Bukovina (, , , , ) je zgodovinska regija srednje Evrope,Klaus Peter Berger, The Creeping Codification of the New Lex Mercatoria, Kluwer Law International, 2010, p. 132 razdeljena med Romunijo in Ukrajino, na severnih pobočjih osrednjevzhodnih Karpatov in sosednjih planot.
Območje Moldavije je bilo v srednjem veku območje, ki je postalo znano kot Bukovina, od leta 1774 do 1918 pa tudi upravna dežela habsburške monarhije, avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Po prvi svetovni vojni je vzpostavila nadzor nad Bukovino ozemeljsko močno razširjena Romunija, leta 1940 pa je severna polovica Bukovine pripadla Sovjetski zvezi in je danes del Ukrajine.
Ime
Ime Bukovina se je začelo uradno uporabljati leta 1775, ko je bila pokrajina kneževine Moldavija priključena habsburški monarhiji oziroma njeni deželi Galiciji in je leta 1804 postala del Avstrijskega cesarstva, 1867 pa del Cislajtanije v okviru Avstro-Ogrske.
Uradno nemško ime pokrajine pod avstrijsko oblastjo (1775–1918), die Bukowina, je izhajalo iz poljske oblike Bukowina, ki je nastala iz skupne slovanske oblike buk, kar pomeni 'bukev' (nemško Buche). Drugo nemško ime za regijo, das Buchenland, se večinoma uporablja v poeziji in pomeni 'dežela bukev'. V romunščini se v literaturi in poeziji včasih uporablja ime Țara Fagilor ('dežela bukovih dreves').
V sodobni Ukrajini je ime Bukovina neuradno, bolj znana je kot Črnoviška oblast, saj sta več kot dve tretjini ozemlja te oblasti severni del Bukovine. V Romuniji je izraz Severna Bukovina včasih sinonim za celotno ozemlje Ukrajine v Črnovicah, medtem ko se (južna) Bukovina nanaša na romunsko okrožje Suceava (čeprav je 30 % ozemlje sedanje Suceave zunaj zgodovinske Bukovine).
Zgodovina Območje Bukovine je bilo od 14. stoletja del Moldavije. Leta 1775 je postalo samostojno okrožje, leta 1849 pa vojvodstvo v Avstrijskem cesarstvu.
Ozadje
Moldavska država je nastala v sredini 14. stoletja, sčasoma pa je razširila svoje ozemlje vse do Črnega morja. Bukovina in sosednje regije so bile jedro moldavske kneževine, mesto Suceava pa je bilo njeno glavno mesto od leta 1388 (po Baiji in Siretu). Ime Moldavije (Moldova v romunščini) izhaja od reke Moldova, ki teče skozi Bukovino.
V 15. stoletju se je zaradi Pokutje, regije na severu, vnel spor med kneževino Moldavijo in poljskim kraljestvom. Naselili so jo Ruteni (predhodniki sodobnih Ukrajincev in Rusinov) in Huculi; slednji prebivajo tudi v zahodni Bukovini. Leta 1497 je v bitki v Kozminskem gozdu (hriboviti gozdovi, ki ločujejo dolini Črnovice in Siret), Štefanu Velikemu uspelo premagati veliko močnejšo, vendar demoralizirano vojsko poljskega kralja Jana I. Alberta. Bitka je v poljski kulturi znana kot »bitka, ko so vitezi propadli«.
V tem času so pod pokroviteljstvom Štefana Velikega in njegovih naslednikov na prestolu Moldavije prispevali za gradnjo znanih poslikanih samostanov, Sucevița, Pătrăuți, Humor, Voroneț, Arbore, Moldovița, Probota, Suceava in drugih. S svojimi znanimi zunanjimi freskami so ti samostani med največjimi kulturnimi zakladi Romunije. Nekateri so na seznamu Unescove svetovne dediščine, del teh cerkev je v severni Moldaviji. Štefan je v Bukovini naselil tudi prve Rutene z upanjem, da bo imel zvesto in številnejše prebivalstvo, ki bo prispevalo k davkom. V Suceavi sta bila v 16. stoletju dva odstotka prebivalstva (tj. približno 500 do 1000 prebivalcev) Rutenov.
Leta 1513 je Moldavija začela plačevati letni davek Osmanskemu cesarstvu, vendar je ostala avtonomna in jo je vodil tudi domači vojvoda/princ.
Maja 1600 je Mihael Hrabri združil dve romunski kneževini in Transilvanijo.
V kratkih obdobjih (med vojnami) je poljsko kraljestvo zasedlo dele severne Moldavije. Vendar pa je bila stara meja ponovno vzpostavljena vsakič, kot je na primer 14. oktobra 1703 poljski delegat Martin Chometowski priznal: »Med nami in Vlaško (tj. Moldavijo) je Bog sam postavil Dnester kot mejo« (Inter nos et Valachiam ipse Deus flumine Tyras dislimitavit).
V rusko-turški vojni leta od leta 1768 do 1774 je ruska cesarska vojska porazila osmansko, ki je zasedla regijo med 15. decembrom 1769 in septembrom 1774 ter še prej med 14. septembrom in oktobrom 1769. Bukovina je bila nagrada, ki so jo dobili Habsburžani za pomoč Rusom v tej vojni. Moldavski princ Grigore III. Ghica je protestiral in je bil pripravljen ukrepati, da bi pridobil ozemlje, vendar je bil umorjen in Osmani so v Moldaviji ustoličili grške fanariote.
Avstrijsko cesarstvo
Avstrijsko cesarstvo je zasedlo Bukovino oktobra 1774. Po prvi razdelitvi Poljske leta 1772 so Avstrijci trdili, da jo potrebujejo za cesto med Galicijo in Transilvanijo. Bukovina je bila uradno priključena januarja 1775. 2. julija 1776 so v Palamutki Avstrijci in Osmani podpisali mejno konvencijo, ki je Avstriji vrnila 59 prej zasedenih vasi in ohranila 278 vasi.
Bukovina je bila zaprto vojaško okrožje (1775–1786), nato največje okrožje Kreis Czernowitz (po prestolnici Črnovice/Černovice/Černivci/Černovci) avstrijske konstitutivne kraljevine Galicije in Lodomerije (1787–1849). 4. 4. 1849 je Bukovina postala ločena avstrijska Kronland pod deželnim predsednikom (ne županom?/deželnim glavarjem kot v drugih deželah) in je bila razglašena za Herzogtum Bukowina (nominalno vojvodina kot del uradnega Avstrijskega cesarstva). Leta 1860 je bila spet združena z Galicijo, vendar se je ponovno ločila kot provinca 26. februarja 1861, kar je trajalo do leta 1918. Paul Robert Magocsi. A History of Ukraine. Toronto: University of Toronto Press (1996), p. 420 ISBN 0-8020-0830-5
Leta 1849 je Bukovina dobila predstavniško skupščino, Landtag (deželni zbor). Moldavsko plemstvo je na tem ozemlju tradicionalno oblikovalo vladajoči razred. Leta 1867 je z reorganizacijo avstrijskega cesarstva kot avstro-ogrskega cesarstva postala del cislajtanijskega ali avstrijskega ozemlja Avstro-Ogrske, kar je ostala do leta 1918.
Pozno 19.–20. stoletje
Jubileji leta 1871 in 1904 v samostanu Putna v bližini grobnice Štefana III. so v Bukovini pomenili izjemne trenutke za romunsko narodno identiteto. Od osamosvojitve je Romunija predvidela vključitev te zgodovinske pokrajine, ki je kot jedro moldavske kneževine imela velik zgodovinski pomen za zgodovino in številne pomembne spomenike umetnosti in arhitekture .
Kljub pritoku priseljencev, ki jih je spodbujala avstrijska vladavina, so do leta 1880 Romi še naprej ostali največja etnična skupina v provinci, Ruteni (Ukrajinci) so presegli Romune v razmerju 5 : 4. Po popisu leta 1880 je bilo 239.690 Rutenov in Huculov ali približno 41,5 % prebivalstva v regiji, medtem ko so bili Romuni drugi s 190.005 prebivalci ali 33 %, razmerje, ki je ostalo bolj ali manj enako do prve svetovne vojne. Ruteni je arhaično ime za Ukrajince, medtem ko so Huculi regionalna ukrajinska podskupina.
Pod avstrijsko vladavino je Bukovina ostala etnično mešana: pretežno romunska na jugu, ukrajinska na severu, z majhnim številom madžarskih Seklerjev, slovaških in poljskih kmetov ter Nemcev, Poljakov in Judov v mestih. Po popisu leta 1910 je imela 800.198 prebivalcev, od tega: 38,88 % Rutenov, 34,8 % Romunov, 21,24 % Nemcev, 21,24 % Judov (12,86 %), Poljakov 4,55 %, Madžarov 1,31 %, Slovakov 0,08 %, Slovencev 0,02 %, Italijanov 0,02 %, malo Hrvatov, Romov, Srbov in Turkov. Romuni so bili še vedno v vseh naseljih v regiji, vendar se je njihovo število zmanjšalo v vaseh na severu. Veliko Nemcev in nekaj Romunov se je izselilo v 19. in 20. stoletju v Severno Ameriko. Leta 1783 je bila z imperialnim odlokom Jožefa II. lokalna vzhodna pravoslavna eparhija Bukovina s sedežem v Črnovicah pod duhovno pristojnostjo Karlovške metropolije . Nekoliko trenja se je pojavilo med cerkveno hierarhijo in Romuni, ki so se pritoževali, da je romanski jezik dajal prednost starocerkveni slovanščini in da so bila družinska imena slavizirana. Kljub romunsko-slovanskim trenjem nad vplivom v lokalni hierarhiji cerkve ni bilo romunsko-ukrajinske me etnične napetosti, obe kulturi pa sta se razvili v izobraževalnem in javnem življenju. Po vzponu romunskega nacionalizma leta 1848 so habsburške oblasti podelile dodatne pravice Ukrajincem, da bi zmanjšale romunske želje po neodvisnosti Irina Livezeanu, Cultural Politics in Greater Romania, Cornell University, 1995, p. 54-55.. Konec 19. stoletja je razvoj ukrajinske kulture v Bukovini presegel Galicijo in preostalo Ukrajino z mrežo ukrajinskih izobraževalnih ustanov.
Leta 1873 je vzhodni pravoslavni škof iz Črnovic, ki je bil od leta 1783 pod duhovno pristojnostjo karlovškega metropolita, povišan v nadškofa, ko je nastala nova metropolija Bukovina in Dalmacija. Novi nadškof iz Črnovic je pridobil vrhovno pristojnost nad srbsko eparhijo Dalmacijo in Kotor, ki sta bili (do takrat) pod pristojnostjo Karlovca.
V začetku 20. stoletja je skupina znanstvenikov, ki so se ukvarjali z avstrijskim nadvojvodom Francem Ferdinandom, ustvarila načrt (ki se nikoli ni zgodil) Združenih držav velike Avstrije. Poseben predlog je bil objavljen v knjigi Aurela C. Popoviča Združene države Velike Avstrije, Leipzig, 1906. Po njegovem mnenju bi večina Bukovine (vključno s Črnovicami) s Transilvanijo, Romunijo, severozahodnim delom (okrožja Zastavna, Kozman, Waschkoutz, Wiznitz, Gura Putilei in Seletin) z večjim delom Galicije postala ukrajinska država, obe v federaciji s 13 drugimi državami pod avstrijsko krono.
Kraljevina Romunija
V prvi svetovni vojni so se v Bukovini borile avstro-ogrska vojska, vojski Nemčije in Rusije, leta 1917 je bila ruska vojska izgnana.
Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 sta lokalni romunski narodni svet in ukrajinski narodni svet s sedežem v Galiciji zahtevala regijo. Ustanovna skupščina je 14. in 27. oktobra 1918 ustanovila izvršni odbor, ki mu je oblast prinesel avstrijski guverner province. Po uradni zahtevi Iancuja Flondorja so je romunska vojska hitro premaknila in prevzela ozemlje kljub ukrajinskemu protestu. Čeprav so lokalni Ukrajinci poskušali vključiti dele severne Bukovine v kratkotrajno Zahodno ukrajinsko ljudsko republiko, so to preprečili poljski in romunski vojaki.
Romunski svet je pod zaščito romunskih vojakov 15. in 28. novembra 1918 pozval h generalnemu kongresu v Bukovini, na katerem je bilo zastopanih 74 Romunov, 13 Rutenov, 7 Nemcev in 6 Poljakov (to je jezikovna sestava, Judje niso bili zapisani kot ločena skupina).
Kongres je za predsednika izvolil romunskega Bukovinčana Ianca Flondorja in glasovali so za združitev s Kraljevino Romunijo ob podpori predstavnikov Romunije, Nemčije in Poljske; Ukrajinci je niso podprli. Navedeni razlogi so bili, da je bila Bukovina do prevzema Habsburžanov leta 1775 srce kneževine Moldavije, v kateri so vojvodska grobišča (gropnițele domnești) in vlada pravica do samoopredelitve (dreptul de liberă hotărâre de sine). Romunski nadzor nad pokrajino je bil leta 1919 mednarodno priznan s senžermensko pogodbo.
V medkulturnem obdobju so romunske oblasti nadzorovale program romunizacije, katerega cilj je bila asimilacijska politika ukrajinskega prebivalstva v regiji. Romunski jezik je bil uveden na etnične manjšinske šole leta 1923, do leta 1926 pa so bile zaprte vse javne ukrajinske šole v Bukovini (zasebne šole so še vedno). V desetletju po letu 1928, ko je Romunija poskušala izboljšati svoje odnose s Sovjetsko zvezo, je ukrajinska kultura dobila nekaj omejenih sredstev za ponoven razvoj, čeprav se je to močno spremenilo leta 1938.
Druga svetovna vojna