The Living Planet: A Portrait of the Earth je BBC-jeva dokumentarna serija o naravi, ki jo je napisal in predstavil David Attenborough, prvič predvajana v Združenem kraljestvu od 19. januarja 1984.
Nadaljevanje njegovega pionirskega dela Life on Earth (Življenje na Zemlji) je študija načinov, kako se živi organizmi, vključno z ljudmi, prilagajajo svoji okolici. Vsaka od dvanajstih 55-minutnih epizod (ena manj kot njegova prejšnja serija) je predstavljala drugačno okolje. Izvršni producent je bil Richard Brock, glasbo pa je zložila Elizabeth Parker iz BBC Radiophonic Workshop.
Delu serije 'Življenje' Davida Attenborougha, je sledil The Trials of Life (1990). Pred slednjim pa je Attenborough napisal in predstavil dve krajši seriji: The First Eden (Prvi raj - 1987), o odnosu človeka do naravnih habitatov Sredozemlja, in Lost Worlds, Vanished Lives (Izgubljeni svetovi, izginula življenja -1989), ki se nanaša na odkritje fosilov.
Ozadje Programi so bili prav tako ambiciozni za produkcijo kot tisti v prejšnjih serijah, vsak pa je vključeval različne lokacije z vsega sveta.
Med najtežjimi kraji, kar zadeva logistiko, je bil Sudan, kamor je bilo treba pripeljati posadko – kljub temu, da ni bilo vzletno-pristajalnih stez ali cest. Nasprotno pa območja, kot je Himalaja, sploh niso dovoljevala prevoza, zato je bila edina možnost hoja. V Južni Ameriki je zaradi pomanjkanja čolnov en snemalec moral svojo opremo potiskati v gumijastem čolnu, sam pa je plaval za njim.
Nekatere teme so se izkazale za še bolj zahtevne: produkcijska ekipa je morala čakati dve leti, da so prispele novice o izbruhu vulkana, in morala je prekiniti vsa druga snemanja v upanju, da bo še vedno bruhal, ko so ga dosegli. Drugje se je moral snemalec Hugh Miles postaviti 23 m stran od polarnega medveda, da ga je posnel od blizu.
Za epizodo The Sky Above je ustvarjalcem serije uspelo zagotoviti storitve NASE in uporabo njenega gravitacijskega raziskovalnega letala, ljubkovalno imenovanega Vomit Comet.
Vendar pa je najbolj zamudna sekvenca vključevala rdečeprse gosi (Branta ruficollis) med letom – ne v smislu dejanskega snemanja, ampak med pripravami nanj. Ptice so morali od rojstva vzgajati ročno, da so se odzivale na glas svoje 'mame', in to jim je na koncu omogočilo fotografiranje, ko so letele ob premikajočem se avtomobilu z odprto streho.
Snemalne tehnike so se še naprej razvijale. En nov kos uporabljene opreme je bila potapljaška obleka z veliko, popolnoma zaprto prednjo ploščo, ki je Attenboroughu omogočala, da govori (in je viden) pod vodo.
V intervjuju o ustvarjanju serije je bil Attenborough samozatajen glede svojega prispevka:
»Težav dejansko ne doživljam jaz, ker so deli, ki jih delam, najlažji. [...] Ni preveč težko stopiti na skalo, pogledati v kamero in nekaj reči. Težave so tiste, s katerimi se srečujejo snemalci, režiserji in drugi, ki morajo dejansko pripraviti žival, da počne nekaj, česar morda še nihče sploh ni videl. To so izjemno težke stvari.«Interview from The Making of The Living Planet
Epizode
Prodaja Serija je na voljo v Združenem kraljestvu za Regiji 2 in 4 kot komplet DVD-jev s 4 ploščami (BBCDVD1234, izdan 1. septembra 2003) in kot del zbirke The Life. Njegova edina dodatna funkcija je 40-minutni dokumentarec: The Making of The Living Planet. Prva epizoda je na ovitku DVD-ja pomotoma navedena kot "The Furnaces of the Earth". Na voljo je tudi v kompletu s 4 ploščami v regiji 1, ki ga je 25. novembra 2003 izdala založba Time-Life Video, pri čemer je bil vrstni red epizod bistveno spremenjen, Attenboroughova uvodnica od ene epizode do druge pa je ustrezno skrajšana.
Spremno knjigo, The Living Planet: A Portrait of the Earth Davida Attenborougha (ISBN 0-563-20207-6), je izdala BBC Books 2. februarja 1984. Poleg tega je The Making of The Living Planet Andrewa Langleyja ( ISBN 0-04-778002-9) izdal George Allen & Unwin leta 1985. Oba trenutno nista ponatisnjena.
LP z glasbo Elizabeth Parker za serijo z naslovom The Living Planet - Music from the BBC TV Series je izšla leta 1984. Silva Screen je bils ponovno izdana na CD-ju in v digitalnem prenosu 12. avgusta 2016 in na biserno obarvanem vinilu 26. avgusta. 2016.
1. epizoda: Zgradba Zemlje Prva epizoda se začne v najgloblji dolini na svetu: v reki Kali Gandaki v Himalaji. Njene temperature segajo od tropskih v spodnjem toku do polarnih višje. Prikazuje torej, kako se bitja prilagajajo življenju v določenih okoljih. Višje kot potuje Attenborough, bolj pusto in gorato je območje in bolj ustrezajo živali, ki tam živijo. Vendar so takšne prilagoditve sorazmerno nove: te gore so nastale iz morskega dna pred približno 65 milijoni let. Da bi prikazal silo narave, ki je odgovorna za to, Attenborough stoji pred bruhajočim vulkanom na Islandiji in se igra s kosom bazalta; Velikanova pot je primer tega, kar se dogaja v daljšem časovnem obdobju. Islandski vulkani predstavljajo severni konec razpoke, ki je večinoma pod vodo in poteka navzdol po eni strani zemeljske oble ter na poti, kjer je nad morsko gladino, tvori vulkanske otoke. Prav takšna dejavnost, znana kot tektonika plošč, je iz globin Zemlje potegnila narazen Afriko in Južno Ameriko ter ustvarila Atlantski ocean. Posnetek izbruha gore Sv. Helena leta 1980 prikazuje, kakšno zdesetkanje je povzročil. Vendar je to bledo v primerjavi z uničenjem, ki ga je leta 1883 povzročil Krakatav, ki ga Attenborough podrobno opisuje. Ko se takšen pritisk pod Zemljo premakne, povzroči nastanek vročih vrelcev in votlin – ki same podpirajo življenje. Ta epizoda ima alternativni naslov The Furnaces of the Earth (Zemeljske peči) na 4-Disc BBC DVD škatli (BBCDVD1234).
2. epizoda: Zamrznjeni planet Ta epizoda opisuje negostoljubne habitate snega in ledu. Mount Rainier v Ameriki je primer takega kraja: ni vegetacije, torej ni rastlinojedcev in s tem tudi mesojedcev. Vendar pa se pod njeno zmrznjeno površino razraščajo alge in pobočja obiščejo nekatere žuželke, na primer pikapolonice. Afriške gore so stalno pokrite s snegom, pod vrhovi, kot sta Kilimandžaro in Mount Kenya, pa živijo rastlinske in živalske skupnosti. Vendar pa prenesejo ekstremne temperature v 24 urah kot nobena druga. Ponoči so v nevarnosti, da zmrznejo, podnevi pa so lahko oropani vlage. Lobelije se borijo proti temu tako, da proizvajajo pektin ali pa se izolirajo z obilico listov, podobno kot krzneni plašč. Andi se razprostirajo po celotni Južni Ameriki in so obdani z altiplanom. Na teh visokih planjavah je velika in raznolika populacija živali. Antarktika je večja od celotne Evrope in je večinoma brez življenja. Vendar so njene obale in vode rodovitne in v njih živijo kožuhasti tjulnji, njihova glavna hrana (kril) in več vrst pingvinov. Nasprotno pa je Arktiko zaradi povezave z bolj zmernimi regijami koloniziralo veliko različnih vrst. To so polarna lisica, severni medved, postrušniki, snežna sova in najmočnejši lovci v regiji, Inuiti. Je tudi začasen dom živalim selivcem, kot sta severni jelen in snežna gos.
3. epizoda: Severni gozdovi Naslednja epizoda raziskuje severne iglaste gozdove. Program se začne na severu Norveške, 500 kilometrov severno od arktičnega kroga. Tu je ravno toliko svetlobe, da borovci preživijo, a je pozimi izjemno mrzlo. Semena borovih storžev so eno redkih živil, ki so na voljo v tem letnem času, velike rastlinojede živali, kot je los, pa se morajo prav tako zanašati na svoje maščobne rezerve. Vendar pa obstajajo plenilci, vključno z risi, rosomahi in sove. Iglasti gozd se razprostira v pasu po vsej zemeljski obli, v najširšem premeru približno 1900 kilometrov. Na vsako celino spomladi prispe veliko živali selivk, še več pa poleti. V letih, ko je populacija voluharjev velika, se ustrezno poveča in razširi tudi številčnost njihovega glavnega plenilca, sove. Južneje se zaradi toplejšega podnebja borovci umaknejo širokolistnim vrstam, kot sta hrast in bukev. Poleti gozdne krošnje zasede več ptic kot v katerem koli drugem letnem času in se prehranjujejo z neštetimi žuželkami. Ob nastopu zime številne živali v teh gozdovih prespijo, v Ameriki pa Attenborough odkrije brlog črnega medveda, ki lahko spi tudi po šest mesecev. Nazadnje, še južneje, Attenborough odkrije posledice gozdnih požarov, ki niso tako uničujoči, kot se zdijo – prizadeta območja se v nekaj mesecih pomladijo z več cvetja kot prej.
4. epizoda: Džungla
Ta epizoda, ki je bila predvajana 9. februarja 1984, je posvečena tropskim gozdovom. Attenborough se povzpne na kapokovec v južnoameriškem tropskem deževnem gozdu, da bi opazoval »najbolj razširjeno življenja, ki ga lahko najdete kjer koli na površju Zemlje«. Za to sta dva glavna vzroka: toplota in vlaga. Ker je to podnebje konstantno, ni letnih časov, zato se drevesa v svojih ciklih cvetenja zelo razlikujejo. Vendar pa vsaka vrsta to počne hkrati in se zaradi pomanjkanja vetra za opraševanje zanaša na ptice in žuželke. Bromelijevke imajo svojo populacijo obiskovalcev, predvsem zaradi svojih kelihu podobnih rozet listov, ki zadržujejo vodo. Nekateri ga uporabljajo za pitje ali, kot v primeru strupene žabe, za odlaganje paglavcev. Attenborough izpostavlja tudi tiste vrste, ki so izpopolnile umetnost kamuflaže, vključno s posnemalci. Najbolj gosto poseljen del džungle je v njenem najvišjem toku. Približno na polovici je malo življenja, razen tistih, ki naseljujejo luknje v gnezdih, kot so ara, ali uporabljajo debla in liane za pomoč pri gibanju. Tla džungle niso zelo rodovitna, saj dež izpere vsa hranila iz zemlje. Drevesne korenine se torej zanašajo na nekakšen kompost, ki nastane iz razpadajočih listov – proces, ki se v naravni vlagi močno pospeši. Po tropski nevihti ostareli kapokovec zgrmi na tla in pusti vrzel v nadstrešku. Nato se začne proces obnove, ko sadike tekmujejo, da zapolnijo ustvarjeni prostor.
5. epizoda: Morje trave Ta epizoda govori o rastlini, ki ima okoli 10.000 vrst in pokriva več kot četrtino rastlinskega zemljišča: trave. Je rastlina, ki kljub nenehni paši raste – saj na njenem dnu raste travni list, ki je trajno aktiven. Na tako nizkih ravneh kuščarji plenijo žuželke, bogomolke jedo kobilice (Acridomorpha), pajki lovijo vse, kar lahko, skarabeji pa počistijo nered. Termiti so med najuspešnejšimi: v brazilski savani je več termitnjakov na hektar kot kjer koli drugje – in tam, kjer uspevajo, jim sledi mravljinčar. Ob zori v brazilskem Campo Grande so številne ptice, ki gnezdijo na prostem, ranljive za vrste, kot je tegu (Tupinambis). Zaradi malo vode je dreves malo, v sušnem obdobju pa kajman in želve tekmujejo za prostor v takšnih bazenih, kakršni so 3000 kilometrov severno, v Venezueli, glinasta tla omogočajo llanosom zadrževanje poplavne vode, nekatera bitja, kot je kapibara, pa uživajo. Še severneje, v severnoameriški preriji, temperatura - 46 °C pomeni, da jo le malo živali lahko preživi; bizon je tisti, ki lahko. Afriške ravnice imajo večjo raznolikost in večjo koncentracijo živali, ki živijo na travi, kot katera koli druga dežela. To vodi do podobnega števila plenilcev in ljudstvo Merle ustreli koba (Kobus kob) iz zasede, ko prečkajo reko. Od milijona živali, ki poskušajo prečkati več dni, jih je približno 5000 ubitih.
6. epizoda: Vroče puščave