Finski zaliv (finsko Suomenlahti, estonsko Soome laht, rusko Фи́нский зали́в, tr. Finskiy zaliv, IPA: [ˈfʲinskʲɪj zɐˈlʲif]; švedsko Finska viken) je najvzhodnejši del Baltskega morja. Razteza se med Finsko na severu in Estonijo na jugu, do Sankt Peterburga v Rusiji na vzhodu, kjer vanj vstopa reka Neva. Med drugimi večjimi mesti okrog zaliva sta Helsinki in Talin. Vzhodni deli Finskega zaliva pripadajo Rusiji, nekatera najpomembnejša ruska naftna pristanišča pa so najbolj oddaljena v bližini Sankt Peterburga (vključno s Primorskom). Finski zaliv je bil naravna pot proti Sankt Peterburgu in je še vedno strateško pomemben za Rusijo. Nekateri okoljski problemi, ki vplivajo na Baltsko morje, so najbolj izraziti v plitvem zalivu.
Geografija
Zaliv ima površino 30.000 km2.Gulf of Finland Encyclopædia Britannica Dolžina (od polotoka Hanko do Sankt Peterburga) je 400 km, širina pa se giblje od 70 km v bližini vhoda do 130 km na poldnevniku otoka Moščni; v zalivu Neve se zmanjša na 12 km. Zaliv je razmeroma plitev, globina pa se zmanjšuje od vhoda v zaliv proti celini. Najostrejša sprememba se zgodi v bližini kraja Narva-Jõesuu, zato se temu kraju reče Narvska stena. Povprečna globina je 38 m, največja pa 115 m. Globina zaliva Neve je manjša od 6 metrov, zato so dno poglobili (izkopali kanal) za varno plovbo. Zaradi velikega dotoka sladke vode iz rek, zlasti iz reke Neve (dve tretjini celotnega dotoka), ima zalivska voda zelo nizko slanost – med 0,2 in 0,3 ‰ na površini in 0,3–0,5 ‰ blizu dna. Povprečna temperatura vode je pozimi blizu 0 °C; poleti je na površini 15–17 °C in na dnu 2–3 °C. Deli zaliva lahko zmrznejo od konca novembra do konca aprila; zmrzovanje se začne na vzhodu in postopoma nadaljuje proti zahodu. Popolno zmrzovanje običajno nastopi konec januarja, v blagih zimah pa se to ne zgodi. Pogosti močni zahodni vetrovi povzročajo valove, navale vode in poplave.Darinskii, A. V. Leningrad Oblast. Lenizdat, 1975
Severna obala zaliva je visoka in vijugasta, z obilnimi majhnimi zalivi in čermi, vendar le nekaj velikimi zalivi (Vyborg) in polotoki (Hanko in Porkkalanniemi). Obala je večinoma nagnjena; obilne so peščene sipine s posameznimi borovci. Južne obale so gladke in plitve, vendar vzdolž celotne obale teče apnenčasti predel, Baltski klif, višine do 55 m. Na vzhodu se zaliv konča z Nevskim zalivom; na zahodu se združi z Baltskim morjem.
Zaliv vsebuje številne brežine, čeri in otoke. Med največje spadajo otok Kotlin z mestom Kronštat (42.800 prebivalcev), otoki Berozovje, otok Lisij, otok Mali Visocki z bližnjim mestom Visock (1706 prebivalcev), Gogland (Suursaari), Moščni (Lavansaari), Bolšoju Tjuters (Tytärsaari) , Sommers, Naissaar, Kimitoön, Kökar, Seskar (Seiskari), otoki Pakri in drugi.Atlas of the USSR. – M.: GUGK, 1984
Od leta 1700 je Rusija v zalivu zgradila devetnajst umetnih otokov s trdnjavami. Njihov cilj je bil ubraniti Rusijo pred pomorskimi napadi, zlasti v okviru velike severne vojne 1700–1721. Med takšne trdnjave spadajo Aleksandrova trdnjava, trdnjava Krasnaja Gorka, trdnjava Ino, Totleben in Kronshlot.Gulf of Finland – Forts . Fingulf.ru. Retrieved on 2011-08-14.
Največje reke, ki se izlivajo v zaliv, so Neva (z vzhoda), Narva (z juga) in Kimi (s severa). Keila, Pirita, Jägala, Kunda, Luga, Sista in Kovaši se v zaliv izlivajo z juga. Od severa tečejo reka Sestra, Porvoo, Vantaa in več drugih majhnih rek. Saimski prekop povezuje zaliv z jezerom Saimaa.
Obseg Mednarodna hidrografska organizacija opredeljuje zahodno mejo Finskega zaliva kot črto, ki poteka od Spithamija (59 ° 13'S) v Estoniji preko estonskega otoka Osmussaar od JV do SZ in naprej do JZ konca polotoka Hanko ( 22 ° 54'E) na Finskem.
Geološka zgodovina
Sodobno depresijo lahko zasledimo na zarezi velikih rek v kenozoiku pred kvartarno poledenitvijo. Te reke so erodirale sedimentne plasti nad Baltskim ščitom. Predvsem erodiran material so sestavljali Ediacaran (Vendian) in glinenec in peščenjak kambrijske starosti. Z napredovanjem erozije so reke naletele na trše plasti ordovicijskega apnenca, kar je povzročilo nastanek pečin Baltskega klifa na severu Estonije in Ingrije. Kasneje so depresijo nekoliko preoblikovale ledeniške dejavnosti. Njen umik je oblikoval Litorinsko morje, katerega vodostaj je bil približno 7–9 metrov višji od sedanjega nivoja Baltskega morja. Pred približno 4000 leti se je morje umaknilo in plitvine v zalivu so postale njegovi otoki Kasnejše dviganje Baltskega ščita je pokvarilo površino zaliva; zato so starodavne severne obale bistveno višje od južnih. Saint Petersburg: Encyclopedia. – Moscow: Russian Political Encyclopedia. 2006 +Obalal blizu KomarovaOtoki blizu HelsinkovPogled na zaliv iz cerkve sv. Olafa, TalinRibič v zalivuSončni zahod Kronstadt pozimiPanorama Neve iz zalivaPogled na otok Gogland in kraja Kotka
Rastlinstvo in živalstvo
Na tem območju je vlažno celinsko podnebje, za katerega so značilna zmerna do vroča poletja in hladne, občasno hude zime z rednimi padavinami. V vegetaciji prevladujejo mešanice iglavcev in listavcev ter obalni travniki in pečine brez dreves. Najpomembnejša gozdna drevesa so bor, smreka, breza, vrbe, jerebika, trepetlika, črna jelša in siva jelša. V skrajnem vzhodnem delu zalivske vegetacije močvirnatih območij sestavljajo predvsem širokolistni rogoz in trstičevje, pa tudi popolnoma vodne rastline, kot so beli lokvanj (Nymphaea alba) in rumeni blatnik (Nuphar lutea) ter Carex acuta. Vodne rastline v plitvih vodah zaliva so Ruppija in Najas marina.Gulf of Finland – Nature . Fingulf.ru. Retrieved on 2011-08-14.
Med ribje vrste v zalivu spadajo atlantski losos, Zoarces viviparus, Rhinogobius, belica, azijska činklja (Misgurnus), klen, pisanec, androga, klenič, okun, navadni koreselj, zeti, Osmerus eperlanus, rdečeperka, morska postrv (Salmo trutta), linj, Syngnathinae’’, menek (Lota lota’’), navadni ostriž (Perca fluviatilis’’), navadni globoček (Gobio gobio), bradavičarica, rdečeoka, piškurji, mala ozimica (Coregonus albula), iglica, velika ozimica (Coregonus lavaretus), ploščič, smuč, jez, evropska ščuka, nežica, papalina, baltski sled, sabljarka, zelenika, rečna jegulja in trska (Gadus morhua’’).Fishing page of Saint-Petersburg . Fishers.spb.ru. Retrieved on 2011-08-14. Gospodarski ribolov se izvaja spomladi in jeseni. sivega tjulnja (Halichoerus grypus’’) in Pusa hispida’’ srečamo v zalivu, slednji je zelo redek.
Zgodovina Pred 1700
Na obalah zaliva so bila odkrita številna starodavna najdišča, stara do devet tisoč let. Ljudje so začeli naseljevati te kraje kmalu po tem, ko so se ledeniki umaknili in se je gladina Litorinskega morja znižala, da je razkrila kopno. Ostanki približno 11 neolitskih naselij so bili od leta 1905 najdeni v ustju reke Sestra (Leningrajska oblast). Vsebujejo konice puščic in strgala iz kremena, številne pripomočke za pripravo hrane in sledi požarnih taborišč - vse to bolj kaže na lov kot na kmetijske ali živinorejske dejavnosti.
Zalivsko obalo so pozneje naselili ugro-finski narodi. Estonci (ali Čudi) so naselili območje sodobne Estonije, Votijci so živeli na jugu zaliva, Ižori pa južno od reke Neve. Plemena Kareli so se naselila zahodno od Ladoškega jezera.Great Russian Encyclopedia. "Russia". 2004 V 8. in 9. stoletju so bregove Neve in Finskega zaliva naselili vzhodni Slovani, zlasti Ilmenski Sloveni in Kriviči. Ukvarjali so se s poljedelstvom, živinorejo, lovom in ribolovom. Od 8. do 13. stoletja sta bila Finski in Nevski zaliv del plovne poti od Skandinavije skozi Vzhodno Evropo do Bizantinskega cesarstva.
Od 9. stoletja je vzhodna obala zaliva pripadala Velikemu Novgorodu in se je imenovala Vodskaya Pyatina. Kot rezultat križarskega pohoda leta 1219 in bitke pri Lindaniseu je Severna Estonija postala del Danske (Danska Estonija).Countries and Peoples: USSR. Baltic republics. Belarus. Ukraine. Moldova. – Moscow: Mysl, 1984. V 12. stoletju je bilo na ozemlju sodobnega Talina ustanovljeno mesto Reval (latinsko Revalia, rusko Колыва́нь).A. F. Treshnikov Encyclopedic Dictionary of Geography: Geographical names – Moscow: Soviet Encyclopedia, 1983. Kot rezultat estonske vstaje leta 1343 je Tevtonski viteški red prevzel Severno Estonijo in jo leta 1346 prodal Danski. Leta 1559 je med livonsko vojno škof Ösel-Wiek v Stari Livoniji svoje dežele prodal kralju Frideriku II. za 30.000 talirov. Danski kralj je ozemlje dal svojemu mlajšemu bratu Magnusu, ki je leta 1560 z vojsko pristal v Saaremaaju. Celotna Saaremaa je postala danska last leta 1573 in je ostala do leta 1645, ko je bila prenesena na Švedsko.
V 12. in 13. stoletju so finska plemena na severu zaliva osvojili Švedi, ki so nato nadaljevali nad Slovane. Prvo srečanje pripisujejo letu 1142, ko je 60 švedskih ladij napadlo 3 ruske trgovske ladje. Po švedskem napadu leta 1256 je ruska vojska Aleksandra Nevskega prečkala zaledeneli zaliv in vdrla na švedska ozemlja v sodobni Finski. Leta 1293 je švedski maršal Torkel Knutsson ustanovil grad Viborg in mesto Viborg. Grad se je desetletja boril med Švedsko in Novgorodsko republiko. Z Nöteborško pogodbo iz leta 1323 je bil Viborg dokončno priznan kot del Švedske. V rusko-švedski vojni 1496–1499 je vzdržal dolgotrajno obleganje Danila Ščenja. Trgovinske privilegije mesta je zakupil kralj Erik Pomeranski leta 1403. Viborg je ostal v švedskih rokah, dokler ga v Veliki severni vojni (1710) ni zajel Peter Veliki.V. A. Ezhov Leningrad Oblast: a historical sketch, Lenizdat, 1986 (in Russian)
Leta 1323 je Nöteborška pogodba postavila mejo med Švedsko in Rusijo ob reki Sestri. V 15. stoletju so bile izhorijanske dežele Novgorodske republike priključene Moskovski veliki kneževini. Leta 1550 je Gustav I. Švedski ustanovil mesto na lokaciji sodobnih Helsinkov. Zaradi ruskega poraza v Ingrski vojni (1610–1617) in Stolbovske pogodbe (1617) so dežele v Finskem zalivu in ob reki Nevi postale del švedske Ingrije. Njeno glavno mesto Nyen je bilo v delti reke Neve.
Po letu 1700 See also: History of Saint Petersburg and Siege of Leningrad Rusija si je povrnila vzhodni del zaliva zaradi zmage v veliki severni vojni (1700–1721). 16. maja 1703 je bil v ustju reke Neve nedaleč od Nyena ustanovila Sankt Peterburg, ki je leta 1712 postal glavno mesto Rusije. Da bi mesto zaščitili pred švedsko floto, so na umetnem otoku blizu otoka Kotlin maja 1704. zgradili trdnjavo Kronshlot. Do leta 1705 je bilo v bližini zgrajenih še pet takšnih utrdb, ki sestavljajo mesto Kronstadt. Te utrdbe, ki so jih sodobniki poimenovali ruske Dardanele, so bile zasnovane za nadzor zalivske plovne poti.
Leta 1710 sta bili na južni obali Finskega zaliva ustanovljeni mesti Petergof in Oranienbaum (sodobni Lomonosov, Rusija). 27. julija 1714 je blizu polotoka Hanko ruska mornarica dobila bitko pri Gangutu - odločilno zmago nad cesarsko švedsko mornarico. Rusko-švedska vojna se je leta 1721 končala z Nistadsko pogodbo, s katero je Rusija dobila vse dežele ob Nevi in Finskem zalivu, pa tudi Estlandijo, švedsko Livonijo in zahodni del Karelijske ožine, vključno z Viborgom. Vendar je bila Finska vrnjena Švedski.Lurie, F.M. Russian and world history in the tables: Synchronic table. – SPb.: Caravelle, 1995. Vojna se je nadaljevala leta (1788–1790), bitka pri Goglandu pa se je zgodila 6. julija 1788 blizu otoka Gogland. Tako bitka kot vojna sta bili razmeroma majhni in neodločni, rezultat Rusije pa je obdržala svoja ozemlja.
Naslednja rusko-švedska vojna se je bíla leta 1808–1809. Končala se je s Fredrikshamnsko pogodbo, ki je Rusiji dala pravice na ozemlju Finske in Alandskih otokov. Novo ustanovljeno leta 1809 je Veliko vojvodstvo Finske dobilo široko avtonomijo znotraj Ruskega imperija in Zahodna Karelija je bila vrnjena Finski. 6. decembra 1917 je finski parlament razglasil finsko deklaracijo o neodvisnosti. Zahodno Karelijo je po zimski vojni priključila Sovjetska zveza.