Dúrian je užitni sadež več drevesnih vrst, ki pripadajo rodu Durio. Obstaja 30 priznanih vrst Durio, od katerih vsaj devet daje užitno sadje. Durio zibethinus, ki izvira iz Bornea in Sumatre, je edina vrsta, ki je na voljo na mednarodnem trgu. Od leta 1987 ima več kot 300 poimenovanih sort na Tajskem in 100 v Maleziji. Druge vrste se prodajajo v njihovih lokalnih regijah. Duriane običajno povezujejo s kuhinjo jugovzhodne Azije, zlasti v Indoneziji, Maleziji, Singapurju, na Tajskem, v Kambodži, na Filipinih in v Vietnamu.
V nekaterih regijah imenovan »kralj sadja«, je durian značilen po svoji velikosti, močnem vonju in lupini, prekriti z bodicami. Plod lahko zraste do 30 centimetrov v dolžino in 15 cm v premeru, običajno pa tehta od 1 do 3 kilograme. Njegova oblika je od podolgovata do okrogla, barva lupine je zelena do rjava, meso pa bledo rumeno do rdeče, odvisno od vrste.
Nekateri ljudje menijo, da durian prijetno sladko diši, medtem ko se drugim zdi aroma premočna in neprijetna. Vonj vzbuja reakcije od globoke hvaležnosti do močnega gnusa in je bil različno opisan kot gnila čebula, terpentin in surove odplake. Zaradi obstojnosti njegovega vonja, ki se lahko zadrži več dni, so nekateri hoteli in javne prevozne službe v jugovzhodni Aziji prepovedali vnos tega sadja. Britanski naravoslovec iz 19. stoletja Alfred Russel Wallace je njegovo meso opisal kot »bogato kremo, močno aromatizirano z mandlji«. Meso se lahko zaužije na različnih stopnjah zrelosti in se uporablja za aromatiziranje najrazličnejših slanih in sladkih sladic v kuhinjah jugovzhodne Azije. Semena lahko uživamo tudi kuhana.
Etimologija Ime durian izhaja iz malajske besede dūrī (kar pomeni »trn«, in se nanaša na številne bodičaste trne na njegovi lupini), združen s pripono -an za gradnjo samostalnika. Glede na Oxfordski angleški slovar je bil alternativni zapis durion prvič uporabljen v prevodu Zgodovine velikega in mogočnega kraljestva Kitajske in njenega položaja iz leta 1588 španskega raziskovalca Juana Gonzáleza de Mendoze:
Druge zgodovinske različice so duryoen, duroyen, durean in dorian. Ime tipske vrste, Durio zibethinus, izhaja iz Viverra zibetha (velika indijska cibetovka), sesalca, znanega po svojem vonju.
Taksonomija
Durio sensu lato ima 30 priznanih vrst. Durio sensu stricto obsega 24 teh vrst. Nekateri menijo da 6 dodatnih vrst, vključenih v Durio s.l. sestavlja svoj rod, Boschia. Durio s.s. in Boschia imata neločljive vegetativne lastnosti in številne skupne značilnosti cvetja. Bistvena razlika med obema je v tem, da se prašnikova mesta odpirajo z apikalnimi porami pri Boschia in z vzdolžnimi režami pri Durio s.s. Ta dva roda tvorita klad, ki je sestrski drugemu rodu v plemenu Durioneae, Cullenia. Ti trije rodovi skupaj tvorijo klad, za katerega so značilni zelo modificirani (mono- in politekati, v nasprotju z bitekati) prašniki.
Nekateri taksonomisti umeščajo rod Durio v družino Bombacaceae, drugi v široko opredeljeno Malvaceae, ki vključuje Bombacaceae, tretji pa v manjšo družino samo sedmih rodov Durionaceae.
Durio je pogosto vključen v Bombacaceae zaradi prisotnosti monotekatnih prašnikov, v nasprotju z bitekatnimi prašniki, ki so skupni ostalim slezom (in kritosemenkam na splošno). Vendar pa so prve študije, ki so preučevale filogenijo sleza z uporabo molekularnih podatkov pokazale, da je treba rod Durioneae uvrstiti v poddružino Helicteroideae razširjene Malvaceae. Avtorji teh študij domnevajo, da so se prašniki monotekat najverjetneje konvergentno razvili v Durioneae in v klade Malvatheca (ki obsega poddružini Malvaceae s.l. Malvoideae in Bombacoideae).
Osnutek analize genoma duriana kaže, da ima približno 46.000 kodirnih in nekodirajočih genov, med katerimi je razred, imenovan methionine gamma-lyases – ki uravnavajo vonj organožveplovih spojin – morda v prvi vrsti odgovoren za izrazit vonj. Analiza genoma je tudi pokazala, da je najbližji rastlinski sorodnik duriana bombaž.
Opis
Drevesa duriana so velika in zrastejo do 25–50 metrov v višino, odvisno od vrste. Listi so zimzeleni, eliptični do podolgovati in dolgi 10–18 centimetrov. Cvetovi so v treh do tridesetih grozdih skupaj na velikih vejah in neposredno na deblu, pri čemer ima vsak cvet čašo (čašne liste) in pet (redko štiri ali šest) venčnih listov. Drevesa durian imajo eno ali dve obdobji cvetenja in plodov na leto, čeprav se čas razlikuje glede na vrsto, kultivarje in kraje. Tipično drevo durian lahko obrodi po štirih ali petih letih. Plod duriana lahko visi s katere koli veje in dozori približno tri mesece po opraševanju. Plod lahko zraste do 30 cm v dolžino in 15 cm v premeru in običajno tehta od 1 do 3 kilogramov. Njegova oblika je od podolgovate do okrogle, barva lupine je zelena do rjava, meso pa bledo rumeno do rdeče, odvisno od vrste. Med tridesetimi znanimi vrstami Durio je bilo ugotovljeno, da jih devet daje užitne plodove: D. zibethinus, D. dulcis, D. grandiflorus, D. graveolens, D. kutejensis, Durio lowianus, D. macrantha, D. oxleyanus in D. testudinarius. Plodovi mnogih vrst niso bili nikoli nabrani ali ustrezno pregledani, zato imajo lahko druge vrste užitne plodove. Durian je po videzu nekoliko podoben nangki, ki ni sorodna vrsta.
D. zibethinus je edina vrsta, ki se komercialno goji v velikem obsegu in je na voljo zunaj svoje izvorne regije. Ker je ta vrsta prostoprašna, kaže precejšnjo raznolikost v barvi in vonju sadja, velikosti mesa in semena ter fenologiji drevesa. V imenu vrste se zibethinus nanaša na indijsko cibetovko Viverra zibetha. Obstaja nesoglasje o tem, ali se to ime, ki ga je podelil Linné, nanaša na cibetovke, ki jim je bil durian tako všeč, da so sadež uporabili kot vabo, da bi jih ujeli ali na durian, ki diši po cibetovki. See also pp. 5–6 regarding whether Linnaeus or Murray is the correct authority for the Binomial nomenclature|binomial name
Cvetovi duriana so veliki in pernati z obilico nektarja in oddajajo močan, kisel in maslen vonj. Te lastnosti so značilne za rože, ki jih oprašujejo nekatere vrste netopirjev, ki jedo nektar in cvetni prah. Glede na raziskave, izvedene v Maleziji v 1970-ih, so duriane opraševali skoraj izključno jamski netopirji (Eonycteris spelaea); vendar je študija iz leta 1996 pokazala, da dve vrsti, D. grandiflorus in D. oblongus, oprašujejo ptiči (Nectariniidae) in drugo vrsto, D. kutejensis, medonosne orjaške čebele in ptice ter netopirji.
Nekateri znanstveniki so domnevali, da je bil razvoj monotekatnih prašnikov in večjih cvetov (v primerjavi s tistimi iz preostalih rodov v Durioneae) v kladu, ki ga sestavljajo Durio, Boschia in Cullenia, v povezavi s prehodom od opraševanja s hrošči na opraševanje z vretenčarji.
Kultivarji
Skozi stoletja so se v jugovzhodni Aziji pojavile številne sorte duriana, razmnožene z vegetativnimi kloni. Včasih so jih gojili z mešanimi rezultati iz semen dreves, ki obrodijo sadje vrhunske kakovosti, zdaj pa se razmnožujejo s plastenjem, markotiranjem ali pogosteje s cepljenjem, vključno s cepljenjem na sadike naključno izbranih podlagah. Različne kultivarje je mogoče do neke mere razlikovati po razlikah v obliki plodov, kot je oblika bodic. Potrošniki duriana dajejo prednost določenim kultivarjem, ki dosegajo višje cene na trgu.
Gojenje in razpoložljivost Durian gojijo v tropskih regijah in preneha rasti, ko povprečne dnevne temperature padejo pod 22 °C. Središče ekološke raznolikosti durianov je otok Borneo, kjer se plodovi užitne vrste Durio, vključno z D. zibethinus, D. dulcis, D. graveolens, D. kutejensis, D. oxleyanus in D. testudinarius prodajajo na lokalnih trgih.
D. zibethinus se ne goji v Bruneu, ker imajo tamkajšnji potrošniki raje druge vrste, kot so D. graveolens, D. kutejensis in D. oxleyanus. Te vrste so običajno razširjene v Bruneju in skupaj z drugimi vrstami, kot sta D. testudinarius in D. dulcis, predstavljajo genetsko raznolik vir pridelkov.
Čeprav durian ni avtohton na Tajskem, je Tajska uvrščena na prvo mesto po izvozu duriana na svetu, saj proizvede okoli 700.000 ton na leto, od tega se 400.000 ton izvozi na celinsko Kitajsko in v Hongkong. Sledita Malezija in Indonezija, ki proizvedeta vsaka približno 265.000 ton. Chantaburi na Tajskem ima vsako leto v začetku maja svetovni festival duriana. Ta provinca je odgovorna za polovico proizvodnje duriana na Tajskem. Regija Davao je največji proizvajalec sadja na Filipinih, saj pridela 60 % vsega sadja v državi. Festival Kadayawan je letno praznovanje duriana v mestu Davao.
Durian je bil v Avstralijo vnesen v zgodnjih 1960-ih, klonski material pa je bil prvič uveden leta 1975. Več kot trideset klonov D. zibethinus in šest drugih vrst Durio je bilo v Avstralijo vnesenih pozneje.Watson B. J., 1983, Durian, Fact Sheet, 6, Rare Fruits Council of Australia Največji uvoznik je Kitajska, ki je leta 1999 kupila 65.000 ton, sledita ji Singapur s 40.000 tonami in Tajvan s 5000 tonami. Istega leta so ZDA uvozile 2000 ton, večinoma zamrznjenih, Evropska skupnost pa 500 ton. Zaradi vse večje priljubljenosti duriana na Kitajskem se je cena v štirih letih dvignila do 20-krat na trgu, ki je bil leta 2018 vreden skoraj 400 milijonov funtov. Malezija je s Kitajsko izpogajala dogovor o izvozu celega zamrznjenega sadja od leta 2019 naprej na Kitajsko, prej je imela samo Tajska dovoljenje za izvoz celega sadja na Kitajsko.
Durian je sezonsko sadje, za razliko od nekaterih drugih nesezonskih tropskih sadežev, kot je papaja, ki so na voljo skozi vse leto. V polotoški Maleziji in Singapurju je sezona durianov običajno od junija do avgusta, kar sovpada s sezono mangostana.
Cene durianov so visoke zaradi sprememb po obiranju in kratkega roka uporabnosti pri normalnih temperaturah. V Singapurju leta 2007 je veliko povpraševanje po visokokakovostnih kultivarjih, kot sta D24 (Sultan) in Musang King (Mao Shan Wang), povzročilo visoke maloprodajne cene. Užitni del sadeža, znan kot aril in običajno imenovan »meso« ali »pulpa«, predstavlja le približno 15–30 % mase celotnega sadeža. Do leta 2018 so kmetje Musang King opazili zelo velika zvišanja cen, ki so jih prejeli, zaradi česar je sadje veliko bolj donosno kot palmovo olje ali kavčuk. To je povzročilo povečanje nasadov duriana.
Uporaba V kulinariki
Sadje duriana se uporablja za aromatiziranje najrazličnejših sladkih jedi, kot so tradicionalni malajski bonboni, ledeni kacang, dodol, lempuk, rožnati piškoti, sladoled, milkshake, mesečne torte, božični kruh in kapučino. Es durian (sladoled iz duriana) je priljubljena sladica v Indoneziji, ki se prodaja na uličnih stojnicah v indonezijskih mestih, zlasti na Javi. Pulut Durian ali ketan durian je lepljiv riž, poparjen s kokosovim mlekom in postrežen z zorjenim durianom. V Sabahu je rdeči durian ocvrt s čebulo in čilijem ter postrežen kot priloga. Durian z rdečim mesom se tradicionalno dodaja sayurju, indonezijski juhi iz sladkovodnih rib. Ikan brengkes tempoyak je riba, kuhana v omaki na osnovi duriana, tradicionalna na Sumatri. Iz posušenega durianovega mesa se lahko naredi kripik durian (durianov čips).
Tempoyak se nanaša na fermentiran durian, običajno narejen iz duriana slabše kakovosti, neprimernega za neposredno uživanje. Tempoyak lahko uživamo tako kuhanega kot nekuhanega, običajno ga jemo z rižem in ga lahko uporabimo tudi za pripravo karija. Sambal Tempoyak je malajska jed iz fermentiranega sadja duriana, kokosovega mleka in zbirke začinjenih sestavin, znanih kot sambal. Na Malajskem polotoku in Sumatri se lahko som Pangasius kuha bodisi kot tempoyak ikan patin (riba v kariju tempoyak) bodisi kot brengkes (pais) tempoyak, ki je na pari kuhana fermentirana durianova pasta v posodi iz bananinih listov.