sličica|250px|desno|<center>Caravaggio, Sveti Janez Krstnik, 1604, olje na platnu, 172,5 x 104,5 cm, Muzej umetnosti Nelson-Atkins, Kansas City, Missouri<center>
Chiaroscuro [kjaroskúro] (, svetlo-temno, ) je italijanski izraz za poseben v zgodovini razvit način uporabe likovnega elementa »svetlo-temno«, s katerim označujemo v slikarstvu igro in uravnoteženost kontrastov med svetlobo in senco; tehnika prikazovanja v likovni umetnosti, ko svetloba postopno prehaja v senco v želji, da se ustvari iluzija tridimenzionalnih predmetov v prostoru.
Čeprav je bil chiaroscuro prisoten že v delih nepoznanih antičnih umetnikov, se je v slikarstvu pojavil z Giottom, ki je uporabljaltemnie in svetle barve, da bi dal oblikam in prostoru globino in oprijemljivost. Odtlej je chiaroscuro znana odlika zahodne umetnosti, drugačna od tradicije dekorativnega ploskega prostora v azijski umetnosti. Mojstri zgodnjerenesančnega slikarstva (Masaccio, Fra Angelico in Fra Filippo Lippi) so izboljšali chiaroscuro tako, da so oblikovali predmete v prostoru s še večjim razponom barvnih tonov. Leonardo da Vinci je šel korak dlje in ustvaril subtilne prehode od zelo temne k zelo svetli in obratno, imenovane sfumato. Slavna slikarja Giorgione in Tizian sta povsem podredila linijo barve in z razglašanjem enotnosti sestave prevladujočih tonov oznanjala tenebrizem.
Tenebrizem pomeni mračnost, temačnost oziroma način slikanja, pri katerem je princip chiaroscuro močno poudarjen in v okviru katerega so bili temni predmeti in liki diskretno osvetljeni iz enega samega, konstruiranega in v sliki praviloma nevidnega vira svetlobe. Prve tenebriste so navdihnila dela Caravaggia, znanega po t. im. »temni maniri« slikanja, v kateri so se liki stapljali zp ozadjem. Močni kontrasti so omogočali dramatičnost, skoraj teatralna dela v skladu z baročnim pretiravanjem. Tenebriste in njihove sledilce so zelo zanimale značilnosti osvetljevanja oziroma način, kako svetloba vpliva na razpoloženje in učinek občutij. Izvor svetlobe so nameščali na neobičajna mesta in s tem ustvarjali nenavadne vizualne in prostorske učinke. Za slikarje, kot je bil Rembrandt, so bili ti učinki ustvarjalno sredstvo in umetniki so pogosto uporabili izvor svetlobe zunaj slike, da bi poudarili občutja na njej.
Zunanje povezave
Kategorija:Slikarske tehnike Kategorija:Italijanske besede in besedne zveze