Akvirírani imúnski deficítni sindróm (), znan s kratico AIDS ali aids [ájts], ga poznamo tudi kot sindróm pridobljêne imúnske pomanjkljívosti, je spekter bolezenskih stanj, ki jih povzroči okužba z virusom humane imunske pomanjkljivosti (HIV). Po začetni okužbi se pri osebi včasih ne pojavi noben simptom, večinoma pa se pojavi kratko obdobje gripi podobne bolezni. Temu običajno sledi dolgotrajno obdobje brez simptomov. Ko okužba napreduje, prizadene imunski sistem, zaradi česar se poveča tveganje za pojav pogostih okužb, kot je tuberkuloza, drugih oportunističnih okužb in tumorjev, ki redko prizadenejo ljudi z neokrnjenim imunskim sistemom. Te pozne simptome okužbe imenujemo akvirirani imunski deficitni sindrom (aids). To stanje je pogosto povezano tudi z nenamerno izgubo telesne mase.
Virus HIV se širi predvsem z nezaščitenimi spolnimi odnosi (vključno z analnim in oralnim spolnim občevanjem), okuženimi transfuzijami krvi, podkožnimi iglami ter s prenosom z matere na otroka med nosečnostjo, ob porodu ali pri dojenju. Nekatere telesne tekočine, npr. slina in solze, virusa HIV ne vsebujejo. Načini preprečevanja vključujejo varno spolnost, program zamenjave igel, zdravljenje okuženih oseb, predizpostavitveno in poizpostavitveno profilakso ter obrezovanje moških. Pri otroku je bolezen pogosto mogoče preprečiti s protiretrovirusnimi zdravili. Za okužbo s HIV ni zdravila ali cepiva, vendar pa protiretrovirusno zdravljenje lahko upočasni potek bolezni in pričakovano življenjsko dobo skoraj popolnoma približa normalni. Zdravljenje je priporočljivo uvesti takoj, ko je postavljena diagnoza. Brez zdravljenja znaša povprečni čas preživetja po okužbi 11 let.
Leta 2016 je bilo z virusom HIV okuženih približno 36,7 milijona ljudi, zaradi bolezni pa je tega leta umrlo 1 milijon bolnikov. Leta 2016 je bilo 300.000 novih primerov HIV manj kot leta 2015. Večina okuženih živi v Podsaharski Afriki. Od časa odkritja aidsa (v začetku 1980-ih let) do leta 2017 je bolezen po ocenah povzročila 35 milijonov smrti. HIV/AIDS se šteje za pandemijo — izbruh bolezni, ki je zajel široko geografsko območje in se aktivno širi.(subscription required) Virus HIV se je konec 19. ali v začetku 20. stoletja razširil iz zahodnega dela centralne Afrike. Aids so leta 1981 prvi opredelili ameriški Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), vzrok – okužba s HIV – pa je bil ugotovljen v začetku 1980-ih let.
HIV/aids ima na družbo velik vpliv tako kot bolezen kot tudi kot vir diskriminacije. Bolezen povzroča tudi veliko gospodarsko breme. O bolezni in njenem povzročitelju obstajajo številna zmotna prepričanja, npr. mnenje, da se virus HIV lahko prenaša z običajnim nespolnim stikom. Postala je predmet številnih kontroverznosti, povezanih z religijo, vključno s stališčem Rimskokatoliške cerkve, da ne podpre kondoma kot načina za preprečevanje širjenja bolezni. Deležna je mednarodne zdravstvene in politične pozornosti, raziskave na tem področju pa so izdatno financirane. Vsako leto se 1. decembra obeležuje svetovni dan boja proti aidsu.
Potek bolezni Okužba z virusom HIV poteka v 4 fazah:
Akutna faza Dva do štiri tedne po okužbi se lahko pojavijo simptomi, podobni kot pri gripi (vročina, nočno potenje, zatečene bezgavke, slabost ...). Zaradi nespecifičnosti jih bolniki bodisi spregledajo bodisi zamenjajo za gripozno obolenje, pri nekaterih pa se akutna faza sploh ne izrazi.
Diagnostika v času akutne faze je možna s preskusom na virusno RNK s pomočjo verižne reakcije s polimerazo.
Latentna faza Akutni fazi sledi latentna faza, ko se virus v telesu množi, a ne povzroča simptomov. Traja 9–11 let. Obstajajo tudi bolniki, ki že po nekaj mesecih po okužbi razvijejo aids, pri nekaterih pa kljub okužbi v 80. letih in brez terapije HAART do danes bolezen ni napredovala.https://archive.today/20130629115306/www.iht.com/articles/2005/05/04/healthscience/snlive.php?page=2.
Faza ARC Ob koncu latentne faze se ponovno pojavijo simptomi, podobni tistim v akutni fazi, vendar ne minejo. Ta faza okužbe se je nekoč imenovala ARC (angl.Aids Related Complex).
Faza aidsa Pri bolniku, okuženem s HIV-om, postavimo diagnozo aidsa, če so prisotne določene sekundarne okužbe ali zločeste novotvorbe, ki jih štejemo med tako imenovane aids definirajoče bolezni. Gre zlasti za okužbe, ki se jim posameznik z zdravim imunskim sistemom uspešno zoperstavi. Merilo prizadetosti imunskega sistema je število celic pomagalk (CD4) v krvi.
Simptomi 450px|thumb|right|Graf, ki prikazuje povprečno število kopij HIV (virusno breme) in število celic CD4 pri nezdravljenem okuženem bolniku. (modra krivulja = število CD4 na mm³ krvi; rdeča krivulja = število kopij virusa na ml krvne plazme)
Za simptome, ki se pojavijo pri bolnikih z aidsom, je značilno, da se pri posameznikih z normalno delujočim imunskim sistemom ne pojavijo; večinoma gre za okužbe z bakterijami, virusi, glivami in zajedavci, ki jih normalno imunski sistem zatre. Pri bolnikih z aidsom so pogoste te tako imenovane priložnostne (oportunistične) okužbe. HIV prizadene malodane vse organske sisteme. Okuženi imajo tudi večje tveganje za pojav nekaterih vrst raka, na primer Kaposijevega sarkoma, limfomov ter pri bolnicah raka materničnega vratu. Prav tako se pogosto pojavijo sistemski znaki okužbe, kot so vročina, potenje, zatečene bezgavke, slabotnost, izguba telesne teže ... Priložnostne okužbe, ki se pojavijo zaradi okužbe s HIV-om, so odvisne tudi od zemljepisnega območja in od prevalence določenih povzročiteljev na tem območju.
Okužbe dihal Pri aidsu se pogosto pojavi pnevmocistoza, pljučnica, ki jo povzroči mikroorganizem Pneumocystis carinii in je pri zdravih posameznikih redka. Pojavi se zlasti tedaj, ko število celic CD4 pade pod vrednost 200/µL krvi. Nekoč je bila pnevmocitoza pogost zaplet pri aidsu, ki je povzročil smrt, in je v nerazvitem svetu, kjer ni učinkovite diagnoze, zdravljenja in preprečevanja, še vedno pogosto prva indikacija, na osnovi katere diagnosticirajo aids.
Naslednja okužba dihal, ki ogroža bolnike z aidsom, je jetika (tuberkuloza), in se lahko pojavi že v zgodnji fazi okužbe. Sicer obstajajo učinkovita zdravila, a težavo predstavlja multipla rezistenca (odpornost na večje število antibiotikov). V zgodnji fazi okužbe (število CD4 > 300/µL krvi) se kaže zlasti kot pljučna tuberkuloza (sušica), v napredovani fazi pa zlasti kot sistemska okužba, ki prizadene kostni mozeg, kosti, sečila, prebavila, jetra, bezgavke in osrednje živčevje.
Okužbe prebavil Pogosta so vnetja požiralnika (ezofagitis), ki jo povzroči okužba s kandidami, virusom herpesa simpleksa 1 ali citomegalovirusom. V redkih primerih je povzročitelj mikobakterija.
Kronične driske so posledica: različnih okužb s patogenimi bakterijami, kot so Salmonella, Shigella, Listeria ali Campylobacter, priložnostnih okužb (na primer kriptosporidioza, mikosporidioza, okužba z bakterijo Mycobacterium avium. razne virusne okužbe (z astrovirusi, adenovirusi, rotavirusi alicitomegalovirusi), zdravljenja s protivirusnimi zdravili ali antibiotiki. Driska je lahko tudi posledica primarne okužbe z virusom HIV.
Nevrološki in psihiatrični simptomi Okužba s HIV-om lahko povzroči razne nevropsihiatrične motnje, bodisi zaradi dovzetnosti živčevja do drugih okužb ali pa kot posledica same okužbe z virusom HIV.
Toksoplazmozo povzroča enoceličar, ki prizadene možgane in povzroči encefalitis, lahko pa okuži tudi oči in pljuča.
Kriptokokni meningitis je okužba možganskih ovojnic z glivo Cryptococcus neoformans in lahko povzroči vročino, glavobole, izčrpanost, slabost, bruhanje. Lahko se pojavijo tudi krči in zmedenost. Če ga ne zdravimo, je lahko smrten.
Progresivna multifokalna levkoencefalopatija (PML) demielinizirane predele v možganih. Zaradi okvare mielina, ki obdaja živčna vlakna, je moten prenos živčnih impulzov. Povzroča jo virus JC. Hitro napreduje in običajno povzroči smrt nekaj mesecev po diagnozi.
Okužba s HIV-om lahko sproži tudi demenco zaradi presnovne encefalopatije. Makrofagi in mikroglija v možganih so aktivirani zaradi okužbe z virusom HIV in izločajo nevrotoksine.
Novotvorbe
thumb|right|150px|Kaposijev sarkom Pri bolnikih, okuženih s HIV-om, je znatno povečana incidenca nekaterih vrst raka, kar je zlasti posledica sekundarnih okužb z onkogenimi virusi DNK, zlasti z virusom Epstein-Barr, virusom KSHV (angl. Kaposi's sarcoma-associated herpesvirus) in humanim virusom papiloma (HPV).
Kaposijev sarkom je najpogostejša oblika raka pri okuženih z virusom HIV. V letu 1981 je bil ravno pojav tega raka pri mladih istospolnih moških eden od prvih znakov nove epidemije. Povzroča ga gamaherpesvirus KSHV in se kaže na koži v obliki vijoličastih vozličev, lahko pa prizadene tudi usta, prebavila in pljuča.
Tudi limfomi (na primer Burkittov limfom) se pri okuženih s HIV-om pojavljajo pogosteje. Glavna povzročitelja sta virus Epstein-Barr in KSHV.
Pri ženskah, okuženih z virusom HIV, pride pogosteje do vznika raka materničnega vratu, ki ga povzroča virus HPV.
Večje tveganje je tudi za pojav drugih novotvorb, na primer Hodgkinovega limfoma, raka zadnjika in danke. Pojavnost nekaterih vrst raka (na primer raka dojke ali debelega črevesa) pri okuženih s HIV-om ni povišana.
Uporaba terapije HAART je v razvitem svetu znižala incidenco novotvorb, povezanih z aidsom.
Pospešeno staranje Z novimi učinkovitimi zdravili se je življenjska doba bolnikov znatno podaljšala, in tako so se v populaciji bolnikov s HIV/aidsom začeli pojavljati novi problemi, ki so povezani z boleznimi staranja. Okužba z virusom HIV pospešuje procese staranja in glavna težava postajajo počasni, kumulativni in potencialno nepovratni dolgoročni učinki virusa HIV in deloma tudi dolgoročni neželeni učinki zdravil (presnovni sindrom, lipodistrofija).Tomažič J.: Aids. December 2008, ISIS, str. 53–55.
Preprečevanje Preprečevanje širjenja okužbe Pri preprečevanju širjenja okužbe je pomembno osveščanje javnosti, predvsem o varni spolnosti, saj so spolni odnosi najpomembnejši način prenosa okužbe. Najboljšo zaščito zagotavlja uporaba kondomov, vendar lahko polzila (lubrikanti) na maščobni osnovi poškodujejo lateks in zmanjšajo stopnjo zaščite.Beers et al.: The Merck Mannual, 18th Ed., NJ 2006, str. 1639–1641. Dosledna uporaba kondomov zmanjša dolgoročno tveganje za prenos okužbe za okoli 80 %. Pri parih, kjer je le eden okužen, je tveganje za okužbo drugega neokuženega partnerja ob dosledni uporabi kondomov manj kot 1-odstotno v enem letu. Za ženske kondome podatki o stopnji zaščite niso dokončni. Za vaginalni gel s tenofovirjem, zaviralcem reverzne transkriptaze, ob uporabi neposredno pred spolnim odnosom podatki na afriških ženskah kažejo na zmanjšanje tveganja za okužbo za okoli 40 %.
Pri okuženih osebah zmanjša tveganje za prenos na spolne partnerje uspešno protiretrovirusno zdravljenje. Pri intravenskih uživalcih drog je pomembna uporaba sterilnih igel. Prenos okužbe s transfuzijo krvi je v razvitih državah zelo malo verjeten, saj je vsa kri pregledana na prisotnost virusa.
Obrezovanje moških spolnih organov naj bi prav tako zmanjšalo tveganje za prenos okužbe z virusom HIV. Študije, izvedene v podsaharski Afriki, kažejo, da imajo obrezani heteroseksualni moški od 38 do 66 % manjše tveganje za okužbo v časovnem razponu dveh let. Na osnovi teh študij sta SZO in UNAIDS leta 2007 izdala priporočila za obrezovanje moških kot metodo preprečevanja prenosa okužbe iz žensk na moške. Podatki o tem, ali obrezovanje ščiti tudi pred prenosom okužbe iz moškega na žensko, so protislovni, in tudi ni pojasnjeno, ali prinaša obrezovanje koristi tudi v razvitih državah ter pri populaciji moških, ki imajo spolne odmose z moškimi. Nekateri znanstveniki izražajo bojazen, da bi se lahko obrezani moški zaradi zmanjšanega dojemanja nevarnosti za okužbo vedli bolj tvegano, kar bi lahko izničilo zaščitni učinek te metode. Obrezovanje žensk poveča tveganje za okužbo.
Zaščita pred izpostavitvijo