Avstrijska vzhodnoindijska družba () je splošni izraz, ki se nanaša na vrsto avstrijskih trgovskih podjetij s sedežem v Ostendeju in Trstu. Cesarska azijska družba iz Trsta in Antwerpna () in Azijska družba iz Trsta ali Tržaška družba ( ) je ustanovil Viljem Bolts leta 1775 in je prenehala delovati leta 1785.
Ustanovitev podjetja Leta 1775 je takrat 37-letni britanski trgovec nizozemskega rodu Viljem Bolts ponudil svoje usluge vladi habsburške monarhije cesarice Marije Terezije in podal predlog za vzpostavitev avstrijske trgovine z Indijo pod oblastjo Kompanije iz jadranskega pristanišča Trst, današnja Italija. Njegov predlog je bil sprejet.
Potovanje ladje Joseph und Teresia, 1776–81 24. septembra 1776 je Bolts odplul iz Livorna v dominiju Leopolda II. Habsburško-Lotarinškega, velikega vojvode Toskane, mlajšega sina cesarice, v Indijo kot poveljnik ladje pod zastavo Svetega rimskega cesarstva, ladje nekdanjega Indijca grofa Lincolna, preimenovane v Giuseppe e Teresa (imenovan tudi Joseph et Thérèse ali Joseph und Theresia ). S seboj je vzel desetletno listino, ki mu je dovoljevala trgovati pod cesarskimi barvami med avstrijskimi jadranskimi pristanišči in Perzijo, Indijo, Kitajsko in Afriko ter od Afrike in Madagaskarja do Amerike.“Octroi de Sa Majesté l’Imperatrice Reine Apostolique, accordé au Sieur Guillaume Bolts, à Vienne le 5 Juin 1775”, Guillaume Bolts, Recueil de pièces authentiques, relatives aux affaires de la ci-devant Société impériale asiatique de Trieste, gérées à Anvers, Antwerp, 1787, pp.45–49. To podjetje je zahtevalo znaten kapital, ki ga je Bolts iskal na avstrijskem Nizozemskem (danes Belgija), in privabil je bankirja iz Antwerpna Charlesa Prolija in njegova partnerja, bankirja I.C.I. Borrikensa in D. Nagela.Franz von Pollack-Parnau, "Eine österreich-ostindische Handelskompanie, 1775–1785: Beitrag zur österreichische Wirtschaftsgeschichte unter Maria Theresia und Joseph II", Vierteljahrsschrift für Sozial- und Wirtschaftsgesichte, Beiheft 12, Stuttgart, 1927, S.24. Jan Denuce, “Charles de Proli en de Aziatische Kompagnie”, Antwerpsch Archievenblad, fasc.1, 1932, pp.3–64. Helma Houtman-De Smedt, Charles Proli, Antwerps zakenman en bankier, 1723–1786: een biografische en bedrijfshistorische studie, Brussel, Paleis der Academiën, 1983, Verhandelingen van de Koninklijke Academie voor Wetenschappen, Letteren en Schone Kunsten van België: Klasse der Letteren, no.108.
Kolonizacija zaliva Delagoa V naslednjih nekaj letih je Bolts ustanovil tovarne na Malabarski obali v Indiji, na jugovzhodni afriški obali v zalivu Delagoa v sodobnem Mozambiku in na Nikobarskih otokih. Fulvio Babudieri, “Le vicende della ‘Compagnia Asiatica di Trieste’”, Archeografo Triestino, IV Serie, Vol.XLIX (XCVII della raccolta), 1989, articolo no.1130, pp.217–234. Michal Wanner, "William Bolts a Císařská asijská společnost v Terstu", Dějiny a současnost, 23/5, 2001, s.11–16; and idem, “Imperial Asiatic Company in Trieste—The Last Attempt of the Habsburg Monarchy to Penetrate East Indian Trade, 1781–1785”, 5th International Congress of Maritime History, Royal Naval College, Greenwich, 23–27 June 2008. John Everaert, "Willem Bolts: India Regained and Lost: Indiamen, Imperial Factories and Country Trade (1775–1785)", in K.S. Mathew (ed.), Mariners, Merchants, and Oceans: Studies in Maritime History, New Delhi, Manohar, 1995, pp.363–369.
Njegov cilj pri ustanovitvi tovarne v zalivu Delagoa je bil, da jo uporabi kot bazo za trgovino med vzhodno Afriko in pristanišči na zahodni obali Indije. Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Ostindische Compagnie (OIC), iv; cited in Sven H. Carlson, Trade and Dependency, Uppsala, Acta Universitatis Upsalensis, 1984, Studia Historica Upsalensis, No.138, p.112. Leta 1779 je njegova ladja "Joseph und Theresia" oziroma Avstrijske vzhodnoindijske družbe pristala v zalivu in avstrijci so zgradili utrdbi Sv. Joseph in Sv. Marija. Naslednjega leta je bila pod vodstvom Viljema Viljema Bolts postavljena trgovska postojanka in tovarna v zalivu Delagoa. Tovarna, kjer je delalo 155 moških in številne ženske, se je ukvarjala s trgovino s slonovo kostjo, in je dosegla letni promet v vrednosti 75,000 funtov dokler niso tovarne zaprli Portugalci leta 1781. Bolts je nabavil tri ladje za izvajanje te "državne" trgovine, kot se je imenovala trgovina Evropejcev med Indijo in drugimi neevropskimi destinacijami. Med svojim potovanjem je v Rio de Janeiru dobil brazilske hrošče košenilje in jih prepeljal v zaliv Delagoa, s čimer je bil pred vnosom te žuželke v Bengalijo za izdelavo škrlatnih barvil in karmina. Cesarska zastava ni dolgo plapolala nad zalivom Delagoa, saj so zaskrbljene portugalske oblasti, ki so trdile, da je kraj njihov, poslale fregato s 40 topovi in 500 mož iz Goe aprila 1781, da odstranijo Boltsove može in ustanovijo predsedstvo Lourença Marques ( Maputo ), ki je tam vzpostavil stalno portugalsko prisotnost.Carl Wadström, An Essay on Colonization, vol.1, London, 1794, pp.187–195; B. Struck, “Österreichs Kolonialversuche im 18. Jahrhundert”, Völkerkunde: Beiträge zur Erkenntnis von Mensch und Kultur, Bd.III, 1 Jahrgang, 1927, S.184–193; Franz von Pollack-Parnau, "Eine österreich-ostindische Handelskompanie, 1775–1785: Beitrag zur österreichische Wirtschaftsgeschichte unter Maria Theresia und Joseph II", Vierteljahrsschrift für Sozial- und Wirtschaftsgesichte, Beiheft 12, Stuttgart, 1927, S.81–82; Alexandre Lobato, Os Austriácos em Lourenço Marques, Maputo, Imprensa de Universidade Eduardo Mondlane, 2000; Walter Markov, “L'expansion autrichienne outre-mer et les intérêts portugaises 1777–81”, in Congresso Internacional de História dos Descobrimentos, Actas, Volume V, II parte, Lisboa, 1961, pp.281–291.
Dejavnosti v Indiji, 1776–81 Ko je izvedela za Boltsov podvig, je britanska vzhodnoindijska družba (EIC) naročila svojim častnikom v Bengaliji, Madrasu in Bombaju, naj »izkoristijo najbolj učinkovita sredstva, ki so lahko povsem upravičena, da bi se zoperstavili in ga porazili«.24 December 1776, British Library, India Office Records and Archives, Bengal Despatches, VIII, ff.271-4; quoted in Sir Richard Temple, “Austria’s Commercial Venture in India in the Eighteenth Century”, Indian Antiquary, vol.XLVI, December 1917, p.279.
Kljub temu je leta 1774 EIC odstopila Banki Bazaar na reki Hugli, gorvodno od Kalkute,Družbi Ostend ali avstrijski vzhodnoindijski družbi. To je bilo leta 1794 še vedno v avstrijskih rokah, vendar so ga Britanci sčasoma prevzeli, verjetno kmalu zatem.
Bolts je v celoti izkoristil nevtralni status Avstrije v vojni med Britanijo in Francijo, Španijo in Nizozemsko (1778–1783), ki je bila del boja za ameriško neodvisnost. Ponavljajoča se sovražna dejanja podjetja proti Boltsu v Indiji so bila predmet nujnih zastopanj s strani avstrijskega veleposlanika v Londonu, kar je povzročilo, da je januarja 1782 sodišče direktorjev poslalo navodila v Indijo, ki je njihovim uradnikom v Indiji naročilo, naj ne storijo žalitvenih dejanj "kateremu koli subjektu njenega cesarskega veličanstva".25 January 1782, British Library, India Office Records and Archives, Bombay Despatches, VI, f.297; quoted in Sir Richard Temple, “Austria’s Commercial Venture in India in the Eighteenth Century”, Indian Antiquary, vol.XLVII, April 1918, p.68.
Čeprav se je Bolt ob prvem prihodu v Indijo, v Surat, soočil z zidom nasprotovanja, ki ga je postavila Vzhodnoindijska družba, se je kmalu predstavil Hyderju Aliju, Nawabu iz Mysoreja in najmočnejšemu nasprotniku Angležev v Indiji. Obiskal je Nawaba v njegovi prestolnici Seringapatamu, kjer je dobil dovoljenje za ustanovitev trgovskih tovarn v dominionih Nawabske obale Malabarja v Mangaloreju, Karwarju in Baliapatamu.Walter Markov, "La Compagnia Asiatica di Trieste", Studi Storici, vol.2, no.1, 1961, p.14.
Kolonizacija Nikobarskih otokov Medtem ko je bil Bolts sam v Seringapatamu, je ladjo Joseph in Theresia poslal na Nikobarske otoke, kamor je prispela junija 1778. Tam se je njen kapitan Bennet polastil 12. julija. Otoki so bili središče krščanskih misijonarjev moravskih bratov, ki so jih občasno obiskovali iz danske baze na indijski celini v Tranquebarju. Zaradi Boltsove akcije je podjetje Cesarsko podjetje na otoku Nancowery ustanovilo trgovsko tovarno, ki jo je vodil Gottfried Stahl, ki ga je spremljalo še pet Evropejcev.Franz von Pollack-Parnau, "Eine österreich-ostindische Handelskompanie, 1775–1785: Beitrag zur österreichische Wirtschaftsgeschichte unter Maria Theresia und Joseph II", Vierteljahrsschrift für Sozial- und Wirtschaftsgesichte, Beiheft 12, Stuttgart, 1927, S.45–47. Heinrich Sieveking, “Die Kaiserliche Flagge auf den Nikobaren”, Ostasiatische Rundschau, num.5/6, 1940, S.111-2. Gazzetta Universale(Florence), 15 Febbraio 1780; The Public Ledger (London), 13 December 1779; St. James's Chronicle, 18 January 1780; London Chronicle, 11 March 1780; Journal politique, ou Gazette des gazettes, Octobre 1779, Seconde Quinzaine. Danske oblasti so ostro protestirale proti Boltsovemu dejanju pri prevzemu Nikobarov in leta 1783 poslale vojaško ladjo, da odstrani Avstrijce.Walter Markov, “L'expansion autrichienne outre-mer et les intérêts portugaises 1777–81”, Congresso Internacional de História dos Descobrimentos, Actas, Volume V, II parte, Lisboa, 1961, pp.281–291.
Spor med Boltsem in Prolijem Kljub njegovim številnim dosežkom od leta 1776 je Boltsov podvig na splošno povzročil izgubo, na žalost njegovih belgijskih finančnih podpornikov, Charlesa Prolija in njegovih partnerjev. Proli se tudi ni strinjal z Boltsom glede pomena kitajskega trga: Proli se je želel osredotočiti izključno na ta trg, medtem ko je Bolts zahteval enak pomen Indije, saj bi se lahko tam prodajali avstrijski proizvodi, kot so živo srebro, svinec, baker, železo, kositer in vitriol, v nasprotju s Kitajsko, kjer so v zameno za kitajske izdelke, kot so čaj, porcelan in svila, sprejemali le španske srebrne dolarje. Medtem ko je bil Bolts še v Indiji, je skupina Proli poslala dve ladji, Ville de Vienne na Mavricij in Prince Kaunitz na Kitajsko, ne da bi ga obvestila. V nevednosti glede Boltsovega nakupa ladje, ki jo je imenoval Prince Kaunitz, je skupina Proli neodvisno od njega na Kitajsko poslala drugo ladjo z istim imenom.Guillaume Bolts, Précis de l’Origine, de la Marche et de la Chûte de la Compagnie d’Asie et d’Afrique dans les Ports du Littoral Autrichien, Liege, 1785, pp.17–8.
To dejanje je pomenilo kršitev pogodbe Prolija z njim. Proli ni hotel spoštovati računov, ki jih je Bolts predložil na njihovo banko, medtem ko je bil v Indiji. Zaprosili so cesarsko vlado, da se listina Boltsa prenese izključno nanje. Skupina Proli je tudi zasegla Joseph et Therese kot varnost, ko se je ladja vrnila v Leghorn.Helma Houtman-De Smedt, “The ambitions of the Austrian empire with reference to East India during the last quarter of the eighteenth century”, Chaudhury Sushil (ed.), Merchants, companies and trade: Europe and Asia in the Early Modern Era, Cambridge, Cambridge University Press, 1999, p.232-3. Na avdienci pri cesarju Jožefu II. v Bruslju 28. julija 1781 sta se Bolt in Proli strinjala s preoblikovanjem njunega združenja v delniško družbo, avgusta pa je Bolts predal svoje listine novi cesarski družbi iz Trsta in Antwerpna za trgovino v Aziji (Société Impériale pour le Commerce Asiatique de Trieste et d'Anvers). Družba naj bi poslala šest ladij na Kitajsko in v Indijo, dve v vzhodno Afriko in na Mavricij ter tri za lov na južne kite.David Macpherson, The History of the European Commerce with India, London, 1812, p.316.
Cesarska družba v Trstu in Antwerpnu