Geografíja Rúsije () opisuje geografske značilnosti Rusije, ki se s 17.098.242 km2 celokupne površine uvršča na prvo mesto na lestvici svetovnih držav po površini ter s približno 143,5 milijoni prebivalcev na deveto mesto na lestvici svetovnih držav po prebivalstvu. Zajema približno tretjino površine Evrazije ter devetino celotne površine Zemlje. Meja med evropskim (okoli 24 % celotne površine) ter azijskim delom Rusije oz. Sibirijo (okoli 76 % celotne površine) je obenem tudi meja med Evropo in Azijo, poteka pa po Uralskem gorovju, nato po reki Ural (ki sicer teče deloma skozi Kazahstan), preko Kaspijskega jezera, zatem pa se obrne proti zahodu in teče ob gorovju Kavkaz, po Kumo-maniškem podolju ter preko Črnega morja.National Geographic Atlas of the World, 9. izdaja. Washington, D.C.: National Geographic, 2011. ISBN 978-1-4262-0634-4
Rusija zaradi svoje velikosti izkazuje tako enoličnost kot raznolikost v reliefu, podnebju ter rastlinstvu in živalstvu. Evropski del države in zahodni del Sibirije je pretežno nižinski, medtem ko vzhod Sibirije sestavljajo planote, višavja in gorovja. V večini države se pojavlja celinsko podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami ter kratkimi poletji z majhnimi in slabo porazdeljenimi padavinami. Temu ustrezno je tudi rastlinstvo, ki ga v večini države, predvsem v Sibiriji, predstavljajo nepregledni iglasti gozdovi, imenovani tajga, na južnih delih pa mešani gozdovi. Na jugu evropskega dela Rusije prevladuje stepa z vlažnim celinskim podnebjem, kjer se nahaja zelo rodovitna prst, imenovana černozjom ali stepna črnica, zaradi česar so velike površine travnate stepe obdelane, gojijo pa predvsem žitarice. Severni deli države, predvsem v Sibiriji, niso primerni za kmetijsko obdelavo zaradi stalno zamrznjenih tal, tj. permafrosta.
V Rusiji se nahajajo ogromne zaloge fosilnih goriv ter rudna bogastva, zaradi česar sodi med vodilne proizvajalke nafte in zemeljskega plina ter rudnin in kovin na svetu. Kot vsaka industrializirana dežela se tudi Rusija spopada s problemom onesnaževanja zraka in vode, poseben problem je tudi radioaktivno onesnaženje zaradi jedrskih elektrarn in poskusov z jedrskim orožjem v obdobju bivše Sovjetske zveze. Kljub temu se stanje v zadnjih letih izboljšuje zaradi modernizacije elektrarn in tovarn ter zmanjšanja industrije v 90-ih letih 20. stoletja.
UNESCO je do sedaj uvrstil 41 območij v Rusiji med biosferne rezervate. Nekatera območja, kot so Komski pragozd, ognjeniki na Kamčatki in Bajkalsko jezero, so razglašena tudi za Unescovo svetovno naravno dediščino.
Osnovna topografija thumb|right|275px|Gora Elbrus Rusijo sestavljajo štiri velike pokrajinske enote, tj. Vzhodnoevropsko nižavje in Zahodnosibirsko nižavje ter Srednjesibirsko višavje in Vzhodnosibirsko višavje.
Vzhodnoevropsko nižavje zavzema večino evropskega dela Rusije. Nižine so deloma močvirnate, med njimi se pojavljajo prostrana in neizrazita hribovja, kot so Severnoruske višine. Na severu se nižavje navezuje na Baltiški ščit (Karelija in polotok Kola), na jugu pa prehaja v Kaspijsko kotlino, ki jo izpolnjuje Kaspijsko jezero. Med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem poteka mlajše gorovje Kavkaz, kjer se nahaja tudi najvišja gora v Evropi, tj. Elbrus (5.642 m n. m.Blinnikov, 2011, str. 9.). Na vzhodu je nižavje omejeno s pogorjem Ural, ki se razteza od Karskega morja na severu, kjer ga podaljšuje otok Nova dežela, do Kaspijske kotline na jugu. Na omenjenem nižavju, blizu meje s Finsko, se nahajata tudi največji evropski jezeri, tj. Ladoško in Oneško jezero. Najdaljše reke, ki tečejo po nižavju, so Volga (najdaljša reka v Evropi), Ural, Kama, Don in Pečora.Veliki splošni leksikon, 2006, str. 3798-9. thumb|left|300px|Vasjugan, levi pritok Oba, v Tomski oblasti v Zahodnosibirskem nižavju Vzhodno od pogorja Ural se vse do reke Jenisej razteza Zahodnosibirsko nižavje, z okoli 3 milijoni km2Natek K, Natek M; 2012, str. 20. največje nižavje na svetu z obsežnimi močvirnatimi področji. Največji vodotok je reka Ob s pritokom Irtiš. Vse glavne reke se izlivajo v Karsko morje. Na jugu nižavje omejujeta gorovji Altaj in Sajan. Na južnem delu tega nižavja se v porečju rek Ob in Irtiš nahaja redko poseljeno Vasjugansko barje, ki je s 53.000 km2 največje barje na svetu.Natek K, Natek M; 2012, str. 123.
Proti vzhodu se med rekama Jenisej in Lena razteza skoraj povsem neposeljeno Srednjesibirsko višavje s površino okoli 1,5 milijona km2, ki ga sestavljajo obsežne planote s povprečno nadmorsko višino od 500-700 m. Na severu se višavje spušča v Severnosibirsko nižavje, ki sega do polotoka Tajmir. Na slednjem se pokrajina zopet vzpenja v Birangsko hribovje. Na jugozahodu višavje omejuje vzhodni del gorovja Sajan, na jugovzhodu pa Bajkalsko in Transbajkalsko gorovje, med katerima se nahaja Bajkalsko jezero, najgloblje jezeru na svetu.Veliki splošni leksikon, 2006, str. 3799. thumb|300px|Kaldera ognjenika Akademija nauk na jugu Kamčatke, pogled z ognjenika Karimski. Vzhodno od Lene se razteza Vzhodnosibirsko višavje, ki ga sestavlja več gorskih verig. Na jugu se Transbajkalsko gorovje razteza preko Stanovojskega gorovja do Ohotskega morja, od tod pa proti jugi ob reki Amur Burejsko gorovje in nato še gorovje Sihote-Alin do Japonskega morja. Na severnem delu višavja se proti vzhodu vrstijo Verhojansko gorovje, gorovje Čerskega in Kolimsko nižavje, ki se zopet vzpne kot Kolimsko pogorje. Proti severu se dviga Anadirsko višavje, proti jugovzhodu pa Korjaško višavje, ki se nadaljuje kot Osrednje gorovje na polotoku Kamčatka, kjer se nahajajo številni ognjeniki, od katerih jih je vsaj 30 aktivnih. Omenjeno gorovje skupaj s Kurilskimi otoki spada v t. i. Pacifiški ognjeni obroč. Obala Ruskega Daljnega vzhoda je gorata in močno razčlenjena, največji med otoki pa je Sahalin.
Skrajne točke in meje Skrajna severna točka Rusije je Rt Fligeli na Rudolfovem otoku, ki pripada Deželi Franca Jožefa, skrajna vzhodna točka je Ratmanov otok v Beringovem prelivu. Na kopnem je sicer skrajna severna točka Rt Čeljuskin na Tajmirskem polotoku, skrajna vzhodna pa Rt Dežnjev na Čukotskem polotoku. Skrajna južna točka se nahaja jugovzhodno od gore Bazardüzü, na meji med Dagestanom in Azerbajdžanom. Skrajna zahodna točka se nahaja v Kaliningradu, Kaliningrajska oblast, ki pa je ruska eksklava; glavni del Rusije se začenja na obali reke Pededze v Pskovski oblasti, ki meji na Estonijo. Geometrično središče Rusije se nahaja v Krasnojarskem okraju, na jugovzhodni obali jezera Vivi.
Celotna dolžina vseh mej Rusije znaša nekaj več kot 60.000 km, pri čemer približno dve tretjini predstavljajo meje z morji na severu in vzhodu. Na zahodu meji z Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Belorusijo in Ukrajino, na jugu pa z Abhazijo, Gruzijo, Južno Osetijo, Azerbajdžanom, Kazahstanom, Mongolijo, Kitajsko in Severno Korejo. Na vzhodu meji z Japonsko in Združenimi državami Amerike, meja poteka po morju.
Geološka preteklost Vzhodnoevropska in Sibirska plošča, ki sestavljata večino današnje Severne Evrazije, sta stari več kot 1.700 milijonov let. Združili sta se pred približno 500 milijoni let v obdobju kambrija, gorovje Ural pa je nastalo pred približno 220–280 milijoni let, tj. v obdobju triasa oz. perma. Na Vzhodnoevropski plošči se danes nahaja večina evropskega dela Rusije ter Ukrajine. Polotok Kola in območje do Sankt Peterburga se nahaja na Baltiškem ščitu, na katerem so najstarejše kamnine stare okoli 2 milijardi let. Sibirska plošča se nahaja med Jenisejem ter Leno in jo tako danes predstavlja Srednjesibirsko višavje. Na severnem delu Sibirije se nahaja Anabarski ščit, na jugovzhodnem delu pa Aldanski ščit, na katerih so nekatere kamnine stare tudi do 3 milijarde let; nekatera najbolj znana nahajališča zlata in diamantov se nahajajo ravno na omenjenih ščitih. Vzhodno od Urala se nahaja Zahodnosibirsko nižavje, ki je nastalo iz morskih usedlin v obdobju jure in krede, ko so bivali dinozavri in uspevale velike tropske rastline. Zaradi tega so v omenjenem nižavju velike zaloge nafte in zemeljskega plina, odkriti so bili tudi številni fosili dinozavrov.Blinnikov, 2011, str. 11-2. thumb|right|275px|Tipična pokrajina na Putoranski planoti Gorovji Altaj in Sajan sta nastali sredi paleozoika pred okoli 450 milijoni let, Sihote-Alin in ostala gorovja na ruskem Daljnem vzhodu pa so nekoliko mlajša, okoli 225 milijonov let. Gorovja Kavkaz ter Pamir in Tienšan v Srednji Aziji, ki spadajo v alpsko-himalajsko gorsko verigo, so zelo mlada in so v glavnem nastala pred 10-15 milijoni let.
V obdobju med 2,4 milijoni let in 10.000 let v preteklosti so imele ledene dobe močan vpliv na izoblikovanje površja Severne Evrazije. Za razliko od Severne Amerike ledeni pokrov ni pokrival celotnega območja, pač pa le predel Skandinavije ter območje do vzhodne obale Belega morja, Ural in Putoransko planoto, vmesni deli vse do ruskega Daljnega vzhoda pa so bili zaradi majhne vlažnosti praktično brez ledenega pokrova. Zaradi velike količine vode, vezane v led, in posledično nižje morske gladine je bila Evrazija povezana s Severno Ameriko preko Beringovega kopenskega mosta, Sahalin pa z Japonsko in glavno celino, podobno tudi arktični otoki. Ledene dobe so za seboj pustile številne sledi, kot so Valdajsko višavje, številna jezera v Kareliji, Oneško in Ladoško jezero ter številne ledeniške vzpetine, drumline in ostale formacije na severu evropskega dela države. Zaradi finega vetrnega sedimenta iz ledenikov je na jugu evropskega dela nastala zelo rodovitna stepna črnica oz. černozjom.Blinnikov, 2011, str. 15.
Vodovje Reke
Rusija ima več kot 120.000 rek, daljših od 10 km, v skupni dolžini 2,3 milijona km. 54 % rek se izliva v Arktični ocean, 15 % v Tihi ocean, 8 % v Atlantski ocean preko Črnega in Baltskega morja, 23 % (med drugim tudi Volga) pa se jih izliva v Aralsko-Kaspijsko kotlino.Blinnikov, 2011, str. 16.
Volga je s svojimi 3.690 km najdaljša reka v Evropi. Njen najdaljši desni pritok je Oka, levi pa Kama. Povprečni letni pretok znaša 253 km3. Ostale večje reke v evropskem delu so še Pečora (1.790 km) in Severna Dvina (1.310 km), ki se izlivata v Arktični ocean, ter Don (1.950 km), ki se izliva v Azovsko morje.Blinnikov, 2011, str. 17. Ural (2.428 km), ki teče deloma po Rusiji, deloma pa po Kazahstanu in se izliva v Kaspijsko jezero, ima poseben status, saj je celotna reka naravna meja med Evropo in Azijo. Volga in Don sta močno izkoriščeni za potrebe hidroelektrarn. Zaradi hidroelektrarn, industrije, namakalnega poljedelstva in porabe v gospodinjstvih se je pretok Volge v zadnjih 100 letih zmanjšal za petino; 7 % letnega pretoka odpade na človeško dejavnost.
Največje sibirske reke se stekajo v Arktični ocean, z izjemo Amurja (4.060 km), ki se steka v Tihi ocean. Ob in njen glavni pritok Irtiš sta s 5.400 km peti najdaljši rečni sistem na svetuBlinnikov, 2011, str. 11. in sta močno izkoriščena za potrebe hidroelektrarn. Ostale večje reke v Sibiriji so še Jenisej s pritokom Angaro (5940 km), Lena (4270 km), Kolima (2600 km) in Katanga (1510 km). Sibirske reke pogosto poplavljajo, saj se pomladne temperature pojavijo prej na južnih delih, zaradi česar se led prične topiti, medtem ko so reke na svojih severnih delih še vedno zamrznjene.
Jezera Bajkalsko jezero je najstarejše (okoli 25 milijonov let) in s 1.620 m globine najgloblje jezero na svetu. Njegova površina znaša 31.500 km2, vsebuje pa okoli 23.600 km3 sladke vode, kar je petina celotne zaloge sladke vode na svetu. V jezero se steka okoli 300 rek in potokov, največje med njimi so Selenga, Barguzin in Zgornja Angara, edini iztok iz jezera pa je Angara, ki je že pri izstopu široka skoraj kilometer. V jezeru se nahaja več deset otokov, največji med njimi, Olhon, pa je s 730 km2 hkrati največji »jezerski« otok na svetu.Natek K, Natek M; 2012, str. 134. Rusiji pripada tudi severozahodna obala Kaspijskega jezera, ki je s 371.000 km2 površine največje jezero na svetu. Njegova slanost znaša tretjino tiste v oceanih.