska Gvineja, uradno Nizozemska posest na obali Gvineje ( nizozemsko : Nederlandse Bezittingen ter Kuste van Guinea ) je bil del sodobne Gane, ki so ga Nizozemci postopoma kolonizirali od leta 1612. Nizozemci so začeli trgovati na tem območju okoli leta 1598 in se pridružili Portugalcem, ki so imeli tam trgovsko postajo od poznih 1400-ih. Sčasoma je Nizozemska Zlata obala postala najpomembnejša nizozemska kolonija v Zahodni Afriki, potem ko so Portugalcem zavzeli Utrdbo Elmina leta 1637. Po ukinitvi trgovine s sužnji v začetku 19. stoletja je kolonija kmalu propadla. Dne 6. aprila 1872 je bila Nizozemska Zlata obala v skladu z anglo-nizozemskimi pogodbami iz leta 1870–71 prepuščena Združenemu kraljestvu.
Zgodovina
Nizozemska naselitev na Zlati obali levo|sličica| Slika Johannesa Vingboonsa z upodobitvijo Utrdbe São Jorge pri Elmini in utrdbe Nassau pri Moreeju Portugalci so bili prvi Evropejci, ki so prispeli v sodobno Gano. Do leta 1471 so dosegli območje, ki je postalo znano kot Zlata obala, ker je bilo pomemben vir zlata. Portugalski trgovski interesi za zlato, slonovino in poper so se tako povečali, da so leta 1482 zgradili svojo prvo stalno trgovsko postajo na zahodni obali današnje Gane. Ta trdnjava, trgovski grad, imenovan São Jorge da Mina, je bila zgrajena za zaščito portugalske trgovine pred evropskimi konkurenti. McLaughlin & Owusu-Ansah (1994), "Early European Contact and the Slave Trade".
Portugalski položaj na Zlati obali, znan kot Portugalska zlata obala, je ostal varen več kot stoletje. V tem času si je Lizbona prizadevala monopolizirati vso trgovino v regiji v kraljevih rokah, čeprav je imenovala uradnike v São Jorgeju, in uporabila silo, da bi preprečila angleška, francoska in nizozemska prizadevanja za trgovanje na obali. Potem ko je Barent Eriksz leta 1591 uspešno odplul do Zlate obale, so nizozemski trgovci začeli trgovati na tem območju. desno|sličica| Grad Elmina v atlasu Blaeu - Van der Hem Dvanajstletno premirje med Portugalsko-Španijo in Nizozemsko republiko, ki je trajalo od 1609 do 1621, je prekinilo nizozemsko trgovino na Zlati obali, saj so imeli Portugalci zdaj dovolj sredstev za zaščito svojega trgovinskega monopola. Nizozemski trgovci so nato zaprosili generalne stanove Nizozemske republike za izgradnjo utrdbe na obali. Generalni državni zbor je sprejel njihove zahteve in leta 1611 na Zlato obalo poslal Jacoba Clantiusa, ki naj bi postal prvi general na obali. Leta 1612 je po pridobitvi dovoljenja lokalnih vladarjev s pogodbo iz Asebuja zgradil utrdbo Nassau blizu Mourija, na mestu prvotne nizozemske trgovske postaje, ki so jo požgali Portugalci.
Po koncu dvanajstletnega premirja leta 1621 je bila ustanovljena Nizozemska zahodnoindijska družba, ki je v okviru načrta Groot Desseyn skušala zasesti portugalske kolonije v Afriki in Ameriki. Po neuspehu leta 1625 je podjetju leta 1637 Portugalcem uspelo zavzeti grad Elmina. Leta 1640 in 1642 sta sledili utrdba San Sebastian pri Šami in utrdba Svetega Antona pri Aksimu.
Tekmovanje z drugimi evropskimi silami desno|sličica| Zemljevid Zlate obale, ki ga je naročil admiral Michiel de Ruyter leta 1666 med drugo anglo-nizozemsko vojno Nizozemska zahodnoindijska družba je leta 1621 dobila monopol nad trgovino v Zahodni Indiji, vključno z Zlato obalo. Slabo upravljanje je pomenilo, da je več razočaranih zaposlenih v nizozemski zahodnoindijski družbi zapustilo podjetje in delalo za drugo evropsko silo. Hendrik Carloff je bil na primer nekdanji visoki častnik v podjetju, ki se je pridružil podjetju Švedska afriška družba, ki ga je leta 1649 ustanovil valonsko-nizozemski industrialec Louis De Geer. Na koncu je švedsko podjetje zapustil tudi Carloff, in odšel v Dansko afriško družbo, ki jo je ustanovil sam z Isaacom Coymansom in Nicolaesom Pancrasom, prav tako nekdanjima zaposlenima Nizozemski zahodnoindijski družbi.
Medtem ko se je izkazalo, da je švedska prisotnost na Zlati obali le začasna, se je britanska in danska naselitev na tem območju izkazala za trajno. Od leta 1694 do 1700 se je Nizozemska zahodnoindijska družba bojevala v vojnah Komenda z Britanci zaradi trgovinskih pravic s kraljestvom Eguafo. Poleg tega so imeli Brandenburžani na tem območju od leta 1682 naprej tudi utrdbe, dokler jih leta 1717 niso odkupili Nizozemci. Portugalci so popolnoma zapustili območje, vendar je imela Zlata obala največjo koncentracijo evropske vojaške arhitekture zunaj Evrope.
Odnos z lokalnim prebivalstvom levo|sličica| Prva stran Butrejske pogodbe, podpisane 17. avgusta 1656 Evropske sile so bile včasih vpletene v konflikte z lokalnimi prebivalci, saj so Evropejci razvijali trgovska zavezništva z lokalnimi političnimi oblastmi. Ta zavezništva, ki so bila pogosto zapletena, so vključevala tako Evropejce, ki so poskušali pridobiti ali prepričati svoje najbližje zaveznike, da napadejo konkurenčna evropska pristanišča, in njihove afriške zaveznike, ali nasprotno, različne afriške sile, ki so poskušale novačiti Evropejce kot plačance v svojih meddržavnih vojnah ali kot diplomate za reševanje konfliktov. Drugi način, kako so se izognili konfliktom z lokalnimi prebivalci, je bila poroka. Evropski moški so pogosto sklepali zavezništva z lokalnimi afriškimi prebivalci s prakso, znano kot cassare ali calisare, ki izhaja iz portugalskega casarja, kar pomeni "poročiti se". Nizozemci in drugi Evropejci so se poročili z Afričankami, katerih družine so bile povezane s trgovino s sužnji v Atlantiku. Na ta način so tako Afričani kot Evropejci imeli koristi drug od drugega in omogočili miroljubna trgovinska partnerstva. Afriške žene so lahko prejemale denar in šolanje za otroke, ki so jih rodile evropskim moškim. Žene so lahko podedovale tudi sužnje in premoženje svojih mož, ko so se ti vrnili v Evropo ali umrli.
Številne obalne etnične skupine v Afriki, kot sta Ga in Fante, so uporabile ta sistem za pridobitev gospodarske in politične prednosti. Te afriške etnične skupine so to prakso uporabljale pred prihodom Evropejcev s tujci druge etnične pripadnosti in so isti privilegij razširile na evropske moške do poznih 1400-ih. Cassare je Afričanom omogočil, da so tako kot Evropejci zaupali tujcem, ko so poslovali znotraj svojih trgovinskih mrež. Prehod med tujcem in trgovinskim partnerjem je bil veliko lažji.
V Elmini so Nizozemci od Portugalcev podedovali sistem, v katerem so plačevali davek Denkiram, ki so bili prevladujoča sila v regiji. Po bitki pri Fejiase (1701) je imperij Ašanti nadomestil Denkira kot prevladujočo silo in Nizozemci so namesto tega začeli plačevati davek Ašantijem. Čeprav je obstoj tako imenovane "Elmine opombe" pogosto vprašljiv, so Nizozemci na splošno plačevali Ašantijem dve unči zlata na mesec kot davek. see and Ta vez med Nizozemci in Ašanti, ki so imeli prek pristanišča Elmina dostop do trgovine z Nizozemci in preostalim svetom, je močno vplivala na odnose med Nizozemci, drugimi lokalnimi ljudstvi in Britanci. Slednji so imeli vse tesnejše odnose z etnično skupino Fante, ki so jim bili Denkira in s tem tudi Elmini kulturno in jezikovno blizu. Sledilo je več vojn Ašanti-Fante in rivalstvo med obema narodoma je bilo ključnega pomena za dogodke v zvezi s prenosom nizozemske zlate obale Veliki Britaniji leta 1872.
Potem ko je Nizozemcem uspelo pregnati Švede iz Butreja in so na tem mestu začeli graditi utrdbo Fort Batenstein, so voditelji Nizozemske zahodnoindijske družbe menili, da je koristno s pogajanji skleniti pogodbo z lokalnim političnim vodstvom, da bi vzpostavili miren dolgoročen odnos v območje. Lokalni voditelji Ahante so ugotovili, da je sklenitev takega sporazuma prav tako koristna, zato je bila 27. avgusta 1656 podpisana pogodba v Butreju. Ta pogodba je vzpostavila nizozemski protektorat na tem območju in vzpostavila diplomatske vezi med Nizozemsko republiko in Ahanto. Dogovori pogodbe so se izkazali za zelo stabilne in so urejali nizozemsko-ahantske diplomatske zadeve več kot 213 let. Šele po prodaji Zlate obale Veliki Britaniji leta 1872 so bile določbe pogodbe razveljavljene.
18. februarja 1782 so Britanci v okviru četrte anglo-nizozemske vojne napadli Elmino. Čeprav ta napad ni uspel, je Britanija od Nizozemcev zavzela utrdbo Nassau, utrdbo Amsterdam, utrdbo Lijdzaamheid, utrdbo Dobrega upanja in trdnjavo Crêvecoeur. Nizozemska republika je le uspela prevzeti Fort Sekondi od Britancev. S pariškim mirom iz leta 1784 so se vse utrdbe vrnile svojim predvojnim lastnikom.
Razpustitev DWIC in odprava trgovine s sužnji sličica| Portret generalnega guvernerja Hermana Willema Daendelsa. Leta 1791 je bila Nizozemska zahodnoindijska družba razpuščena in 1. januarja 1792 so vsa ozemlja, ki jih je imela družba, ponovno prešla pod oblast Generalnih stanov Nizozemske republike. Med francosko okupacijo Nizozemske med letoma 1810 in 1814 je imela nizozemska posest na Zlati obali precej nenavaden položaj – skupaj z otokom Dedžima na Japonskem – kot edina nizozemska ozemlja, ki jih nista zasedli ne Francija ne Velika Britanija.
Britanski zakon o trgovini s sužnji iz leta 1807 je dejansko končal vso trgovino s sužnji z Zlate obale. Viljem I. Nizozemski je prevzel to odpravo, ko je junija 1814 izdal kraljevi odlok v ta namen in maja 1818 podpisal anglo-nizozemsko pogodbo o trgovini s sužnji. Odprava trgovine s sužnji je bila povezana s prihodom Hermana Viljema Daendelsa za generalnega guvernerja. Daendels je bil patriot, ki je igral pomembno vlogo v Batavski revoluciji, nato pa je leta 1807 postal generalni guverner Nizozemske Vzhodne Indije za Batavsko republiko. Zaradi tega republikanskega in revolucionarnega ozadja je postal kontroverzen v Kraljevini Nizozemski, ustanovljeni leta 1815, ki mu je dejansko prepovedala vstop v državo, tako da mu je leta 1815 dodelila precej nejasno guvernerstvo Zlate obale.
Daendels je poskušal obnoviti precej razpadajoče nizozemske posesti kot afriško plantažno kolonijo, ki jo poganja zakonita trgovina. Na podlagi svojih izkušenj pri gradnji Velike poštne ceste na otoku Java v Nizozemski vzhodni Indiji je pripravil nekaj zelo ambicioznih infrastrukturnih projektov, vključno s celovitim cestnim sistemom z glavno cesto, ki povezuje Elmino in Kumasi v Ašantiju. Nizozemska vlada mu je dala proste roke in zajeten proračun za uresničitev njegovih načrtov. Hkrati pa je Daendels svoje guvernerstvo razumel kot priložnost za vzpostavitev zasebnega poslovnega monopola na nizozemski Zlati obali.
Sčasoma se nobeden od načrtov ni uresničil, saj je Daendels 8. maja 1818 umrl zaradi malarije v gradu St. George d'Elmina, nizozemskem sedežu vlade. Njegovo truplo je bilo pokopano v osrednji grobnici na nizozemskem pokopališču v mestu Elmina. V državi je bil manj kot dve leti.
Rekrutacija vojakov za vojsko Nizozemske vzhodne Indije levo|sličica| Ashanti princa Kwasi Boachi in Kwame Poku, ki sta bila poslana na Nizozemsko, da bi se izobraževala V preostanku 19. stoletja je Nizozemska Zlata obala počasi padla v nered. Edini bistven razvoj v tem obdobju je bilo rekrutiranje vojakov za nizozemsko vzhodnoindijsko vojsko. To novačenje tako imenovanih Belanda Hitam (indonezijsko za "črne Nizozemce") se je začelo leta 1831 kot izredni ukrep, saj je nizozemska vojska izgubila na tisoče evropskih vojakov in veliko večje število "domačih" vojakov v vojni na Javi (1825– 1830), hkrati pa se je z neodvisnostjo Belgije (1830) zmanjšala lastna baza prebivalstva. Ker so Nizozemci želeli, da bi bilo število domorodcev v nizozemski vojski Vzhodne Indije omejeno na približno polovico skupne moči, da bi ohranili zvestobo domorodnih sil, se je dodajanje sil iz Zlate obale zdela idealna priložnost za ohranitev moči vojske in hkrati zvestobe. Upali so tudi, da bodo afriški vojaki bolj odporni na tropsko podnebje in tropske bolezni nizozemske Vzhodne Indije kot evropski vojaki.