Varmija (poljsko Warmia, nemško Ermland, staroprusko Wārmi, litovsko Varmė) je zgodovinska pokrajina v severni Poljski. Njeni zgodovinski glavni mesti sta bili Frombork in Lidzbark Warmiński. Največje mesto v pokrajini je Olsztyn.
Varmija tvori jedro poljskega Varminsko-mazurskega vojvodstva. Njena površina meri okoli 4.500 km2 in ima približno 350.000 prebivalcev. V pokrajini je veliko jezer.
V preteklosti je bila del večje zgodovinske regije Prusije, naseljena s Starimi Prusi, po severnih križarskih vojnah pa večinoma z Nemci in Poljaki.Linguistic map Poland 1912 Tradicionalno je tesno povezana s sosednjo Mazurijo. Med reformacijo je v letih 1454 do 1466 in 1772 ostala katoliška in neposredno pripadala Poljski, medtem ko je bila Mazurija del Poljske kot fevd v posesti Tevtonskega reda in Vojvodske Prusije in postala pretežno protestantska. Varmija je bila v svoji zgodovini pod oblastjo različnih držav, predvsem Starih Prusov, Tevtonskega viteškega reda, Kraljevine Poljske in Kraljevine Prusije. Zgodovina regije je tesno povezana z zgodovino Varmijske nadškofije (nekdanje Varmijske knezoškofije). Zgodovinsko je povezana s pruskim plemenom Varmi, naseljenem na približno njenem ozemlju. Po ljudski etimologiji se Varmija imenuje po legendarnem pruskem poglavarju Varmu, Ermland pa po njegovi vdovi Ermi.
Zgodovina Zgodnja zgodovina thumb|250px|right|Varmi in druga pruska plenena v 13. stoletju thumb|250px|Zgodovinske pruske dežele in pokrajine
Do zgodnjega srednjega veka so bili na ozemlju Varmije naseljeni Varmi, eno od starih pruskih plemen.
Začete severnih križarskih vojn V 13. stoletju je prusko ozemlje postalo bojišče severnih križarskih vojn. Ker papežu Inocencu III. ni uspelo organizirati pohoda v Palestino, se je leta 1207 odločil organizirati novo križarsko vojno. Na začetku leta 1209 je pozval h križarski vojni proti Albižanom v južni Franciji, leta 1213 proti dinastiji Almohadov v Španiji (1213) in v približno takrat tudi proti poganom v Prusiji.Catholic Encyclopedia: Crusades Na zahtevo poljskega vojvode Konrada I. Mazovskega (1194-1247) je bil leta 1209 za prvega pruskega škofa imenovan Kristijan iz Olive in pooblaščen za spreobrnitev Prusov v katoliško vero.
Tevtonski red Leta 1226 je Konrad I. Mazovski povabil tevtonske viteze, da pokristjanijo poganske Pruse. Viteze je oskrboval in jim dovolil uporabljati deželo Helmno (Culmerland) kot oporišče. Vitezi so imeli nalogo vzpostaviti varno mejo med Mazovijo in Prusi, ob predpostavki, da bodo osvojena ozemlja postala del Mazovije. Red je čakal na uradno odobritev cesarstva, ki jo je dobil z Zlato bulo iz Riminija Friderika II. marca 1226. Odobritev je leta 1234 potrdila Zlata bula iz Rietija papeža Gregorja IX. Konrad I. Mazovski redu podeljenih pravic do vladanja v Prusiji ni nikoli priznal. Kasneje so bili vitezi obtoženi, da so bulo iz Rietija ponaredili.
Do konca 13. stoletja je Tevtonski red osvojil in pokristjanil večino pruskih dežel, vključno z Varmijo. V regijo so se začeli priseljevati večinoma nemško govoreči priseljenci iz Svetega rimskega cesarstva. Nova oblast je številne domače Pruse poznižala na raven podložnikov in jih postopoma ponemčila. Med posestniki v Prusiji so bili tudi domači Prusi. V nekaj stoletjih so se Prusi in priseljenci zlili v novo nacijo. Do konca 13. stoletja so bili tudi južni deli Varmije nemško govoreči. Poljski naseljenci so prišli pozneje, zlasti po letu 1410, predvsem na jug Varmije, tako da je nemščino na tem območju postopoma zamenjala poljščina. thumb|250px|Upravna razdelitev Varmije v letih 1346–1772
Leta 1242 je papeški legat Viljem iz Modene ustanovil štiri škofije, vključno z Varminsko nadškofijo. Od 13. stoletja so se v meniški državi tevtonskih vitezov, vključno z Varmijo, začeli naseljevati novi kolonisti, večinoma Nemci. Varminska knezoškofija je bila s potrditvijo cesarja Karla IV. izvzeta iz tevtonske države. Varminski knezoškofje so bili praviloma Nemci in Poljaki. Med njimi je bil tudi Italijan Enea Silvio Piccolomini, kasnejši papež Pij II.
Po bitki pri Grunwaldu leta 1410 se je varminski škof Heinrich Vogelsang predal poljskemu kralju Vladislavu II. Jagelu in se mu v poljskem taboru med obleganjem gradu Marienburg (Malbork) poklonil. Ko se je poljska vojska umaknila iz Varmije, je novi veliki mojster tevtonskih vitezov Heinrich von Plauen starejši škofa obtožil izdaje in zasedel regijo.
Kraljevina Poljska thumb|250px|Nikolaj Kopernik, varminski stolni kanonik in slaveni astronom thumb|250px|Johann Friedrich Endersch (1755): Episcopatum Warmiensem in Prussia
Februarja 1440 so plemiči Varmije in mesto Braniewo (Braunsberg) soustanovili Prusko zvezo, ki se je uprla tevtonski vladavini. Maja 1440 se je zvezi pridružila večina varminskih mest.Górski, str. XXXI, XXXVII. Februarja 1454 je zveza zaprosila poljskega kralja Kazimirja IV. Jagela, da njeno ozemlje vključi v Kraljevino Poljsko, s čimer se je kralj strinjal in 6. marca 1454 v Krakovu podpisal akt o vključitvi.Górski, str. 54 Njegovo dejanje je sprožilo trinajstletno vojno ( 1454–1466), v kateri so Varmijo ponovno zavzeli tevtonski vitezi. Ko se je leta 1464 škof Pavel Legendorf vel Mgowski postavil na stran Poljske, je knežja škofija spet prišla pod oblast poljskega kralja.Górski, str. LXXXII. S sklenitvijo Drugega torunjskega mirovnega sporazuma leta 1466 so se tevtonski vitezi odpovedali kakršnim koli zahtevam po Varmiji in jo priznali kot del Poljske.Górski, str. 99, 217. Upravno je ostala knežja škofija z več privilegiji in del Kraljeve Prusije in Velikopoljske.
Leta 1467 je stolni kapitelj proti želji poljskega kralja za varminskega škofa izvolil Nikolasa von Tüngena. Stanovi Kraljeve Prusije niso stopili na stran stolnega kapitlja in Nikolas von Tüngen se je povezal s Tevtonskim redom in ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Prepir, znan kot vojna duhovščine, je bil afera majhnega obsega, ki je prizadela predvsem Varmijo. Leta 1478 je Braniewo (Braunsberg) vzdržalo poljsko obleganje, ki se je končalo s sporazumom, v katerem je poljski kralj priznal von Tüngena za škofa in pravico stolnega kapitlja, da v bodoče sam voli (za kralja sprejemljive) škofe. Škof in stolni kapitelj sta prisegla zvestobo poljskemu kralju.
Kasnejši sporazum iz Piotrkówa Trybunalskega z datumom 7. december 1512 je poljskemu kralju priznal pravico do izbire štirih kandidatov za škofe iz Kraljeve Prusije. Dežela je ohranila avtonomijo in samoupravo ter lastne zakone, običaje, pravice in nemški jezik.
thumb|250px|Palača Grabowski v Lidzbarku Warmińskem, prestolnici Varmije do delitev Poljske
V Varmijo so med poljsko-tevtonsko vojno 1519–1521 vdrli tevtonski vitezi vendar so Poljaki pod vodstvom kanonika in slavnega astronoma Nikolaja Kopernika leta 1521 odbili tevtonsko obleganje Olsztyna.
Kopernik je več kot polovico svojega življenja preživel v Varmiji, kjer je napisal številna revolucionarna dela ter opravil astronomska opazovanja in matematične izračune, ki so postali osnova za njegov heliocentrični model Osončja. Po vojni je v letih 1519–1521 koordiniral obnovo in poselitev opustošene južne Varmije.
Leta 1565 je kardinal Stanislav Hosius v Braniewu ustanovil Collegium Hosianum, ki je postal vodilna visokošolska ustanova v regiji.
Po ustanovitvi Lublinske zveze leta 1569 je bila vojvodina Varmija bolj neposredno vključena v poljsko krono znotraj poljsko-litovske skupne države. Ozemlje še naprej uživalo precejšnjo avtonomijo s številnimi pravnimi razlikami od sosednjih dežel. Škofje, na primer, so bili po zakonu člani poljskega senata, dežela pa je volila svoje poslance v Sejmik oz. Deželni zbor Kraljeve Prusije in poslance v poljski Sejm (parlament). Varmija je bila pod cerkveno jurisdikcijo nadškofije v Rigi do leta 1512, ko je knezoškof Lucas Watzenrode dosegel njeno izvzetje. Kar se cerkvene jurisdikcije tiče, je prišla pod neposredno oblast papeža in tam ostala do razpustitve Svetega rimskega cesarstva leta 1806.
thumb|250px|Okrožja Vzhodne Prusije leta 1910
Prusija in Nemčija S prvo delitvijo Poljske leta 1772 je Varmijo priključila Kraljevina Prusija in sekularizirala lastnino Varminske nadškofije. Leta 1773 je bila Varmija združena z okoliškimi območji v novoustanovljeno provinco Vzhodno Prusijo. Ignacij Krasicki, zadnji knezoškof Varmije ter razsvetljenski poljski pesnik, je bil leta 1795 imenovan za nadškofa v Gnieznu in s tem za primasa Poljske. Kot takemu mu je papež Pij VI. ukazal, naj svoje katoliške Poljake uči, naj »ostanejo pokorni, zvesti in ljubeči podaniki svojih novih kraljev« (papeško pismo iz leta 1795). Pruski popis prebivalstva leta 1772 je pokazal, da je imela Varmija 96.547 prebivalcev, vključno z 24.612 meščani v 12 mestih. Popisanih je bilo 17.749 hiš, največje mesto pa je bilo Braunsberg (Braniewo).
Med letoma 1773 in 1945 je bila Varmija del pretežno luteranske province Vzhodne Prusije, pri čemer je bilo njeno prebivalstvo večinoma katoliško. Večina prebivalcev Varmije je govorila visokoprusko nemščino, medtem ko je majhno območje na severu govorilo nizkoprusko nemščino. Južna Varmija je bila poseljena z Nemci in Poljaki Varmijaki.Nationale Minderheiten und staatliche Minderheitenpolitik in Deutschland im 19. Jahrhundert, Hans Henning Hahn, Peter Kunze, str. 109. Poljsko prebivalstvo je bilo podvrženo intenzivni germanizacijski politiki. Varmija je bila razdeljena na štiri okrožja (nemško Kreis): Allenstein (Olsztyn), Rössel (Reszel), Heilsberg (Lidzbark Warmiński) in Braunsberg (Braniewo). Mesto Allenstein je bilo leta 1910 ločeno od okrožja Allenstein in postalo neodvisno mesto.
thumb|250px|Sedež predvojnega poljskega časnika Gazeta Olsztyńska v Olsztynu, ki so jo Nemci leta 1939 porušili;Leon Sobociński. Na gruzach Smętka. B. Kądziela, Warszawa, 1947. str. 61 (poljsko). leta 1989 je bila ponovno zgrajena n preurejena v muzej
Leta 1871 je Varmija skupaj s preostalo Vzhodno Prusijo postala del Nemškega cesarstva. Leta 1873 je moral po uredbi nemške cesarske vlade pouk v javnih šolah v Nemčiji potekati v nemščini. Poljski jezik je bil prepovedan tudi v poljskih šolah, ustanovljenih že v 16. stoletju. Leta 1900 je imela Varmija 240.000 prebivalcev.
V šovinističnem ozračju po prvi svetovni vojni je nemška vlada preganjala varminske Poljake. Poljski otroci, ki so govorili poljsko, so bili v šolah kaznovani in morali pogosto nositi napise z žaljivimi imeni, kot je »Pollack«.
Po prvi svetovni vojni je na plebiscitu 97 % prebivalcev glasovalo za obstanek v Nemčiji. Podpora za priključitev k Poljski je bila minimalna celo v katoliški Varmiji, razen v okrožju Olsztyn (Olsztyn), kjer je bila podpora precej visoka.