Life on Earth: A Natural History Davida Attenborougha je britanska televizijska naravoslovna serija, ki jo je posnel BBC v sodelovanju z Warner Bros. Television in Reiner Moritz Productions. V Združenem kraljestvu so jo prenašali od 16. januarja 1979.
Med potekom serije voditelj David Attenborough po formatu, ki sta ga vzpostavila Civilizacija Kennetha Clarka in The Ascent of Man (Vzpon človeka) Jacoba Bronowskega (obe seriji je zasnoval in produciral kot režiser BBC Two), potuje po svetu, da bi izsledil zgodbo o razvoju življenja na planetu. Tako kot prejšnja serija je bila razdeljena na 13 epizod (vsaka traja približno 55 minut). Izvršni producent je bil Christopher Parsons, glasbo pa je zložil Edward Williams.
Zelo cenjen je prvi v seriji programov Attenboroughovo Life, sledil pa mu je The Living Planet (Živi planet: portret Zemlje) (1984). Uveljavil je Attenborougha kot ne le najpomembnejšega televizijskega naravoslovca, ampak tudi ikonično osebnost britanskega kulturnega življenja.
Snemalne tehnike Izvedenih je bilo več posebnih snemalnih tehnik, da bi pridobili nekaj posnetkov redkih in izmuzljivih živali. Neki snemalec je na stotine ur čakal na minljivi trenutek, ko je Darwinova žaba, ki v svojih ustih vali svoje mladiče, te končno izpljunila. Drugi je v vodoravno nameščenem kolesu zgradil repliko rova, tako da se je lahko kolo vrtelo, ko je žival tekla vzdolž predora, da je ta ostala v bližini kamere. Za ponazoritev gibanja netopirjevih kril med letom so v vetrovniku posneli počasno sekvenco. Serija je bila tudi prva, ki je vključevala posnetke živega (čeprav umirajočega) koelakanta.
Snemalci so izkoristili izboljšano kvaliteto filma, da so izdelali nekaj najostrejših in najbolj barvitih posnetkov divjih živali, ki so jih lahko videli do zdaj.
Programi so tudi uvedli slog predstavitve, pri katerem je David Attenborough začel opisovati vedenje določene vrste na eni lokaciji, preden je prešel na drugo, da bi dokončal svojo ilustracijo. Kontinuiteta je bila ohranjena, kljub temu, da so bile takšne sekvence posnete več mesecev in na tisoče kilometrov narazen.
Srečanje z gorilo V 12. epizodi Attenborough naleti na skupino gorskih goril v zatočišču Dian Fossey v Ruandi. Primati so se skozi leta preučevanja raziskovalcev navadili na ljudi. Attenborough se je prvotno nameraval le dovolj približati, da bi pripovedoval o tem, kako opice uporabljajo palec, toda ko je po vseh štirih napredoval proti območju, kjer so se hranile, se je nenadoma znašel iz oči v oči z odraslo samico. Zavrgel je svoj scenarijski govor, se obrnil proti kameri in zašepetal ad libitum:
Ko se je Attenborough naslednji dan vrnil na lokacijo, so se samica in dve mladi gorili začeli negovati in igrati z njim. V svojih spominih Attenborough to opisuje kot »eno najbolj vznemirljivih srečanj v mojem življenju«. Kasneje je na svojo žalost odkril, da je bilo posnetih le nekaj sekund: snemalcu je zmanjkovalo filma in ga je hotel shraniti za načrtovan opis palca. pp. 289–291.
Leta 1999 so gledalci Channel 4 glasovali za 100 največjih televizijskih trenutkov in postavili sekvenco z gorilo na 12. mesto, kar ga je uvrstilo pred kronanje kraljice Elizabete II. in poroko Charlesa in Diane.
Kritični in komercialni sprejem Serija je imela velik mednarodni uspeh: prodana je bila na 100 območjih, gledalo pa jo je približno 500 milijonov ljudi po vsem svetu. Vendar Življenje na Zemlji BBC-ju ni prineslo enakih prihodkov kot poznejše serije Attenborougha, ker je korporacija podpisala ameriške in evropske pravice svojim koprodukcijskim partnerjem, Warner Bros. in Reinerju Moritzu.
Bil je nominiran za štiri nagrade BAFTA TV in prejel nagrado Broadcasting Press Guild za najboljšo dokumentarno serijo. Na seznamu 100 največjih britanskih televizijskih programov, ki ga je leta 2000 sestavil Britanski filmski inštitut, za katerega so glasovali strokovnjaki iz industrije, je bil Life on Earth uvrščen na 32. mesto.
Epizode 1. "Neskončna raznolikost" (16. januar 1979) Epizoda se začne v južnoameriškem deževnem gozdu, katerega bogata raznolikost življenjskih oblik je uporabljena za ponazoritev velikega števila različnih vrst. Ker so mnogi zaradi hrane ali sredstev za razmnoževanje odvisni od drugih, David Attenborough trdi, da se niso mogli vsi pojaviti naenkrat. Odkriva, kaj je bilo prej in razloge za takšno raznolikost. Začne z razlago teorij Charlesa Darwina in procesa naravne selekcije, pri čemer za primer uporabi orjaške želve z Galapaškega otočja (kamor je Darwin potoval na HMS Beagle). Fosili so dokaz o najzgodnejšem življenju in Attenborough v iskanju prepotuje navpično miljo v Veliki kanjon. Ko doseže strugo reke Kolorado, so geološke plasti stare 2000 milijonov let – vendar fosilov ni. Vendar pa »prave kamnine« najdemo na obalah Gornjega jezera v Kanadi, kjer kot oblati tanke rezine kremena, imenovane roženec, razkrivajo nitke primitivnih alg. Poleg tega se zdi, da so mikroorganizmi, ki uspevajo v Yellowstonskem parku v Wyomingu, enaki najstarejšim fosilom na Zemlji. Podrobno je obravnavana evolucija enoceličnih bitij, od preprostih cianofitov do kompleksnejših ciliatov, nato pa od večceličnih spužev in meduz do številnih različic koral in z njimi povezanih polipov. Fosilizirani ostanki meduz so prikazani v pogorju Flinders v Avstraliji in so ocenjeni na 652 milijonov let.
2. "Zgradba teles" (23. januar 1979) Naslednja epizoda raziskuje različne nevretenčarje, ki živijo v morju. V Maroku so apnenci stari 600 milijonov let in vsebujejo veliko fosilov nevretenčarjev. Na splošno spadajo v tri kategorije:zunanji skepel, morske lilije in segmentirane lupine. Razvoj bitij z oklepom je prikazan s ploskim črvom, ki je sčasoma spremenil svojo obliko telesa, ko je kopanje postalo nujno zaradi hrane ali varnosti. Nato so se razvile zaščitene lovke in ovoji so sčasoma ovili celotno telo: ta bitja so ramenonožci. Najbolj uspešne živali v lupinah so mehkužci, ki jih je približno 80.000 različnih vrst. Nekatere imajo eno lupino, kot je so porcelanke, medtem ko so druge školjke, vključno s pokrovačo in orjaško zevo. Ena od vrst, ki je ostala nespremenjena milijone let, je nautilus: v svoji lupini ima flotacijske komore, ki so bile osnova za amonite. Krinoide ponazarjajo morske lilije, morske zvezde in morski ježki na Velikem koralnem grebenu. Segmentirani črvi so se razvili, da bi omogočili trajno kopanje, dobro ohranjene fosile pa najdemo v Skalnem gorovju Britanske Kolumbije. Ti so se razvili v trilobite in rake, ostvar pa je prikazan v velikem številu gnezdeč v zalivu Delaware. Medtem ko se kokosov rak razmnožuje v morju, je v vseh drugih pogledih kopenska žival in Attenborough ga uporablja za ponazoritev naslednjega evolucijskega koraka.
3. "Prvi gozdovi" (30. januar 1979) Ta epizoda preučuje najzgodnejšo kopensko vegetacijo in žuželke. Prve rastline, ki so bile brez stebel, so v glavnem obsegale mahove in jetrenjake. Razmnoževali so se tako s spolnim kot nespolnim načinom razmnoževanja. Stonoge, ki izvirajo iz segmentiranih morskih bitij, so bile med prvimi, ki so izkoristile tak življenjski prostor in so jim hitro sledile druge vrste. Brez vode za prenašanje jajčec je bil zdaj potreben telesni stik med spoloma. To je bilo problematično za nekatere lovce, kot so pajki in ščipalci, ki so razvili rituale dvorjenja, da samica ne bi pojedla samca. Sčasoma so se celične stene rastlin okrepile in zrasle so višje. Med prvimi tovrstnimi vrstami so bile praprotnice in preslica. Žuželke so nato razvile krila, da bi se izognile plezanju, in kačji pastir (ki je imel nekoč razpon kril 60 centimetrov) je eden najuspešnejših. Dovršeni utripi kril kačjih pastirjev so prikazani upočasnjeni 120-krat. Nekatere rastline, kot so sagovci, so za prenašanje peloda vključile žuželke, druge, kot so iglavci, pa širijo spore. Več kot tretjina gozdov vsebuje iglavce in kalifornijska orjaška sekvoja je največji živi organizem katere koli vrste: zraste do višine 112 metrov. Iglavci izločajo smolo, da popravijo svoje deblo, in ta je ohranjena kot jantar. V njem so našli primerke žuželk, stare 200 milijonov let. Pravzaprav so v tem času že obstajale vse danes znane žuželke.
4. "Drhteče horde" (6. februar 1979) Ta epizoda podrobno opisuje odnos med cvetlicami in žuželkami. Obstaja približno milijon klasificiranih vrst žuželk in dvakrat ali trikrat toliko, ki jih je treba še označiti. Pred približno 300 milijoni let so rastline začele pridobivati žuželke, da bi jim pomagale pri razmnoževanju, in to so storile s cvetovi. Čeprav na primer magnolija vsebuje moške in ženske celice, je opraševanje z druge rastline zaželeno, saj zagotavlja večjo variabilnost in s tem evolucijo. Cvetlice se oglašajo z vonjem ali prikazom. Nekatere so se razvile tako, da proizvajajo sladko dišeč nektar, več žuželk pa je svoje dele ust razvilo v hranilne cevi, da bi ga dosegle. Vendar pa imajo nekatere vrste, kot so kukavičevke, za zagotovitev opraševanja zelo zapletene mehanizme, o katerih se je treba najprej pogajati. Drugi, kot sta juka in njeni gostujoči molji, so odvisni drug od drugega. Lovci, kot so bogomolke, so zakamuflirani tako, da se ujemajo s cvetlicami in listi, ki jih obišče njihov plen. Ker je koža žuželke hitinasta, jo mora občasno odvreči, ko zraste, in gosenica, njena buba ter metulj ali vešča, ki iz tega izhaja, so eden bolj zapletenih primerov. Termiti, mravlje ter nekatere čebele in ose so premagale vse omejitve velikosti tako, da so se združile in oblikovale superorganizme. Zelene drevesne mravlje iz jugovzhodne Azije kažejo najbolj izjemen kooperativnost pri gradnji svojih gnezd.
5. "Osvajanje voda" (13. februar 1979) Ta epizoda obravnava razvoj rib. Razvili so množico oblik, velikosti in načinov pogona in navigacije. Kot primeri najzgodnejših, najpreprostejših vrst so navedeni morski brizg, suličnik in piškur. Nato so se pred približno 400 milijoni let pojavile prve ribe s hrbtenico. Pogorje Kimberley v Zahodni Avstraliji je pravzaprav ostanek koralnega grebena in starodavnega morskega dna. Tam Attenborough odkrije fosile najzgodnejših rib, ki so imele razvite čeljusti. Te so se razvile v dve obliki bitij s hrustančnimi okostji: široke (kot raže in skati) in dolge (kot morski psi). Vendar so bile najuspešnejše vrste s popolnimi kostmi, ki so se iz oceanov razširile v reke in jezera. Da bi se prilagodili tem okoljem, so do zdaj pridobili škrge za dihanje, bočno črto za zaznavanje gibanja in ribji mehur za pomoč pri plovnosti. Koralni grebeni vsebujejo največjo raznolikost vrst, od katerih so mnoge vidno obarvane, da odganjajo plenilce ali privabljajo partnerje. Njihov življenjski prostor s številnimi skrivališči na dosegu roke jim omogoča, da ostanejo tako vidni. Vendar pa odprti ocean ne ponuja takšnega zatočišča, zato je varnost v številu – tako lovci kot lovljeni plavajo v jatah in imajo oblikovana telesa za zasledovanje ali pobeg. Večina vrst, ki živijo pod termoklino, v ledenih globinah oceana, ni bila nikoli posneta in so v veliki meri predstavljene s fotografijami.
6. "Zasedba kopna" (20. februar 1979)