Avstrijsko cesarstvo (), arhaično tudi Austrijansko cesarstvo je bila država, ki je obstajala od leta 1804 do leta 1867.
Cesar Svetega rimskega cesarstva Franc II. je 11. avgusta 1804 proglasil habsburške posesti za dedno Avstrijsko cesarstvo. S tem je odgovoril na Napoleonovo kronanje za francoskega cesarja. Kot avstrijski cesar je privzel vladarsko ime Franc I.
Dve leti kasneje je bilo Sveto rimsko cesarstvo razpuščeno. Po Napoleonovem porazu je bila na dunajskem kongresu Evropa politično na novo oblikovana. Nemške države so bile povezane v Nemško zvezo. Oblike vladavin in družbeni odnosi pa so ostali nespremenjeni, kar je v mnogonarodnostnem Avstrijskem cesarstvu povzročalo vse več nezadovoljstva in nemirov. V revolucionarnem letu 1848 se je moral osovraženi Metternichov sistem vladanja umakniti. Madžari so proglasili republiko, ki pa je mladi cesar Franc Jožef ni priznal in jo je s pomočjo Rusije s silo zatrl, Madžare pa kaznoval z izgubo vseh tradicionalnih državniških pravic. V cesarstvu je ponovno zavladal strogi, a dosti dobro centralno organizirani Bachov absolutizem.
Potem ko se je zavezništvo z Rusijo in Prusijo skrhalo in je Francija podprla italijanski boj za združitev Italije, je Avstrija na bojnem polju izgubila večji del svojih italijanskih ozemelj (1859). Začela je iskati ustavno rešitev, ki bi zadovoljila narode, ki so ostali v cesarstvu. Med tem je Bismarckovo prizadevanje, da bi Prusiji zagotovil hegemonijo nad nemškimi državami, Avstrijo, po nemški vojni, izrinilo iz zveze nemških držav (1866). Dogovori med Avstrijci in Madžari so naslednje leto pripeljali do medsebojne poravnave in sprejetja ustave, ki je cesarstvo preoblikovala v dvojno, Avstro-ogrsko monarhijo.
Razglasitev Avstrijskega cesarstva
Potem ko so avgusta 1792 francoski revolucionarji na begu prestregli in priprli francoskega kralja in njegovo habsburško soprogo Marijo Antoaneto, so od Avstrije zahtevali razorožitev in preklic njene obrambne zveze s Prusijo. Mladi cesar Franc II., Antoanetin nečak, ki je ravnokar prevzel oblast, je ultimat zavrnil, nakar je zakonodajna skupščina Francoske republike na pobudo žirondistov Avstriji napovedala vojno. V odgovor sta avstrijska in pruska vojska avgusta prestopili francosko mejo. Toda pričakovanje, da bodo njune, v bojih preizkušene čete, z lahkoto zavzele Pariz, se je izkazalo kot neutemeljeno. Po neuspešnem obstreljevanju Valmyja (september 1792) so se začele umikati in francoska revolucionarna armada je prešla v protiofenzivo. Po tem, ko so revolucionarji usmrtili francoskega kralja Ludvika XVI., so se na strani Avstrije in Prusije v vojno vključile še Velika Britanija, Republika Nizozemska, Španija, Sardinija, Neapelj, Portugalska in nemški državni stanovi. Prva protifrancoska koalicijska vojna (1792–97) je prinesla polno preobratov. V zadnjih dveh letih vojne se je na bojiščih severne Italije uveljavil francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki je tam dosegel vrsto zmag. Vojna se je končala z mirom v Campo Formidu (oktober 1797). Avstrija je morala Franciji odstopiti Avstrijsko Nizozemsko in Lombardijo, dobila pa je večino kopenskega dela Beneške republike z Benetkami, Istro in Dalmacijo. Cesar Franc II. je moral Francozom obljubiti, da se bo zavzemal za odstopitev ozemelj na levem bregu Rena Franciji.
Da bi končale francosko osvajalno politiko, so se v drugo koalicijo proti Franciji združile Velika Britanija, Rusija, Avstrija, Portugalska, Neapelj, Turčija in nekaj nemških kneževin (Prusija je ostala nevtralna). Tudi druga koalicijska vojna (1799–1801/2) se je končala z zmago Francije. Napoleon, ki je novembra 1799 v Franciji z državnim udarom prevzel oblast, je zavzel severno Italijo do reke Mincio. Potem ko je njegova vojska prodrla preko Rena vse do Linza, je cesar Franc II. sklenil mir v Lunévillu (februar 1801). Določila miru niso mnogo odstopala od tistih v Campo Formidu. Levi breg Rena je bil dokončno prepuščen Franciji; dogovorjeno je bilo da bodo nemškim knezom izgubljena ozemlja na levem bregu Rena nadomestilis cerkvenimi ozemlji na desnem bregu, kar se je dejansko zgodilo (ob sodelovanju Francije in Rusije) na reichstagu Svetega rimskega cesarstva leta 1803. Avstrija je na levem bregu Rena izgubila le majhno grofijo Falkenstein, Breisgau in Ortenau pa je morala odstopiti vojvodi Modene. Potrjena je bila avstrijska oblast nad Benečijo, Istro in Dalmacijo; Avstrija jedobila ozemlja knežjih škofij Trento in Brixen, ki sta dejansko že dolgo tvorili del Tirolske; habsburški nadvojvoda Toskane je dobil Salzburg (vključno Berchtesgaden).
Avstrijska zunanja politika je pod vtisom francoske premoči začela delovati zelo previdno. Prišlo je do sprememb v državni upravi, ki se je oddaljila od centralističnih tendenc jožefinskih reform. Na čelo dvornega vojaškega sveta je bil postavljen cesarjev mlajši brat, nadvojvoda Karel, ki je krepil vojsko in vpeljal 10-14 letno vojaško dolžnost namesto prejšnje doživljenske. Javnost sta nadzorovali policija in cenzura.
Maja 1804 se je Napoleon oklical za cesarja Francije (2. decembra se je kronal v pariški cerkvi Notre-Dame v prisotnosti papeža Pija VI.), v čemer je dunajski dvor videl naravno posledico njegovega prevladujočega položaja in je kronanje ocenjeval celo pozitivno, kot preseganje revolucionarne oblasti. Za dunajski dvor pa je bilo neugodno, da so bile z razširitvijo Francije do Rena odpravljene nekdanje cerkvene škofije (Trier, Köln, Mainz), ki so v kolegiju volilnih knezov vedno podpirale habsburškega kandidata; izvolitev Habsburžana za cesarja Svetega rimskega cesarstva je tako postala nezanesljiva. Zato so na dunajskem dvoru začeli razmišljati o dednem cesarstvu, ki bi bilo francoskemu vsaj enakovredno. Cesar Svetega rimskega cesarstva Franc II. se je tako 7. decembra 1804 s cesarskim patentom imenoval za "cesarja Avstrije" (Franca I.); naslov je implicitno veljal tudi za Madžarsko, pri čemer je bilo izrecno poudarjeno, da ustave in pravice dežel ostajajo neokrnjene. Pravno je bil postopek izpodbiten, ker ni bilo pridobljeno soglasje državnih stanov in volilnih knezov; sicer pa je bil Franc še vedno tudi cesar Svetega rimskega cesarstva; to je bilo izgubljeno šele po ponovnem porazu na bojnem polju. Napoleonske vojne (1804–1814) Napoleon podredi Avstrijo in Prusijo
Potem, ko je Napoleon po tretji koalicijski vojni (1803-1805) opustil načrte za invazijo na Anglijo, se je usmeril proti Avstriji. Ta je avgusta 1805 pristopila k angleško-ruski protifrancoski koaliciji, ki so se ji pridružili tudi Švedi. Južnonemške kneževine Baden, Württemberg in Bavarska so stopile na stran Napoleona.
Avstrijski general Mock je skozi Bavarsko prodrl že do reke Iller, ko je Napoleon iz Boulogne-sur-Mer ob Rokavskem prelivu prišel s svojo vojsko na bojišče hitreje, kot so pričakovali. Obšel je Mockovo vojsko in ga oktobra 1805 v Ulmu prisilil, da se je predal s svojimi 223.000 možmi. Napoleon je 13. novembra 1805 zasedel Dunaj in prečkal Donavo. Med tem je ruski general Kutuzov (po uspešnem spopadu pri Loibnu) pripeljal rusko vojsko na Moravsko. Osebno je bil prisoten tudi car Aleksander I.
Položaj zaveznikov pred spopadom ni bil slab, ker so bile na poti vojaške okrepitve (vojski nadvojvod Karla in Janeza in nove ruske čete), med tem ko je bila Napoleonova vojska daleč od svojih oporišč in v začetku decembra neopremljena za zimsko bojevanje poleg tega je bilo pričakovati napad Prusov, ki so bili močno nerazpoloženi zaradi francoske kršitve njihovih ozemelj v kneževini Ansbach-Bayreuth Odlašanje spopada bi bilo v njihovo korist. Toda vojaška nečimrnost carja Aleksandra je (kljub nasprotovanju Kutuzova) pripeljala Avstrijce in Ruse do tega, da so 2. decembra tvegali spopad pri Slavkovu (bitka treh cesarjev) in bili hudo poraženi. Po porazu je car prepustil Avstrijo njeni usodi in se vrnil v Rusijo.
Pruski pogajalec je v palači Schönbrunn na Dunaju sklenil z Napoleonom pogodbo, po kateri so Prusi dobili v zameno za Ansbach-Bayreuth od Francozov zasedeni Hannover. Avstrija je bila tako na pogajanjih v Bratislavi povsem osamljena in je morala sprejeti težke mirovne pogoje: Benečija, Istra in Dalmacija so pripadle na novo ustanovljenemu Italijanskemu kraljestvu; prednjeavstrijske dežele (ki so še ostale, večinoma so bile to staro-habsburške dežele) so priključili (ob nasprotovanju prebivalstva) Napoleonovim nemškim zaveznikom, Bavarska pa je dobila k temu še Tirolsko (s Predarlsko, Brixnom in Trentom); v skromno povračilo za to izgubo je Avstrija dobila Salzburg z Berchthesgadnom, nadvojvoda Ferdinand Toskanski (kateremu so to ozemlje dali v Lunévillu) pa je bil odškodovan z veliko vojvodino Würzburg.
Napoleon se je nekaj časa ukvarjal z mislijo, da bi si nadel naslov cesarja Svetega rimskega cesarstva in obnovil vladavino Karla Velikega. Zaradi odklonilnega stališča dunajskega dvora je to misel opustil in ustanovil Rensko zvezo, katere člani so razglasili izstop iz Svetega rimskega cesarstva. Cesar Franc je v takšnih razmerah in po hudih grožnjah Napoleona 6. avgusta 1806 odložil krono Svetega rimskega cesarstva in objavil njegovo razpustitev.
V istem in sledečem letu je Napoleon v prusko-francoski vojni (1806–07) s hitrimi in premišljenimi napadi premagal Prusijo. Porazu so sledili za Prusijo uničujoči mirovni pogoji: izgubila je skoraj vsa ozemljazahodno od Labe, močno je morala zmanjšati vojsko francoske posadke pa so zavzele njene najvažnejše utrdbe. Avstrijski cesar Franc je tedaj odklonil (morda ne čisto resno mišljeno) Napoleonovo ponudbo, da vrne Avstriji za ceno zavezništva Šlezijo. Zaradi francoske premoči je bilo v avstrijskem in ruskem interesu, da Prusija popolnoma ne propade. Po drugi strani so Avstrijci, ki so pospešeno krepili svojo vojsko, odklonili tudi prusko in rusko zavezništvo. Po miru v Sovetsku (Kaliningrajska oblast, julij 1807) je bila Avstrija prisiljena, da se priključi Napoleonovi celinski zapori proti Angliji, kar pa je tudi koristilo domači industriji, ki se je znebila močnejšega konkurenta.
Avstrijska vstaja
Po bratislavskem miru so avstrijski zunanji minister, grof Johann Philipp Stadion in avstrijsko javno mnenje začeli vzpodbujati k uporu proti Francozom. Krepila se je vojna stranka, h katere stališčem se je nagibal tudi avstrijski poslanik v Parizu grof Klemens Wenzel von Metternich, pa tudi nadvojvoda Janez ji je bil blizu. V vojaški uspeh je bil manj prepričan nadvojvoda Karel, čeprav je bila vojska precej okrepljena in so bile na novo ustanovljene deželne obrambne enote.
Februarja 1809 so se dunajski odgovorni državniki odločili, da tvegajo vojno. Toda kmalu se je pokazalo, da razen Anglije in vojaško šibke Švedske ne bodo imeli zaveznikov. Rusija je stopila na stran Francije. Prusija je v danih okoliščinah ostala nevtralna. Boji niso potekali po pripravljenih načrtih. Glavna armada nadvojvode Karla je vdrla frontalno preko Inna, šibkejše čete pod nadvojvodo Ferdinandom Toskanskim proti Varšavski vojvodini in čete pod nadvojvodo Janezom v zgornjo Italijo. Napoleon je bil spet presenetljivo hitro na prizorišču. Na območju Regensburga je v vrsti spopadov odbil Avstrijce, vdrl v Zgornjo Avstrijo in maja 1809 zavzel Dunaj. Na drugih frontah je bil položaj ugodnejši. Ferdinand je zavzel Varšavo. Uspešna je bila sprva vstaja Andreasa Hoferja na Tirolskem (načrtovana s sodelovanjem dvora). Tudi na glavnem bojišču je Napoleon doživel 21. in 22.maja pri Aspernu in Eßlingnu prvi poraz, a je, potem ko je dobil ojačitve, z močnejšo vojsko odločilno zmagal v bitki pri Wagramu (5. in 6. julij 1809). Po nadaljnjem kratkem boju pri Znojmu je nadvojvoda Karel sklenil s Francozi premirje. Cesar Franc mu je odvzel vrhovno poveljstvo.