Medijsko cesarstvo (perzijsko Māda, grško Mēdía, akadsko Mādāya) je bilo prvo iransko cesarstvo, ki je od konca 8. do sredine 6. stoletja pr. n. št. obsegalo prostor Velikega Irana, severne Mezopotamije in vzhodne Male Azije. Pred ustanovitvijo Medijskega cesarstva so iranski narodi živeli v manjših plemenskim skupinah in niso poznali hierarhije vladavine. Vojne z Asirci so jih pripeljale do združevanja in ustvarjanja močne monarhije, ki je postala temelj za vse kasnejše iranske dinastije.
Za ustanovitelja Medijskega cesarstva velja Dejok (Deioces, Diako, Deyaco, Diyako ali akadsko Daiukku, elamsko Dayauka in Deiokes, grško Δηιόκης), plemenski vodja, ki so ga medijski plemiči izbrali za arbitra v reševanju sporov in kasneje za medijskega kralja. Ob nastanku države je ta obsegala samo manjša območja jugozahodno od Kaspijskega jezera, v dobi največjega medijskega vladarja Kjaksarja pa se je razprostirala prek večine azijskega dela Bližnjega vzhoda. Obsegala je 2,8 milijonov km², kar je bilo do tedaj največje cesarstvo v zgodovini. Meje cesarstva so bile reke Kizil v Anatoliji in Tigris v Mezopotamiji na zahodu, Kavkaz in Sogdijana na severu ter Indija na vzhodu.
Pomen medijske države je bil v starem veku večstranski. Iranski narodi so bili prvič v zgodovini združeni in predstavljali politično protiutež Babiloniji in Asiriji, glavnima silama na zahodu. Medijci so v zavezništvu z Babilonci pokorili Novoasirsko cesarstvo, do tedaj najmočnejšo vojaško-politično silo v regiji. Spopad Medijcev z Lidijo v Mali Aziji je predstavljal prvi kontakt starodavnega Irana z grškim svetom. Najpomembnejši pa je bil sam padec Medijskega cesarstva leta 550. pr. n. št., saj je na njegovem temelju perzijski vladar Kir Veliki ustanovil Ahemenidsko cesarstvo, največjo in najmogočnejšo iransko državo v zgodovini starega veka.
Zgodovinski viri Danes praktično ni zgodovinskih dokumentov napisanih v medijskem jeziku, pa tudi kakšno pisavo so uporabljali ni znano. Iz te dobe so našli samo eno bronasto plaketo, ki datira pred ahemenidsko dobo. Gre za zapis v klinopisu v akadskem jeziku, ki datira iz 8. stoletja pr. n. št. in ne navaja medijske nazive. Novejša raziskovanja kažejo, da je t. i. linearna elamska pisava (ki še ni dešifrirana) mogoče pisana v medijskem jeziku, s predpostavko, da je Kutik-Inšušinak originalno iransko ime medijskega vladarja Kjaksarja, in ne zgodnejšega elamskega kralja.Gunnar Heinsohn: „Kjaksar - medijski veliki kralj v Egiptu, Asiriji in Iranu“ (Cyaxares: Media’s Great King in Egypt, Assyria & Iran), University of Bremen, 2006.
Problem pomanjkanja avtohtnonih medijskih dokumentov nadomeščajo zgodovinski dokumenti drugih starodavnih narodov, kot so novoasirske in babilonske kronike, biblijske knjige o Nahumu in Danielu iz Stare zaveze, Behistunski napis iz dobe Ahemenidskega cesarstva in dela grških zgodovinarjev Herodota in Ktezija ter babilonskga zgodovinarja Berosusa. Glede na to, da vsi navedeni viri izhajajo iz držav zahodno od Medije, se o zgodovini vzhodnih medijskih pokrajin kot so Baktrija, Arija, Sagartija, Drangijana ali Arahozija ne ve praktično nič.
Mezopotamske kronike thumb|right|250px|Nabonidove kronike
Večina vladarjev Novoasirskega in Novobabilonskega cesarstva je zapisovala dokumente v klinopisu, v katerih so navedena razna politična, verska in družbena dogajanja.Mezopotamske kronike - popis (Livius.org) Glede na to, da sta bili obe državi posredno povezani z Medijskim cesarstvom, navedeni zgodovinski zapisi, ki datirajo iz prve polovice 1. tisočletja pr. n. št., predstavljajo pomemben vir informacij o Medijcih. Medijski politični odnosi z obema mezopotamskima državama se razlikujejo: Asirci so bili njihovi veliki sovražniki, Babilonci pa zavezniki. Najstarejši dokumenti, ki omenjajo Medijce, datirajo iz dobe vladavine asirskega kralja Sargona II. iz 8. stoletja pr. n. št., v njih se ustanovitelj Medijskega cesarstva Dejok omenja večkrat kot Daiukku. On naj bi bil pokrajinski vladar (šaknu) območja, imenovanega Maneja ob meji z Asirijo. Ostali mezopotamski zgodovinski dokumenti so kronike babilonskega vladarja NabopolasarjaNabopolasarove kronike - rani život (Livius.org)Nabopolasarjeve kronike - kasnejše življenje (Livius.org) in Nebukadnezarja II. ter kronike iz dobe babilonskega vladarja Nabonida, ki omenjajo Kirov prevrat in zamenjavo zadnjega medijskega vladarja Astjaga in padec Medijskega cesarstva.
Stara zaveza thumb|right|250px|Stara zaveza
Biblijske zgodbe iz Stare zaveze, ki omenjajo Medijce sta knjiga o Nahumu in knjiga o Danielu. Knjiga o Nahumu detajlno opisuje padec asirskega mesta Ninive,Prerok Nahum (BibleCentre.org) ki ga je osvojil medijski vladar Kjaksar v zavezništvu z babilonskim vladarjem Nabopolasarjem. V knjigi o preroku Danielu je omenjen pregled videnja o štirih zvereh, ki predstavljajo starodavne monarhije Starega Vzhoda, ki so vladale v mestu Babilon: Lev s krili orla - predstavlja Novobabilonsko cesarstvo Medved - Medijsko cesarstvo Četveroglavi leopard s krili - Ahemenidsko cesarstvo Zver z desetimi rogovi in železnimi zobmi - Makedonski imperij
Interpretacija, ki opisuje Novobabilonsko cesarstvo, je prava, glede na to, kako so taki prikazi (t. i. lamassus) karakteristični za babilonsko umetnost. Leopard je pogost motiv v perzijskem zlatarstvu, tudi Aleksander Veliki je pogosto opisan z ovnovimi rogovi njegovega mitološkega očeta Amona. Problem interpretacije Stare zaveze pa je prav Medijsko cesarstvo, ki glede na ostalezgodovinske vire nikoli ni osvojil Babilona. Avtor knjige o Danielu, vladarju, ki je pokoril Babilon, omenja kot Dareja Medijskega, vendar je to ime osebe izključno perzijskih vladarjev (Darej I. Veliki, Darej II., Darej III.). Glede na to, da je navedena biblijska knjiga napisana okoli leta 165 pr. n. št., se predpostavlja, da je na avtorja vplival Herodot. Druga razlaga je, da se medijska interpretacija nanaša na medijskega zavojevalca Smerdisa, ki se je leta 522 pr. n. št. razglasil za Velikega kralja na račun Kambiza II. in nekaj mesecev vladal Ahemenidskemu cesarstvu, dokler ga ni odstavil Darej I. Veliki. Ta zgodba je podrobno razložena v Behistunskem napisu ter v Herodotovih delih in se nanaša na obdobje po padcu Medijskega cesarstva oziroma na ahemenidsko obdobje, ko je bila Medija del Ahemenidskega cesarstva.
Behistunski napisi 250px|thumb|right|Behistunski napisi iz časa Dareja Velikega, vladarja Ahemenidskega cesarstvo
Behistunski napisi so dokumenti, ki obsegajo tekste napisane v klinopisu v treh jezikih: perzijskem, elamskem in akadskem. Datirajo s konca 6. stoletja pr. n. št., vrezati pa jih je dal Darej I. Veliki, vladar Ahemenidskega cesarstva. Ti dokumenti govorijo v glavnem o zgodovini ahemenidske dinstije, ki je od vladala Mediji okoli 550 pr. n. št. in o času Darejeve vladavine (552 - 486 pr. n. št.). V napisih je omenjena vstaja Medijcev leta 522 pr. n. št., katere vodja Khšathrit trdi, da izvira iz rodu medijskega kralja Kjaksarja (625 - 585 pr. n. št.), kar pomeni, da se behistunski napisi v enem delu navezujejo na zgodovino Medijskega cesarstva.
Medijsko cesarstvo je času vstaje (552 - 550 pr. n. št.) pokoril Kir Veliki, ustanovitelj Ahemenidskega cesarstva. Njegov sin in naslednik Kambiz II. je vodil pohode v Stari Egipt. Leta 522 pr. n. št. je na perzijski prestol stopil uzurpator Smerdis, ki se je predstavljal kot Kambizov brat. Osvobodil je vse satrapije plačila davkov za tri leta in proglasil medijsko citadelo Sikajauvatiš za prestolnico. Ta poteza je izzvala obsodbo perzijske elite in sedem plemičev pod vodstvom Dareja I. Velikega ga je vrglo s prestola. Sledilo je nekaj vstaj v Babiloniji in Mediji, kjer se omenja medijski vodja Khšathrita, ki je dobi podporo satrapij Sagartije, Partije in Hirkanije. Vstajo je leta 521 pr. n. št. zadušil perzijski general Hidarn Starejši, Khšathrit pa je bil ujet v mestu Raj (Iran).
Ostali perzijski viri o Medijcih so tudi reliefi iz Perzepolisa, ki prikazujejo njihov izgled. Ti reliefi datirajo v leto 515 pr. n. št. (doba vladavine Dareja Velikega) ali samo 35 let po padcu Medijskega cesarstva in jih lahko razumemo kot ustrezne dokumente.
Grški zgodovinarji thumb|right|250px|Rekonstrukcija sveta po Herodotu iz leta 450 pr. n. št.
O medijski dinastiji sta pisala tudi starogrška zgodovinarja Herodot in Ktezij, ki sta živela v 5. stoletju pr. n. št., oziroma 100 let po padcu Medijskega cesarstva. Herodot je bil rojen 484 pr. n. št. v Halikarnasu, glavnem mestu tedanje perzijske satrapije Karije. Njegovo delo Zgodovina (grško Historia) pa je bilo napisano med letoma 440 in 430 pr. n. št. in predstavlja najobširnejši in gotovo najvažnejši vir informacij o medijskem obdobju. Herodot je sicer v zahodnem svetu sprejet kot tvorec zgodovine, kakršno poznamo danesTom Holland: „Perzijski ogenj“ (Persian Fire), 2006., str. 16.-17. in ga pogosto imenujejo oče zgodovine.Ciceron: De Legibus I. 5. Bil je velik popotnik in je v svojem življenju obšel Ahemenidsko cesarstvo, Egipt, Libijo, Sirijo, Babilonijo, Suzo, Lidijo, Frigijo, Bizanc, Trakijo, Makedonijo in Italijo, kjer je poslušal in zapisoval zgodbe lokalnega prebivalstva. Kljub temu, da so ga kritizirali tako antični kot moderni zgodovinarji, se je od 19. stoletja dalje Herodotov sloves dramatično popravil, po tem ko so številna arheološka nahajališča potrdila mnoge njegove zgodbe.Tom Holland: „Perzijska vatra“ (Persian Fire), 2006., str. 377. Moderni pogled na Herodota je, da je naredil izjemno delo v Zgodovini, njegova kronologija in številke pa gledajo s skepticizmom. Za razliko od ostalih zgodovinskih virov, ki so pogosto ohranjena samo v fragmentih, je Herodotovo delo Zgodovina v delu, ki se nanaša na Medijce (I. knjiga; 95.-144.) ohranjeno v celoti.
Ktezij je bil grški zdravnik in zgodovinar, ki se je rodil v mestu Kindu v pokrajini Kariji.Ktezije (enciklopedija Britannica) Delal je kot zdravnik v službi ahemenidskega velikega kralja Artakserksa II., ki ga je spremljal pri bojnem pohodu (Bitka prid Kunaksi) proti uporniškemu brati Kiru Mlajšemu. Ktezij je pisal o Ahemenidskem cesarstvu in Asiriji v svojem delu Persica, ki vsebuje 23 knjig in za katere predpostavljajo, da temeljijo na perzijskih kraljevih arhivih. Ker je živel na kraljevem dvoru, njegova dela predstavljajo najobjektivnejši pogled na zgodovino starodavne Perzije in Medije in so zato pogosto nasprotujoča s Herodotovo Zgodovino. Njegova dela o Medijskem cesarstvu (knjige 4 - 6) so ohranjene samo v fragmentih.
Od ostalih zgodovinarjev velja omeniti Berosa, babilonskega svečenika,Beros (enciklopedija Britannica) pisca in astronoma iz helenistične dobe, ki je živel v 3. stoletju pr. n. št. in pisal v grščini. V svojih delih (Babyloniaca) v glavnem piše o zgodovini Babilonije in omenja diplomatske poroke med kraljevskimi družinami Medijacev in Babiloncev. Tudi pri njem je problem, da je njegova kronologija neusklajena z ostalimi zgodovinskimi dokumenti in zato velja za manj zanesljiv vir.
Poreklo Prihod iranskih narodov, kot so bili Medijci, Perzijci in Parti, na območje Velikega Irana se je odvijal v 2. tisočletju pr. n. št., neposredno po koncu bronaste dobe.M. Chahin: „Prije Grka“ (Before the Greeks), izdajatelj: James Clarke & Co., 1996., str. 109. Iranski narodi pripadajo širši skupini indoevropskih narodov (katerih pradomovino zgodovinarji umeščajo v Srednjo Azijo) oziroma njeni podskupini indoiranskih narodov, katerim razen iranskih pripadajo še indoarijski narodi. Slednji so približno v istem času naselili sever Indije.
V 1. tisočletju pr. n. št. so iranski narodi (Medijci, Perzijci, Parti in Baktrijci) naseljavali Iransko višavje vse do Zagrosa, ostali (Skiti, Sarmati, Kimerijci in Alani) pa so naseljevali stepe severno od Črnega morja. Plemena Skitov in Sakov so v glavnem živela na južnem delu, naseljevala pa so tudi prostrana področja od Balkana do Xinjianga.
Delitev protoiranskih plemen na zahodna in vzhodna je potrjena z najstarejšimi iranskimi jeziki: perzijščino in avestanščino.