Mirenski grad (okrajšano Grad; poitalijančeno Grado di Merna) je 120 metrov visoka vzpetina nad krajem Miren pri Novi Gorici. Hrib je v sklopu treh vzpetin, ki si v rahlem loku sledijo v smeri od severozahoda proti vzhodu, zato je bil ta grič kot pomembna strateška točka priča krvavim spopadom v prvi in drugi svetovni vojni. Izvor imena ni znan. Zadnje zgodovinske raziskave kažejo, da gradu tu nikoli ni bilo. Iz pisnih virov in iz pričevanja ljudi pa lahko trdimo, da se ime nanaša na podobo hriba in ne na stavbo.
Danes je priljubljena romarska in izletniška točka.
Mirenski grad je duhovno središče, kjer delujejo lazaristi, usmiljenke, Center za družine, Društvo prostovoljcev VZD in laiška skupnost Betlehem.
Zgodovina levo|sličica|Pogled z dronom Okolica griča je bila gotovo vedno poseljena in hkrati na očeh narodov, ki so se tu čez pretakali iz Rimskega cesarstva v barbarski svet in obratno. Naseljevanje narodov je v 5. stoletju očitno sem pripeljalo Vzhodne Gote, ki so bili v Japnišču izpričano pokopani.
V 5. stoletju je bilo torej Japnišče že poseljeno. Hrib ob naselju je bil za prebivalce najbližja razgledna točka. S tem je mali naselbini ponujal varnost in pregled nad karavanami, ki so tu čez potovale po trgovski rimski poti. Da ta naselbina nosil ime Japnišče izvemo šele v 15. stoletju, ko se v urbarju iz leta 1450 kraj omenja z nemškim imenom Jaknitsch ter zapisom, da je bil ta kraj župa in je imel svojega župana. Iz istega obdobja, iz leta 1488, najdemo tudi prve zapise o Marijini cerkvi na gori nad Mirnom. Župnik v svoji pritožbi namreč pravi, da je sedanjemu kaplanu v Renčah dovolil, da vsako soboto mašuje v Marijini cerkvi na gori nad Mirnom.
Prvi, ki je po dosedanjem vedenju v pisnih virih uporabil naziv Grad za ime hriba, je bil Francesco Barbaro, ki je leta 1593 opravil pastoralni obisk mirenske župnije. Ker v srednjem veku in tudi pozneje o kakšnem plemiškem grajskem središču ni sledu, je treba izvor imena Grad iskati drugje.
Skozi zgodovino je bilo območje Gradu in okolice kraj spopadov med divinskim in goriškim gospodom. Prostor okoli Marijine cerkve na Gradu je bil v domeni goriškega gospostva, naselje Miren pa v domeni devinskega gospostva. Na veliki šmaren je na grič nad Mirnom prijezdil sodnik v goriškem gospostvu, ki je imel pravico sklicati šagro in jo s svojimi hlapci čuvati. Tako je leta 1523 župan Elar Sannta, slovensko Hilarij Štanta dejal, da morajo ob velikem šmarnu kramarji in krčmarji, ki jih je praznik privabil na hrib, sodniku plačati pristojbino.
S prihodom puščavnikov na Grad, ki so se sem umaknili v samoto, se je začelo tudi širjenje čaščenja Žalostne Matere Božje. Leta 1755 so na Gradu postavili svete stopnice in kalvarijo s kipi, kar je hkrati pomenilo tudi vse večji razmah čaščenja in vedno večje število romarjev. Takratni mirenski župnik se je zelo zavzel za čaščenje tega praznika in je leta 1866 z darovi romarjev postavil novo cerkev posvečeno Žalostni materi Božji. Verjetno so eremiti, puščavniki, ki so tu živeli in so sem prišli v samoto, sedaj prav zaradi tega odšli, ker je tu postalo preveč živahno.
O cerkvi na Gradu sličica|Mala cerkvica poleg velike nove cerkve Prvi zagotovi pisni viri, ki se nanašajo na cerkev na gori nad Mirnom so iz leta 1488. Verjetno je to ista cerkev, kot jo lahko vidimo na fotografijah iz leta 1913. Mala cerkvica poleg mogočne nove cerkve v ozadju.
Verjetno je bila tudi ta cerkev večkrat prezidana. Že v 15. stoletju pa je imela 3 oltarje, kar kaže na njen pomemben status. Vizitacijsko poročilo rožaškega opata Bartolomea da Porcia navaja glavni oltar z rezljano in pozlačeno podobo blažene Marije, oltar svetega Duha z naslikano podobo presvete Trojice in oltar sv. Fabijana in Sebastijana. Vizitacijsko poročilo škofa Karla Attemsa iz leta 1750 pa navaja, da je glavni oltar blažene Device Marije iz marmorja, druga dva stranska oltarja pa sta posvečena sv. Apoloniji in sv. Mariji Magdaleni.
Ker je mala cerkvica postala premajhna za številne romarje, ki so prihajali na Grad, je leta 1866 mirenski župnik Janez Eleršič z darovi romarjev zgradil večjo cerkev sedanje velikosti in jo posvetil Žalostni materi Božji. V članku Soča iz leta 1875 zasledimo prispevek v katerem prosijo za finančno podporo ljudi za zvonove za novo graško cerkev pri sv. Stopnicah v Mirnu. Eno zadnjih poročil o stari cerkvici na Gradu, ki je stala poleg velike nove cerkve je zapisal bivši kaplan Jožef Pipan v knjigi Življenje preblažene Device Marije in njenega prečastitega ženina sv. Jožefa kjer navaja, da je leta 1889 v mali cerkvici na Gradu glavni marmornati oltar krasila rezljana podoba Matere Božje, stranska oltarja pa sta bila posvečena sv. Apoloniji in sv. Jožefu.
Leta 1914 so staro cerkev uradno podrli, verjetno zato, ker je bila kljub vsemu zelo skromna in premajhna za množice, ki so se tu, posebej ob praznikih zbirale v zahvalo in prošnjo Bogu.
Že naslednjega leta 1915 pa je bila med prvo svetovno vojno porušena tudi Eleršičeva velika cerkev. Od nje ni ostalo praktično nič. Obnovitvena dela in čiščenje so se začela šele leta 1924 ko so odobrili, da je bila graška cerkev izenačena župnijskim in je zato dobila pravico do vojne odškodnine.
Cerkev Žalostne Matere Božje je bila kot neoromanska triladijska bazilika obnovljena od leta 1924 do 1931 po načrtih Goričana Umberta Cuzzija. Postaje križevega pota (kalvarije) ob cesti na Mirenski grad so sezidali leta 1931 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika.
Med drugo svetovno vojno je bila tudi ta cerkev močno poškodovana. Lazaristi so jo začeli obnavljati leta 1955, posvečena pa je bila šele 13. julija 1986. levo|sličica|Notranjost cerkve na Mirenskem gradu Cerkev na Mirenskem gradu sodi med večje v koprski škofiji in je zgrajena v nevoromanskem slogu na bazilikalni osnovi. Prvotni načrt za glavni oltar je zasnoval arhitekt Ivan Vurnik, leta 1963 pa ga je po svoji zamisli dokončal Tone Kralj ter zanj izdelal tudi kip Žalostne Matere božje. Cerkev je opremil še s poslikavami: njegov je križev pot v lunetah stranskih ladij ter skrivnosti rožnega venca na stenah svetlobnega nadstropja. Slednje je leta 1986 v fresko tehniki obnovil Lojze Čemažar. Pod korom je spovednica, ki jo je leta 2005 zasnoval arhitekt Boris Podrecca.
Pročelje cerkve krasi podoba Žalostne Matere božje, ki jo je po načrtih Toneta Kralja iz barvnih steklenih koščkov izdelal Oskar Kogoj. V levem zvoniku so štirje zvonovi, ki so bili posvečeni leta 1987.
Stranski ladji ločuje od glavne po šest kamnitih stebrov, katerih končni štirje so vgrajeni v zid. Kot posebnost velja omeniti, da sta stranski ladji brez oken in torej vsa svetloba prihaja iz glavne ladje, kar ob obilni mediteranski luči zadostuje. Ob vstopu skozi glavni portal se izpod pevske empore odpirajo tri arkade, ki nudijo monumentalen pogled proti glavnemu oltarju. Glavni oltar ima nastavek iz marmornatih koščkov prejšnjega oltarja, s čimer je umetnik Tone Kralj želel poudariti, da je novo svetišče nastalo na ruševinah prejšnje cerkve. Na vrhu oltarnega nastavka je kip Pieta, ki ga je ravno tako izdelal Tone Kralj. Kraljevo delo so tudi vse poslikave, križev pot z oljnimi barvami na lesonit in rožnovenski ciklus v preprosti risarski tehniki na stenah svetlobnega nadstropja. Leta 1970 je cerkev pridobila še eno kraljevo umetnino, marmornat kip Marije z Jezusom, ki danes stoji na levem stranskem oltarju.
Oskrba cerkve in griča Za cerkev na Gradu je v tukajšnji burni zgodovini skrbelo več različnih dušnih pastirjev. Okrog leta 1488 je tu maševal kaplan iz Renč. O tem piše časopis Goriška straža, da: »od leta 1488 vemo, da je hodil kaplan iz Renč po želji mirenskega župnika vsako soboto maševat na Grad«.
Od konca 17. stoletja pa do leta 1756 so na Gradu prebivali puščavniki in skrbeli za svetišče. Kasneje pa so za cerkev na Gradu skrbeli mirenski kaplani. V ustanovni listini iz leta 1765 beremo, da je mirenski župnik Marušič z 10 njivami na Rojah zagotovil graški beneficij, to je ustanovo za vzdrževanje kaplana, in sezidal kaplanijo.
V raznih poročilih lahko beremo, da so si ljudje vedno želeli imeti duhovnika na Gradu, a žal večkrat ni bilo tako. Ko so okrog leta 1750 z Grada odšli eremiti, so prosili, da bi namesto njih na Grad prišel kak duhovnik, ki bo skrbel za dušno pastirstvo, saj na Grad prihaja veliko ljudi. Leta 1765 je na Gradu zaživela stalna kaplanija, ki pa po reformah cesarja Jožefa II. ni stalno delovala. Od leta 1839 do 1856 so na Gradu delovali t.im. »praznični kaplani«, ki so bili hkrati tudi mirenski učitelji.
Mirenski župnik Rojc pride na idejo, da na Grad povabi lazariste.
Dne 1. novembra 1912 je bila podpisana izročilna listina s katero je bila cerkev na Gradu izročena v upravo misijonarjem, prav tako tudi kaplanija in vsa posestva v lasti graške cerkve. Misijonarji so se obvezali, da bodo skrbeli za božjo službo na Gradu, dajali duhovne vaje in imeli ljudske misijone.
Avgusta 1913 je bila podpisana še pogodba o prodaji zemljišča na katerem so lazaristi še istega leta položili temeljni kamen za misijonsko hišo.
Lazaristi so sprva stanovali v kaplaniji, dokler se niso leto po prihodu 1914, preselili v novo misijonsko hišo, ki je bila namenjena duhovnim vajam.
Prva in druga svetovna vojna levo|sličica|Slika porušene cerkve med 1. svetovno vojno Med prvo svetovno vojno je bil Grad povsem opustošen. Prva granata je na cerkev padla 7. decembra 1915.
Od nje ni ostalo praktično nič. Obnovitvena dela in čiščenje so se začela šele leta 1924. Obnova cerkve in misijonske hiše se je začela s sveto mašo ob baraki pred porušeno cerkvijo, 25. avgusta 1924. Po enem letu je bila cerkev obokana, tako je leta 1925 župnik Pahor oznanil, da bodo kvatrnico obhajali na Gradu že v novi cerkvi. Vendar je zidava romarske cerkve potekala počasi. Šele za veliko noč leta 1927 je bila dokončno pripravljena za božjo službo. Zvonika sta bila pozidana leta 1929. Leta 1931 je bil položen tlak v cerkvi in napeljana elektrika. Oltar po načrtih arhitekta Ivana Vurnika so izdelali leta 1932, vendar so zaradi pomanjkanja denarja uresničili njegov načrt samo napol.
Med drugo svetovno vojno je bila tudi ta cerkev močno poškodovana. Lazaristi so jo začeli obnavljati leta 1955, posvečena pa je bila šele 13. julija 1986.
Med vojnama so fašisti pregnali in zaprli slovenske lazariste ter Grad izročili lazaristom iz Torina. Po koncu druge svetovne vojne so s povratkom lazarista Alojzija Mlakarja postojanko spet prevzeli slovenski misijonarji, ki so tu še danes. Na njihovo povabilo so leta 1960 sestre usmiljenke prevzele požgano misijonsko hišo in jo obnovile ter se tako naselile na Grad.
Kvatrnica sličica|Kip Žalostne matere Božje, ki ga na Kvatrnico nosijo okrog Gradu v procesiji z lučkami. Kdaj je bila prva kvatrnica na Gradu, ne vemo. Prvi znani zapis o kvatrnih dnevih sega v leto 1570, ko je opat Porcia vizitiral cerkev na Gradu. V vizitacijskem poročilu govori, da je bilo mašno bogoslužje na Gradu vsak Marijin praznik, vsako nedeljo po kvatrnih dnevih, na dan posvečenja cerkve in na drugo nedeljo po sv. Mihaelu. Ali je bila jesenska kvatrnica takrat že romarski shod, nimamo podatkov. Vsekakor pa skozi stoletja kvatrnica ni bil praznik Žalostne Matere Božje, ampak jesenska kvatra, ki je pomenila zahvala za prejete pridelke, predvsem ob trgatvi in prošnja za blagoslov.
Najstarejše poročilo, ki nam je o kvatrnici na Gradu poznano, sega v leto 1881. V glasilu Soča beremo: »Božja pot v Mirnu na Gradu je po Goriškem dobro znana. Glavni praznik je na kvatranco jesensko; takrat pride ljudstva brez števila ne samo z Goriškega, Slovencev in Furlanov, ampak tudi od Trsta in Vipave«.