Alessandro Valignano, včasih Valignani (kitajsko: 范禮安 Fàn Lǐ’ān) (* februar 1539; + 20. januar 1606) je bil italijanski jezuitski misijonar rojen v Chietiu, Neapeljsko kraljestvo, ki je pomagal nadzorniku (=vizitatorju) uvajanje katolištva na Daljni vzhod, zlasti na Japonskem in Kitajskem.
Valignanovo prilagajanje »Vzhodnjakom«
Prvi obiskovalec (vizitator oziroma nadzornik) jezuitov se je v primeru Japonske zavzel za prilagajanje krščanskih običajev azijski družbi s svojima Résolutions/Pravila in Cérémonial/Obrednik, ki pa ju je povzel po že obstoječih knjigah misijonarjev, ki so delovali v Vietnamu.Mantienne, pp. 177-8.
Leta 1579 je namreč prišel na Japonsko ta jezuitski obiskovalec (=vizitator) - podjetni in učeni Alessandro Valignano,<ref> Alessandro Valignano''', včasih Valignani (kitajsko: 范禮安 Fàn Lǐ’ān; 1539 Chieti – 1606 Macau) je bil italijanski jezuit, pisatelj in misijonar)</ref> ki je uspešno širil krščanstvo na Daljnem vzhodu, zlasti na Japonskem in Kitajskem. Jezuitski zgodovinar Campbell ga ima za "največjega jezuitskega misijonarja na Vzhodu po svetem Frančišku Ksaveriju."
Valignano je torej na Japonskem uredil jezuitsko misijonsko postajo ter odkril nepričakovano deželo s starodavno in prefinjeno urejeno omiko. S podporo japonskih plemičev je priredil potovanje po Evropi s štirimi mladimi japonskimi aristokrati; njihove zgodbe predstavljajo jedro dela -, ki je presenetljivo po svoji sodobnosti, namenjeni tkanju "kulture dialoga". Prav to spoznanje ga je navdihnilo, da je kot prvi udejanjil načelo prilagajanja (inkulturacije) za dosego spreobračanja Vzhodnjakov. Najprej ga je uporabil že v Indiji in na Japonskem, ter ga nato razširil med misijonarje v vzhodni Aziji s svojim "Priročnikom za misijonarje na Japonskem", ki je bil najprej napisan v španščini pod naslovom Advertimientos aserca de las costumbres de los Jappones o Cerimoniale.
Šele v našem času je bilo to zanimivo in koristno delo prevedeno v italijanščino in angleščino, celo pri različnih založbah.
Kot se pogostoma dogaja s predhodniki, je zanimivo in poučno delo Advertimientos aserca de las costumbres de los Jappones o Cerimoniale – kmalu padlo v pozabo. Urediti je hotelo delovanje Družbe Jezusove na Japonskem vse do 1592, ko je Valignano vdrugič zapustil otočje. Malo pred tem ga je nadomestil z Libro delle Regole (Knjigo pravil), v kateri so našli mesto le nekateri deli iz Cerimoniala (Obrednika). V italijanščini so izšli ponovno šele 1946 v kritični izdaji, ki jo je pripravil Josef Franz Schütte.
Osnovno vprašanje je namreč bilo, kako prilagoditi krščanska načela starodavni omiki različnih daljnovzhodnih narodov.
Podobno in sodobno vprašanju malabarskih obredov, ki se je tikalo Indije, se je pojavilo vprašanje tudi glede načina misijonarjenja v Kitajskih misijonih. Nastalo je ob potovanjih, ki so jih skupine zahodnih misijonarjev opravljale po Daljnem vzhodu z namenom oznanjevanja evangelija prebivalcem tega območja.
V tem smislu je bilo izdano tudi priporočilo Družbe za širjenje vere (Propaganda fide) v letu 1659, kjer je poudarjeno, da »je treba oznanjati pravo vero, ki ne zavrača in ne škoduje običajem in izročilom ljudstev, razen če bi bili nenravni«.
Med kitajskimi misijonarji je bilo veliko Valignanovih učencev, med njimi tudi Matteo Ricci, ki je nadaljeval učiteljevo pionirsko delo prilagajanja. On pa ni dočakal Valignanove vrnitve na Kitajsko, saj je učitelj umrl 1606; ne dolgo zatem pa tudi sam njegov učenec Ricci (1610].
Riccijeva prilagajanja Na Kitajskem je Matteo Ricci ponovno uporabil "Obrednik" in ga prilagodil kitajski miselnosti. V nekem trenutku so jezuiti celo začeli nositi haljo budističnih menihov, preden so sprejeli uglednejšo svileno obleko kitajskih učenjakov.Mantienne, p. 178. Riccijeve krščanske poglede na konfucijanstvo in kitajske obrede so pogosto poimenovali Riccijeve smrenice, (; ); sledili so jim jezuitski misijonarji na Kitajskem in Japonskem.
V odloku z dne 23. marca 1656 je papež Aleksander VII. sprejel prakso "naklonjeno kitajskim običajem"; potrdil je odlok papeža Pavla V. iz leta 1615, ki je sprejel uporabo kitajščine v bogoslužju, kar je bila opazna izjema glede na latinsko-katoliško ureditev, kjer je bila na splošno prepovedana uporaba krajevnih jezikov.Mantienne, p.179.
Za časa istega papeža je 1659 podala navodila Družba za širjenje vere (takrat znana kot Propaganda Fide, danes Družba za oznanjevanje evangelija) novim misijonarjem za Azijo; jasno so bile naznačene določbe, da je najpomembnejše prilagajanje krajevnim običajem in spoštovanje navad dežel, ki jih je treba evangelizirati:Missions, p. 4.
Glej tudi
Družba Jezusova Kitajski misijoni Zgodovina Kitajske Seznam papežev
Opombe
Sklici
Viri
Mantienne, Frédéric 1999 Monseigneur Pigneau de Béhaine, Editions Eglises d'Asie, 128 Rue du Bac, Paris, , Missions étrangères de Paris. 350 ans au service du Christ 2008 Editeurs Malesherbes Publications, Paris Smit, Jan Olav, 1951 Pope Pius XII, Burns Oates & Washburne, London & Dublin.
Nadaljnje branje
Mungello, David E., ed. The Chinese rites controversy: Its history and meaning (Nettetal, Germ,any: Steyler, 1994.) Rule, Paul "Towards a History of the Chinese Rites Controversy," in D.E. Mungello, ed., The Chinese Rites Controversy: Its History and Meaning (Nettetal, Germany: Steyler, 1994.) pp. 249–66. George Minamiki: The Chinese rites controversy from its beginning to modern times. Loyola University Press, Chicago IL 1985, ISBN 0-8294-0457-0. Rule, Paul. "The Chinese Rites Controversy: A Long Lasting Controversy in Sino-Western Cultural History." Pacific Rim Report 32 (2004): 2–8. online
Anton Huonder: Der chinesische Ritenstreit. Xaverius, Aachen 1921. Claudia von Collani (Hrsg.): Eine wissenschaftliche Akademie für China. Briefe des Chinamissionars Joachim Bouvet S.J. an Gottfried Wilhelm Leibniz und Jean-Paul Bignon über die Erforschung der chinesischen Kultur, Sprache und Geschichte. Steiner-Verlag Wiesbaden, Stuttgart 1989, ISBN 3-515-05186-4 (Studia Leibnitiana. Sonderhefte 18).
August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
Ferenc Chobot: A pápák története''. Pátria, Rákospalota 1909.
Kategorija:Italijanski raziskovalci Kategorija:Italijanski misijonarji Kategorija:Italijanski astronomi Kategorija:Italijanski geografi Kategorija:Italijanski prevajalci Kategorija:Italijanski matematiki Kategorija:Italijanski pisatelji Kategorija:Italijanski jezuiti Kategorija:Italijanski rimskokatoliški duhovniki Kategorija:Italijanski akademiki Kategorija:Italijanski poligloti Kategorija:Mandarini Kategorija:Italijanski izumitelji Kategorija:Kitajski misijoni Kategorija:Sinologi Kategorija:Pokopani na makavškem pokopališču Sv. Pavla