Ruapehu (/ˈruːəˌpeɪhuː/; maorsko: [ˈɾʉaˌpɛhʉ]) je gora in aktivni stratovulkan na južnem koncu vulkanske cone Taupō in vulkanske planote Severnega otoka na Novi Zelandiji. To je 23 kilometrov severovzhodno od Ohakune in 23 km jugozahodno od južne obale jezera Taupō, znotraj narodnega parka Tongariro. Na njegovih pobočjih so glavna smučišča Severnega otoka in ledeniki.
Ruapehu, največji aktivni vulkan na Novi Zelandiji, ima najvišji vrh na Severnem otoku in ima tri glavne vrhove: Tahurangi (2797 m), Te Heuheu (2755 m) in Paretetaitonga (2751 m). Globok, aktiven krater je med vrhovi in se napolni z vodo med večjimi izbruhi, znan kot kratersko jezero (maorsko Te Wai ā-moe). Ime Ruapehu v maorskem jeziku pomeni »jama hrupa« ali »eksplozivna jama«.
Geografija Ruapehu leži v središču Severnega otoka Nove Zelandije, 23 kilometrov severovzhodno od Ohakune in 23 km jugozahodno od južne obale jezera Taupō, znotraj narodnega parka Tongariro. Ruapehu je največji in najjužnejši vulkan v narodnem parku z ocenjeno prostornino 110 km3. Vulkan je obdan z obročasto ravnino vulkanskega materiala, sestavljenega iz laharjevih usedlin, padanja pepela in zemeljskih plazov.
Na Ruapehu vodijo tri dostopne poti in vsaka pot vodi do enega od treh smučišč, ki so na njegovih pobočjih. Državna cesta št. 48 vodi do vasi Whakapapa ob vznožju gore, od tam pa vodi dovozna cesta do vasi Iwikau ob vznožju smučišča Whakapapa na severozahodnih pobočjih. Dostopna cesta iz mesta Ohakune vodi do smučišča Turoa na jugozahodnih pobočjih, proga za vozila s štirikolesnim pogonom pa vodi od Desert Road (državna cesta 1) do smučišča Tukino na vzhodnih pobočjih.
Aktivni krater Ruapehu, imenovan Kratersko jezero (Te Wai ā-moe), je na južnem koncu planote Summit in je, kot pove že ime, napolnjen s toplim, kislim jezerom. Izliv jezera je na vrhu doline Whangaehu, kjer izvira reka Whangaehu. Reka Whangaehu je znana po uničujočih laharjih, ki jih povzročajo izbruhi Ruapehuja. V zgodovinskih časih so izbruhi večkrat zgradili jezove tefre čez iztok, nazadnje leta 1945 in 1996. Ti jezovi so propadli leta 1953 oziroma 2007, kar je vsakič povzročilo izbruh Kraterskega jezera, ki je poslal uničujoče laharje po reki. Lahar leta 1953 je bil vzrok za katastrofo Tangiwai, v kateri je umrlo 151 ljudi. Še večji laharji so se zgodili leta 1862 in 1895.
Skupno je bilo na Ruapehu prepoznanih 18 ledenikov, od katerih jih je šest poimenovanih. V aktivnem kraterju najdemo dva ledenika: enega na severni strani kraterja pod vrhom Paretetaitonga in enega na jugu, in to sta edina kraterska ledenika na Novi Zelandiji. Večino ledu na Ruapehu vsebujejo le trije ledeniki: ledeniki Whangaehu, Summit Plateau in Mangatoetoenui. Ledenik Summit Plateau ni ledenik v pravem pomenu besede, temveč ledeno polje, ki zapolnjuje ugasli vulkanski krater, led pa tam doseže debelino več kot 130 m. Ledenik Whangaehu napaja reko Whangaehu, ledenik Mangatoetoenui pa je eden od glavnih izvirov reke Waikato, ki izvira kot niz potokov na vzhodnih pobočjih Ruapehuja. Na zahodni strani gore številni potoki, ki tam izvirajo, kot sta reki Whakapapa in Manganui o te Ao, napajajo reko Whanganui.
Ledeniki Ruapehu so na severni meji za nastanek trajnega ledu na Novi Zelandiji, zato so izjemno občutljivi na podnebne spremembe. Raziskave ledenikov, opravljene od leta 1955, so pokazale, da se vsi ledeniki tanjšajo in umikajo, z izjemo severnega kraterskega ledenika, ki se je odebelil in podaljšal, potem ko je leta 1953 izbruh Kraterskega jezera znižal gladino jezerske vode.
Podnebje Na zgornjih pobočjih Ruapehu vlada polarna tundra (Köppnova podnebna klasifikacija: ET) s povprečnimi temperaturami od −4–15 °C poleti in −7–7 °C pozimi, odvisno od nadmorske višine in oblačnosti. Na nižjih pobočjih ima Ruapehu subpolarno oceansko podnebje (Köppen: Cfc).
Prevladujoča smer vetra v regiji je zahodna ali severozahodna, viharni pogoji (tj. hitrosti vetra, višje od 61 km/h) so na gori pogosti. Padavin je več na zahodnih pobočjih Ruapehuja kot na vzhodnih pobočjih zaradi učinka padavinske sence. V vasi Whakapapa pade povprečno 2200 mm dežja na leto, medtem ko puščava Rangipo vzhodno od Ruapehuja prejme nekaj več kot 1500 mm dežja letno. Sneg v povprečju zapade že do 1500 m nadmorske višine.
Hude vremenske nesreče Vremenske razmere so čez dan lahko spremenljive, zato obiskovalcem gora svetujejo, da so pripravljeni in imajo pri sebi osnovno opremo za preživetje. Hudo vreme je v preteklih letih terjalo več življenj, vključno s petimi vojaki novozelandske vojske in enim pripadnikom mornarice RNZN, ki jih je leta 1990 ujela enotedenska nevihta med usposabljanjem za zimsko preživetje. Ista nevihta je ujela tudi izkušenega japonskega alpinista, ko ga je nepričakovano zagodlo vreme, vendar je zgradil snežno jamo in se vanjo zatekel, dokler ga niso rešili nekaj dni kasneje.
Zaradi ekstremnih vremenskih razmer so bili obiskovalci v preteklosti ujeti na gori. Leta 2003 je moralo približno 350 obiskovalcev smučišča Whakapapa in 70 osebja ostati čez noč na Top o' The Bruce (smučarski koči ob vznožju smučišča), potem ko je zaradi snežne nevihte cesta postala prenevarna za spust. Leta 2008 je bilo zaradi ekstremnih vremenskih razmer s smučišča Whakapapa evakuiranih približno 2000 obiskovalcev, avtomobili pa so bili spuščeni z gore v skupinah po pet. Približno 100 avtomobilov je čez noč ostalo na smučišču.
Geologija Ruapehu je kompozitni andezitni stratovulkan na južnem koncu vulkanske cone Taupō in je del vulkanskega središča Tongariro. Vulkanizem pri Ruapehu je posledica subdukcije Pacifiške plošče pod Avstralsko ploščo pri jarku Hikurangi vzhodno od Severnega otoka. Ruapehu je v svoji življenjski dobi izbruhnil iz več kraterjev, vendar je trenutno aktiven samo en krater, globok krater na južnem koncu planote na vrhu, ki je napolnjen z vročo, kislo vodo, imenovano Kratersko jezero (Te Wai ā-moe).
Ruapehu leži na podlagi mezozojske grauwake (meljastega peščenjaka), ki jo prekriva tanka plast usedlin porečja Wanganui, ki jo sestavljajo pesek, melj, plasti školjk in apnenec. Ni jasno ugotovljeno, kdaj je Ruapehu prvič začel bruhati, le da so se izbruhi začeli pred vsaj 250.000 leti in morda že pred 340.000 leti. Ruapehu je bil zgrajen v štirih različnih fazah razmeroma intenzivne eruptivne dejavnosti, ki so ji sledila obdobja relativne tišine. Vsaka od teh štirih stopenj dejavnosti je za seboj pustila različne kamnite formacije, imenovane formacija Te Herenga (izbruhnila pred 250.000–180.000 leti), formacija Wahianoa (izbruhnila pred 160.000–115.000 leti), formacija Mangawhero (izbruhnila pred 55.000–15.000 leti). ) in formacija Whakapapa (izbruhnila pred 15.000–2000 leti). Vsaka od teh kamnitih formacij je sestavljena iz tokov lave in tufnih breč, študije teh formacij pa so pokazale, kako se je vulkanska aktivnost na Ruapehu razvijala skozi čas. V fazi aktivnosti Te Herenga se je magma med izbruhi hitro dvignila skozi skorjo. Vendar se je pred 160.000 leti v skorji pod vulkanom oblikovala zapletena mreža magmatskih nasipov in pragov, lava, ki je od takrat izbruhnila, pa kaže znake obsežnega mešanja med različnimi komorami magme pred izbruhi.
V sodobnem času je bila vulkanska dejavnost osredotočena na Kratersko jezero. Pod jezerom sta dva aktivna zračnika, imenovana Severni in Centralni zračnik. Za aktivnost je značilno ciklično segrevanje in ohlajanje jezera v obdobjih 6–12 mesecev. Vsak segrevalni cikel zaznamuje povečana seizmična aktivnost pod kraterjem in spremlja povečana emisija vulkanskih plinov, kar kaže, da so odprtine pod kraterskim jezerom odprte za uhajanje plina. Dokazi kažejo, da je sistem odprtega prezračevanja, kot je ta, obstajal v 250.000-letni zgodovini Ruapehuja. To preprečuje kopičenje pritiska in povzroči razmeroma majhne, pogoste izbruhe (v povprečju vsakih 20–30 let) na Ruapehu v primerjavi z drugimi andezitnimi vulkani po svetu.
Kratersko jezero se izprazni zaradi velikih izbruhov, kot sta bila leta 1945 in 1995–1996, vendar se ponovno napolni, ko se izbruhi umirijo, napaja pa ga taljenje snega in izpuščena para. V zgodovinskih časih so večji izbruhi nanesli jez tefre čez iztok jezera, kar je preprečilo prelivanje jezera v dolino Whangaehu. Jez se po nekaj letih poruši in povzroči velik lahar po dolini. Jez tefre, ki je nastal zaradi izbruhov leta 1945, se je zrušil 24. decembra 1953, kar je povzročilo katastrofo Tangiwai in poslalo lahar po reki Whangaehu. 151 ljudi je umrlo, ko je lahar odnesel železniški most Tangiwai, tik preden ga je prečkal hitri vlak. Drugi jez je nastal zaradi izbruhov v letih 1995–1996, ki se je zrušil 18. marca 2007. Na gori je bil leta 2000 nameščen opozorilni sistem, sistem za alarmiranje in opozarjanje vzhodnega Ruapehu Laharja (ERLAWS), da bi zaznal takšen kolaps in opozoril ustrezne oblasti. Sistem ERLAWS je zaznal lahar iz leta 2007, ceste so bile zaprte in železniški promet ustavljen, dokler se lahar ni umiril. Keys, H.; Green, P. (August 2008). "Ruapehu Lahar New Zealand 18 March 2007: Lessons for Hazard Assessment and Risk Mitigation 1995-2007". Journal of Disaster Research. 3 (4): 284–296. doi:10.20965/jdr.2008.p0284
Zgodnja zgodovina izbruhov Najzgodnejša znana vulkanska aktivnost v narodnem parku Tongariro je bila pred približno 933.000 ± 46.000 leti v kraju Hauhungatahi, severozahodno od Ruapehuja. Pozneje so andezitni klasti, najdeni 100 km jugozahodno od Ruapehuja, blizu Whanganuija, pokazali, da je bil vulkanizem verjetno prisoten na območju Ruapehuja pred 340.000 leti. Vendar so najstarejše kamnine na samem Ruapehu stare približno 250.000 let. Izbruhi v tem obdobju naj bi zgradili strm vulkanski stožec okoli osrednjega kraterja, ki bi bil nekje blizu današnjega zgornjega grebena Pinnacle Ridge. Izbruhi, ki so gradili stožec, so prenehali pred približno 180.000 leti, stožec pa je začel erodirati zaradi ledeniškega delovanja. Skalne formacije, ki segajo v to obdobje, se skupaj imenujejo formacija Te Herenga, danes pa so te formacije vidne na grebenu Pinnacle Ridge, grebenu Te Herenga in v dolini Whakapapanui, vse na severozahodnih pobočjih Ruapehuja.
Pred približno 160.000 leti so se ponovno začeli izbruhi, ki so gradili stožec, tokrat iz kraterja, za katerega se domneva, da leži severozahodno od današnjega vrha Mitre (Ringatoto)—jugovzhodno od prvotnega zračnika Te Herenga. Izbruhi so se nadaljevali do pred približno 115.000 leti in lava, ki je izbruhnila v tem obdobju, je znana kot formacija Wahianoa. Tudi to tvorbo je močno erodirala ledeniška dejavnost in zdaj tvori jugovzhodne bregove sodobnega Ruapehuja. Formacijo sestavljajo tokovi lave in tufobreče.
Pred približno 55.000 leti se je začela tretja faza izbruhov gradnje stožcev, ki so ustvarili formacijo Mangawhero. Ta formacija je izbruhnila na erodirano formacijo Wahianoa v dveh fazah: prva se je zgodila pred 55.000–45.000 leti, druga pa pred 30.000–15.000 leti. V tem obdobju je bilo aktivnih več kraterjev na vrhu, ki so vsi ležali med Tahurangijem in severnim vrhom. Parazitski izbruhi so se pojavili tudi v Pukeonakeju, stožcu scoria severozahodno od Ruapehuja, in v več izoliranih kraterjih blizu Ohakuna. Formacijo Mangawhero lahko najdemo na večini sodobnega Ruapehuja in tvori večino visokih vrhov gore ter smučišče Turoa.
Holocenska aktivnost Tokovi lave, ki so izbruhnili iz Ruapehuja od zadnjega ledeniškega maksimuma, se imenujejo formacija Whakapapa. Vsi ti tokovi so izbruhnili med 15.000 in 2000 leti iz številnih različnih kraterjev na vrhu Ruapehuja ter iz kraterjev na severnem in južnem bregu gore.